JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

5000 VZPONOV NA MOJ SRČNI HRIB OD LETA 2003

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

ponedeljek, 18. november 2019

19. POHOD PO VERTOVČEVIH POTEH, PLUS NA MOJGA, SEVEDA:)) 17.11.2019

Hvala, hvala in še stokrat hvala, da nisva poslušala vremenskih napovedi in sva šla na pohod po lastnem občutku oz. pogledu na nebo.
Nekaj po pol osmih prideva na "kraj zločina" ob hrastu pod Ustjami. Avtomobilov morda 30, 40. V primerjavi z lani, ko je bilo vse zalimano z avti in avtobusi, neprimerljivo. Danes ne bo gužve.

Dobrodošlica s kavo, čajem ali konkretno zadevco je čakala pri prijaznih dekletih na stojnici. Vmes slišim gospoda z Gorenjske, da so zaradi slabe napovedi odpovedali kar nekaj avtobusov pohodnikov iz gorenjskega konca. Škoda.
Pozdrav z voditeljico Sando in gorskimi reševalci, vklop Strave in 15 do osmih že maširava proti Dolenjam in naprej v prvi konkreten hribček, kjer stoji cerkvica sv. Marjete.
Lani je bila že tu okrepčevalnica, ljudi nabito, da se še premikat nisi mogel, letos pa popolnoma nobenega. Sama. Niti okrepčevalnice. Bem... pozvonim za skrito željo in greva naprej.


In kot bi mignil, sva že na Planini. Luštna vasica. Tudi letos so prodajali odličen kruh s pršutom in enega sva si privoščila. 
Ljudi pa, razen gorskih in medicinskih reševalcev, ni....

Iz Planine se potem pot vije proti Gaberjam, oz. Ostremu vrhu. 
Na nekaj mestih kar konkretno blatna. Da je blo treba malčk naokoli.  Sama, slepa, kot sem, seveda en bot s covatom direkt v kopel... Bem....

Med potjo pot zavije na Ostri vrh in seveda po lastni želji lahko skočiš tudi nanj. Glih par minutk vzpona in že sva na vrhu s pogledom na Gaberje.





S tretjino poti sva že opravila. Sem nalašč skrinšot nardila na vrhu. Iz Ustij do tu je torej 6,5 km.

Sledi spust in že/še sama samcata maširava proti vasi Potok.
       Lani se prav spomnim, da sva morala prav tu prehitevati po                 travniku od začetka do konca...sama kolona... letos pa...:((

V Potoku nas pričakajo domačini, ubogi, vsi žalostni... 

V hramu pokušava kozarček črnega, dobro je bilo. Pejva dalje. 
Posije celo sonček.

Vzpon v Jakuline, rojstni kraj Matije Vertovca, po komer se pohod imenuje. Tudi tu ni skoraj nobenega. 
  
Mimo ogromnega hrasta

In že smo v Šmarjah, kjer si si lahko privoščil topel obrok.  Letos so se iz igrišča preselili v bližnji gasilski dom. Noter nobenega. Razen delavcev, ki so čakali na pohodnike. Privoščiva si malico. 

V Šmarjah nisva šla po cesti proti Vrtovčam, ampak sva šla malo bolj naokoli. Ker sem seveda morala tudi na mojga. Če sem že pod njim. Bom pa še na vrhu stala:))

Prihajam, Školjček moj srčni:))

Na Vrtovčah pozdravi z znanimi. Elvis Presley seveda ni manjkal. 

Malo je bilo treba pohitet. kajti proti Gorici je že bilo videt, da pada. 

Še na Uhanjah en kozarček in gas do Ustij. Že kaplja. 


Na Ustjah pod hrastom polne stojnice vseh dobrot.Od kakija, česna, zelenjave, sira, vina, ročnih del, likerjev, ni da ni. Midva kupiva sir. 
Dež že konkretno pada. 
Stop Strava. 
Luštna pot. Škoda zaradi slabe napovedi. Škoda, ljudje se potrudijo po maksimalnih močeh, da ti ponudijo nekaj svojega, da pustijo dober vtis, da se naslednje leto spet vrneš. Jaz se bom. 
Tako hitro mi je minila pot, da kar ne morem verjet, da je bila dolga skoraj 20 km. Res. 

Prideva domov. 
Dež ne pada. Ščije. Kot iz škafa.

P.s. Danes piše v lokalnih novičkah, da je bilo 1500 pohodnikov. Ma, kje ???? 

ponedeljek, 11. november 2019

IZ MIRNA NA CERJE IN ŠE NA DRUGO STRAN : IZ PODSABOTINA NA SABOTIN, 10.11.2019

Včeraj sva se pa odpeljala v Miren. Da končno ( prvič) obiščeva in vidiva Cerje od blizu.
Parkirava kar v Mirnu na velikem parkirišču. Tokrat sem rekla, da greva po poti, ki jo bo pokazal gugl zemljevid.
Res vtipkam Cerje, kliknem na peš varianto, okoli 5 km, okej..in že hodiva po cesti po sledi. Po dobrem kilometrčku nama tetka ukaže, naj zavijeva levo na pot in hodiva dobrih sto metrčkov, ko nama pride naproti avto. Ustavi in kar sam vpraša, kam pa kam?
Jast kažem stričkotu:" Glejte..., na Cerje greva po tej poti, k nama jo kaže stric gugl zemljevid...
On pa:"Ja, ne vem, če bosta tu kam prišla...bi morala res zelo poznati pot, ki pa je vsa zaraščena, od robidovja, grmovja, novih dreves... se vam ne splača tu it... pejta raje nazaj in tam pri info tabli gresta zadaj in vidita potem strmo pot. Ali pa gresta po gozdni cesti naokoli. "
????
 Bem, dejva ubogat...
A, jej, jej, ti gugl... kej robidovne pa ne vidiš, al kej???

Res zavijeva na strmo pot, kjer imajo mtbajkerji vse naštimano za vratolomno spuščanje in skakanje po stezi. K sreči ni