VIVICITTA - POŽIVIMO MESTI, 15.4.2018

Po dolgih, mislim, da kar enih 15-ih letih, sem se danes udeležila pohoda Vivicitta, ki povezuje obe Gorici in kraje ob meji.

Moj je šel na tekmo na Sabotin,

jast pa na Trg Evrope.

Kjer je bil štart pohoda. Lahko si si izbral 3km, lahko 6km, lahko pa tudi 12km. Seveda ni treba ugibat, kjero razdaljo sem si jast izbrala.:)

Ljudi ogromno, ogromno starejših, nekaj tekačev, našpičenih, da razdaljo pretečejo, vse pa je bilo seveda v večini italijansko govorečih. No, sem pa tja sem slišala tudi kak naš pogovor.

Za prijavnino petih evrčkov, ki je, se mi zdi, vsaj kar sem zastopla organizatorja, ko je v italijanskem jeziku razlagal, šla za pomoč goriški bolnišnici, sem prejela kar nekaj šenkov :

Plus pašto, na katero pa nisem čakala,... ker bi bla najbrž še zdaj v vrsti.

Na štart smo čakali do zadnje sekunde, kot bi šlo za tekmo ...

Za dobro vzdušje je skrbela godba na pihala.

10,9,8,7,6,....3,2,1
Andiamo!!!

Tekači se poženejo v dir ( od mnogih sem prepoznala le Aleksandro Fortin) proti Solkanu, jast se lotim hoje malček previdno, okoli sebe pogledujem, če dobim kako žrtev, ki bi se držala mojega tempa...

Pa je nisem dobila, žrtve:))
Ah, nič... grem jast po moje. Ker sem že upalila Sportstrackerja, sem seveda dala v drugo...

Pot nas je vodila mimo Kajak centra, štarta Traila treh vrhov

Sledi vzpon v Solkan in prečenje naše lepe, modre Soče

In že smo počasi - ups, hitro, v Italiji.
Še nedolgo nazaj v zgodovino bi me kar streljali, če bi bla tam brez pašaporta, danes pa sem jo lepo maširala in se povezovala med ljudmi in kraji  v eno celoto.

Tempo sem imela kar konkreten. Zato sem bila seveda na poti več ali manj sama. No, prav sama ne. En možakar me je v dol prehiteval s tekom, v gor pa jast njega s hojo. Kar enih deset botov sva se en druzga prehitela. Seveda bi me lohk vsaj mal zamikalo, da bi se tudi sama spravila v tekaški dir, ma,... ni šans,... mi ni potegnilo. Na momente mi je šlo to že kar malo na nerve, pa sem si rekla, dej, baba, poteči malo, da se ga rešiš.... klepetat itak ne moreš, ker je bil Italijan. Ker, jast in italijanščina smo pa štirje:))

Še, ko sem šla mimo njega in ga mal ogovorila, če mu  ni vroče v dolgi trenerki, zapet do vrha... me je sam čudno gledal??? Kako tudi ne... preden meni pride, kaj je kaldo, kaj fredo...rečem, kar oboje... in pole možakar si misli, kar si misli....

Aja, ne smem pozabiti na oznake, na redarje, ki jih je bilo... Pr mej duš, da na Vipavskem teku v vseh 20 letih skupaj ni bilo tolk redarjev, kot tuki na enem samcatem pohodu. Bravo!

Tudi okrepčevalnici sta bili na poti dve. Sama sem samo na hitrco obakrat vzela po požirek aque minerale... je bilo pa na stojnici tudi kaj za prigriznit.

Nekje okoli sedmega ali osmega kilometra sem možakarju le ušla.
Se mi zdi, da v kraju Piuma? ( ja, bo pravi... sem naknadno pokukala mal po zemljevidu:)) Luštkan kraj. Lepa narava.

Nekje pri devetem kilometru še enkrat, le da tokrat v Italiji ( Mojčka, reši me, ... kjeri kraj je to? Kej  je to še vedno Piuma?), čez Sočo...

In še gasa do cilja.
Sporttracker mi je izmeril 10,85 km dolžine. Vse skupaj sem zmazala v 1h 30 minut, kar za navadno hitro hojo znese kar dober tempo 7,2 km na uro. Moram pa seveda še poudarit, da zmažemo tudi 180m višincev, kar ni zanemarljivo.
Važička!!!
GPS VIVICITTA

PA ŠE NA ČAVEN OD DOMA DO LOKAVCA IN PO VERTIKALI, 7.4.2018

Moj je šel spet tejkat .... :) na Istrski, jast pa sem lepo odrajžala od doma na Cesto, v Lokavec in po vertikali do vrha Čavna.
Nekaj mi je SportTracker bluzil.... do cerkve v Lokavcu, ko sem pritisnila na Lap, je bila razdalja 4,2km. Zdej, če je vertikala dolga 4,2km, bi mi moralo na vejkarci pisat, da sem nardila 8,4 km... piše pa samo 7,9? Od srednje čavenske do vrha mi je izmerilo le 600m. Tuki je nejk narobe.
No, sej ni važno ( al pa ja),.... v glavnem, upam, da se tekačem do tekme stečejo vse vode in se mal posuši teren na prvem kilometru. Zakaj zdej je blata za izvoz.

Ko prečiš požarno in zagrizeš navpično, se en kilometer vleče za 4 navadne....pr mej duš....

                 Tle se začne je....

No, pole, ko se pride na plano, se pa sicer še grize, ampak vsaj mal veš, da bo kmalu konec....:))

Na Čavnu je bilo polhno ljudi, med drugimi sem srečala Zdravkota Bavec in Roka Lavriča, ki pa sta prišla na Čaven kar od izvira Hublja. Bravo! Mal smo poklepetali, mal popili, jast sem zmazala eno jotko in se poslovili. Ona dva nazaj, jast pa naprej. Najprej na Kucelj,

 iz Kuclja pa na Malo goro.
Ne vem, ampak meni je znano, da naj bi v nedeljah Kamenjci v koči na Mali gori dežurali. A danes je bilo vse zaprto. pa tako lep dan je bil. Škoda.
No, ker ni blo nobenga, le eni so se martinčkali v travi, sem odrajžala počasi proti Kamnjam in do Dobravelj.
Blizu 20 kilometrčkov čiste jasnine. Za uživat do konca!
Ker bo kmalu prevroče....

Dobravlje- Cesta- Lokavec-Čaven

Čaven-Kucelj-Mala gora-Kamnje-Dobravlje

 GPS DOBRAVLJE-CESTA-LOKAVEC-ČAVEN

GPS ČAVEN-KUCELJ-MALA GORA-KAMNJE-DOBRAVLJE

18. GRADIŠKI GORSKI TEK, 2.4.2018

Tonek, kje si bil???  Ne mi rečt, da drsalnica ne gre kar sama od sebe?  Tudi Milk te je pogrešal, kaj šele jast...

No, v glavnem, malček poročila.... jast sem se zadnji moment odločla, da grem tekmovalno netekmovalno. Ob 9.30 sem jo ubrala po poti proti 734 m visoki Škavnici, seveda lepo, na izi, in ob 10.24 sta glih 100m pred ciljem mimo mene prihitela Simon in Rok. 
Sej sem se že Roku opravičila, ker sem navijala le za Simona, ko sta skupaj prišla mimo, ma, če me ubijeste, mi ni haskenlo, kdo je Rok!???  In ko ga vsaj ne bi poznala??? Ma, ga!!! 
EMŠO!? Ne mi nagajat, prosim!  


No, pole sem seveda eno malček zvočno medote preganjala in navijala do konca.  

Vmes mi je, pazi zdaj to, Lučano Plahuta, preden je prišel do mene, nabiral rožce, da mi jih pokloni, ker mu vedno zapojem eno lepo pesmico, ki si jo pač zaželi tisti moment.... in danes je to bila: Ko boš prišel, zmeraj prinesi mi rože... 

( po tekmi sem izvedela, da mi jih je nabiral že na Plazu- mojem bivšem...., a je le-ta rožca preden je prišel do pod Škavnice, že ovenela...in je zato moral še en bot v akcijo iskanja lepih cvetlic.  )


No, kakorkoli, do cilja sem počakala na vse, in jo potem še sama mahnila do konca. Nakar mi  stroga sodniška trojka pove,

da čakajo še na enga možakarja- Italijana Sergiota . 

No, Sergio na žalost ni zmogel do konca, je pa zato potem na Gradišču lepo podoživljal svoj vzpon in med drugim rekel, da je pač že malo v letih, saj bo junija dopolnil 79 cvetlic. 
In jast, kot da bi mi neki reklo, vpraši ga, kterga junija,.... ga res vprašam, Sergio, ma kvale džorno? 
In res, če me ubijeste, sem vedela, da bo rekel: 19.  Le da 27 let prej. No, pa sem dobila enga so....  
Aja, kej najbrž nisem še napisala, da je blo vreme tip top? Super tip top. 
No, sej boste vidli vse na fotkah. Na mojmu bivšmu Plazu so bili razgledi za gate trgat!!

Zmagovalka Klementina je za par sekund popravila rekord proge.  
Klementina, bravo. En velik BRAVO seveda tudi vsem ostalim, še en malček bolj BRAVO pa vsem prvo uvrščenim.

Mihaela Tušar, Rok Bratina, Klementina Lemut, Simon Alič, Sara Durn, Simon Strnad ( iz leve proti desni)


Po sto letih je na tekmo prišla Simona Žabjek--- z mladino poleg sebe...  
Kosilo-jota s klobaso - na kmetiji Avin je bilo odlična. Odlična je bila tudi kapljica rujnega.   
Na žrebanje praktičnih nagrad sem zamudila, ker sem se futrala tisti cajt... no, ma sej, itak ni blo avta za glavno nagrado.... Priznam pa, da mi kaka sadikca sadja ne bi bila odveč....  

Aja, še na ata Koširjevga ne smem pozabit.... k se je vpisal naknadno za netekmovalno!!! Ata Koširjev, upam, da jo kdaj mahneva skupi proti gor.... 

Bem, na kratko.... super je bilo!
Rezultati so pa tudI že:
REZULTATI
In še moje fotkice:
FOTO

SOLO OD DOMA NA ČAVEN, 25.3.2018

Za materinski dan sem si privoščila solo pohod od doma na Čaven. Če me kdo vpraša, od kje grem in mu rečem od doma, skoraj vsak reče, da to pa je podvig, ki ni kar tako.
Ma, vejkarca pokaže samo dobrih 7 km dolžine, kar pa po dolžini  ni glih  ne vem kaj... no, je pa višincev za nekaj  metrčkov.

Ker danes nisem imela s sabo nosača, ker je šel tejkat v Sežano na MKM, sem bila primorana vzeti s sabo svoj ruzak. Noter vržem eno majico, flaško energijske pijačke, par bonbončkov, čokoladko in se že konča. No, za imet moker hrbet je dovolj tudi to....

Preden sem šla skozi vrata, sem vsaj tri bote vzela in dala nazaj palice. Ja, ne, ja, ne, ja, ne,... ma, ajde, jih vzamem. Še sreča, ta bot.

Poti, ki si jih lahko izberem, je kar nekaj. Skoraj vse so tudi približno iste dolžine. Km gor al dol ne igra glih ne vem kakšne vloge. Lahko grem čez Malo goro, čez Skrilje, čez Stomaž...
Ker mi je stomaška najmanj všeč, sem si rekla, glih nalašč jo grem, da jo bolje spoznam... morda pa se mi začne dopast...

Po poti sem se prepustila razmišljanju o vzgoji otrok. Da  kako lahko še tako dobra vzgoja na koncu pade v vodo... pa se sprašujem, komu na čast se pole sploh martrat? Najbrž temu, da če ne bi tako vzgojil, kot si jih, bi bilo lahko še slabše? Bwo...

Hodim in pot se mi kar dopade.
 Ups....
Pridem malo  pod požarno pot, kjer gozdarji na veliko žagajo gozd. Drevesa na poti ležijo sem in tja in hkrati nimam pojma, kje pot je... Ja, mati, sej,...

No, nekako sem vedela, da če pičim proti gor, en bot že pridem na požarno. In res, Na požarni grem malo v levo, saj sem spodaj šla na desno, da sem naredila obvoz.
In sem spet na stezi.
Hodim, hodim in poslušam muziko iz enga starga mobitela, kjer jo lahko poslušaš brez slušalk.
Pri pihalih danes ni pihalo popolnoma nič.

Ko pridem na rob Male gore, pa sneg. Jej, mati, ma, kej nisi rekla, da ne greš več po snegu letos?
 Ja, sem, ma, kdo ga je pa čakal, ta sneg? Do zdej ga ni bilo... Ta kos pa že premagam. ;))

Končno zaslišim en glas. Foučkar ( tako se reče Stomažanom)  Bogdan  se že vrača nazaj. Par besed, malo čudno me gleda v noge in moje covate, a reče ne nič o tem, kaj me čaka...

Snega kolkor čiš. Spet. Shojeno nič.

Edina stopinja je bila od Bogdana. Ojej, Bogdan, če jih ne bi bilo, ma, ni šans, da pridem jast na Čaven. Bi odstopla. Tako sem pa vsaj za silo sledila tvojim. Na par mestih sem bila do riti noter. Palice pa so še kako prišle prav, da sem jih obešala preko vej in drevja, da sem se ven pobirala...
Ko končno pridem na pot, ki pride iz lokavške Vertikale, pa živo blato do koče. Korak naprej, tri nazaj.
O, ma, magari po zobeh, še to zmažem in pika.

V koči ni bilo skori nobenga, par besed z Zdravkotom, en čajček, pogledat polete na TV do konca, zmažem še jotko in jo mahnem nazaj.
Nekaj študiram, če bi izbrala kako drugo pot, ma, klinc, po tej grem do požarne, bo kar bo.
Seveda sem bila spet več na riti kot na nogah, ma, smo premagali tudi to.
 Ko pa pridem do požarne, si rečem, ma, ni šans, da grem zdej skozi to sečnjo... za dol pa se gvišno zgubim... in jo pičim po požarni do Kamenjske, in po tekmovalni mimo Košivca, kjer si privoščim en glaž dobre, domače kapljice...

 Če je bela, pole to ni vijolica? Kaj je pole belolica? :))

In domov. Evo, jast sem prišla s Čavna, moj iz Sežane, mulc pa z žura! Pa smo bli vsi spet na kupu. Kdo gre prvi pod tuš? Jast, ker moram pole takoj v Ajdovščino futrat mačke od Sindis, k je ni doma, k je šla v Valencio...
Čeprav trudna, srečna zdaj pišem tole poročilce...
GPS ZA GOR
GPS ZA DOL

KJE SVA BILA DANES? ZELO TEŽKO VPRAŠANJE:))

Zjutraj sem šibala na mojga. Mi je šlo ko strela. No, le ta zadnji košček, ko sem bla v hribu na živi ilovici,... tam je druga štorja:)

Po kosilu sva rekla, da proti morju ne greva, ker preveč piha, ale, pa pejva na zahod.

Kam le, kam?

Kamor se voda hitro izteče in so kamni tik tak suhi...

Najprej čez reko..

proti severni, ta strmi in tekmovalni

Do tu je iz parkinga točno 2 km.

Nasproti čez reko stoji na vrhu hriba cerkev, kamor bi v bistvu morala jast danes biti, ker je bil pohod iz Ajdovščine do tja, pa sem zadevo skenslala zarad blatnih poti, ki jih v 35 km ne bi zmanjkalo.

 Do prve klopce sem od vhoda v goro nucala 19 minut.

Dren cveti.

Po klopci je treba počasi škrge prižgat in dihat nanje do šteng, ki pa so, začuda, na tekmi čist drgačne, kot dames... :)) Danes sploh niso ble strme:)

Rov je bil danes zaprt. Je pa odprt za tekmovalce na dan tekme.

Na vrhu prekrasen razgled na ..... ?

V koči en čajček in nazaj po drugi, italijanski strani, kjer sva nabrala špargjlev za dobro frtaljo.

LE KJE SVA DANES BILA?  :))

GPS

HUUUUDOOOOO SNEŽNE ODEJE NA GOLAKIH, 4.3.2018

Kolko botov sem že napisala v naslovu: V debeli snežni odeji...? Bwo?! Ja, sem mislila do danes, da bolj debele ni... Kaj naj pa danes napišem? Bwo?!

Zjutraj sva se odpravila po čisti jasnini proti Predmeji. Namen je bil najprej na Golake, pole pa še na Čaven iz koraka. Mhm. Prideva do koraka. Stop. Prometni zamašek. Midva še letne gume, da niti sanjat o kaki nadaljni vožnji naprej proti Golakom, alora, bejžva pa enkrat končno na Golake iz Tihe doline? 

Ma, saj res, kdo bo zdej tuki iskal parking, se zapeljeva še dober km do Tihe doline in parkirava par sto metrov pred kočo Edmunda Čibeja. Do tam je zneslo. Naprej je bilo že preveč snega na cesti. 

Moje zlizane Kanadia covate, okoli nog gamaše, palice, ki sem jih pole preklela do amena, navadno vetrovko, kajti bilo je čisto jasno, toplo, božansko vreme, eno mini čokoladico v žep za slučaj hude lakote:). Dereze pa k mojmu v ruzak, tudi za svaki slučaj. 

Upalim Sporttrackerja in bejžmo. Hihi, ljudje po hišah so se vsak s svojo lopato ukvarjali z brezplačnim fitnesom, midva pa se greva mal potit v bele strmine. 

Po par sto metrih "čiste ceste" se zakadiva v zasneženo pot, zgaženo morda od dveh treh ljudi. 

Okej, korak se mi udira do kolen, bem, sej bo.... Palice, kam naj vas zapičim, da ostanete malo bolj pr vrhu? Grrr. 

Slediva oznakam in čez dober km srečava znanca, ki se že vrača. Ga malo povprašam, kolk je še do vrha? "Sej se še lotilo ni, ne vem, morda še uro in pol? "

"Keeej? Še tolk? Sem že zdej mal štufa tega snega...!"

Ma, tip se je zmotu, kej ne ve, da midva greva, ne mencava... ja, ja, to bova midva tik tak gori....

Bem, za vsak slučaj si, mati, razdeli, to uro in pol na tri koščke. Bo lažje. In hodiva. 

   Tu se zavije levo in tu se začne.... čista jeba. Tam gori si, Golak, ma, pridem do tebe! 

Vsak drugi korak se mi vedno bolj globoko udira in ni bilo dolgo, ko se mi je vsak ta drugi udiral do riti. Še sreča, da se tam konča noga, sej, bi bla anti cela noter, če ne.

In gazim, hodim, padam, se pobiram, preklinjam palce, k itak ne vem, kaj naj si z njimi pomagam. Najraje bi jih kar tam nekje pustila! 

"Ma, wače, ma, jast v vsej tej moji karieri za sto nisem še po takem snegu hodila. Niti pod razno!" 

Uni moji trije koščki so počasi oz. hitro plahneli in že sem se spraševala, če bo sploh dovolj ura in pol, da pridem na vrh. Da ne bo treba še enga koščka? :)

Ko končno prideva pod vrh. Tu pa čista drsalnica. Dereze pa lepo na varnem. 

O, samo en pogled proti Krnu in Triglavu me je kar dvignil od tal. Kolk je bilo lepo. Spodaj pa sama megla, Okoli in okoli. 

Na vrhu je malo vleklo, no, ni blo hudga, bilo je nekaj ljudi, ki pa so vsi prišli po poti mimo Iztokove koče. 

Podpis v vpisno knjigo, ojej, pogledat pa že moram, kolk sva rabla in kolk je pot dolga.  Dobra ura in pol, dolžina 5,1 km! Bentiš, uni se ni skor nič zmotu....

Dol? Kje greva? Bejžva pa naokoli, mimo Iztokove na Predmejo in v Tiho dolino.... Pa bejžva. 

Na strminah ni bilo šans, da ne pogrnem, baj d vej, dereze lepo na varnem v ruzaku....

Ma, usedi se, mati, na rit in se spusti... Ja, pa po možnosti mal koreči, da ne pristaneš v kaki bukvi... haha. 

Tik tak sem bila pred kočo, hihi. 

Ustavljala se danes nisva nič, sva šla hitro naprej. Ja, še na Čaven je treba. 

In šibava, 

Snega, kolkor čiš.

Prideva do Predmeje. Se pogledava.... ma, kaki Čaven, dovolj je tega snega za danes!

Sva se raje ustavila v Tihi dolini v koči na krasnem sončku.  

Skozi okna me je sonce prijelo:)

Dobrih 12 km za tri urce zasnežene poti.... Dovolj za danes. Ma, kej za danes... ne mi več govort o kakšnem zimskem vzponu!!!

In se peljeva proti dolini, ko se meni še gre nekam.... po suhem. Ma, dej, baba, kej še na Školj boš šla? Ma, ja, če je pa lep dan. In sem šla še na mojga. 

Da vidim na mojmu, kje sem bla

Sej, nisem čist sto procentna, če ni Mali Golak malo bolj levo,... da ni to Veliki Golak?  Če pogledam proti Golakom iz Ajdovščine, točno vem, kjeri je kjeri,... tu iz mojga pa.... ups...

S kakim užitkom sem prikorakala na vrh Školja, Kot da nisem bila danes še nikjer. Hudo!!!
Edino moja žila, ki je naj ne bi bilo več, me je vsake kvarte špiknila, da me je zaskelelo...Če bi mi stric kirurg rekel pred operacijo, da me bo po operaciji žila (ki je naj ne bi bilo več) šele začela zezati... ( do operacije sem namreč imela zgolj in samo vizuelno napako na nogah,... kar se tiče kakih bolečin, nikoli nič).
Ah, ja, sej bo, sej bo.

No, da končam.  V glavnem, po takem snegu ne grem več!!!!
Ni šans!!!

Ma, dej, mati bejž spat, dej,... in boš jutre napisala, če res ne....:)

GPS
ALBUM

PASEĐATO IZ IZOLE- BELVEDERJA DO PORTOROŽA IN NAZAJ - 11.2..2018

Danes sva šla pa malo na morje se naužit morskega zraka.
Na en tak izi paseđato...
Parkirala sva na Belvederju v Izoli. In po lepem sončku s tako, kar mrzlo sapco, najprej v Strunjan In naprej proti Piranu....

                                              Na uni konec bo treba.

                                              Ob morju že  lepo cveti.

                                                  Labodje jezero....

                                                 Morje je čisto kot solza....

                      Ribiča čistita pedoče ....iz kjerga morja? :)Našga,itak.

   V Salineri sva šla probat srečo, če bo oseka zadosti velika, da nas spusti v Fieso. Je bla...

                          Bentiš, pirati s Karibov so nasedli....

              Ma, bo treba sanirat ta plaz pred Piranom, da bojo tekači lohk tejkali na Istrskem....

 Končno sem en bot v prihodu na vrh namesto desno zavila na levo in si šla ogledat obzidje....

Tartini je še zmerom tle.... KBK, kej si že prpelal štante? Bo hmali...

                V Portorožu so pustovali

in delili Mlinotestove krofe- gratis! Sem zmazala enga. 

Za nazaj sva se ustavla v Piranu. 

K so glih olimpijske igre, sva šla midva pa po mal nostalgije 34 let curik...

Čaki, mati, ma, kaj ne kričiš na tekmah, kje je vege obrok? 

Ma, če sem pa šla 34 let curik.... :)) 

Naj bo, grehi so in bojo....

S polhnim želodčkom je treba zdej pa tja, na uni konec...

Ma, dijo bono, kje so dobili tolk hribu na morju... ta je kumi predzaden klančič...

Še pokukamo do Trsta, al pa ....

Smo že skori "doma"...

Sonček gre počasi ninat, midva pa proti Dobravljam...

Dobrih 23 kilometrčkov čistega morskega prestiža. 

Aja, da ne pozabim.... enih tekačev od Portoroža do Pirana.... sem že mislila, da smo falili datum tekme... :))

Če pa je bil lep dan, no....

GPS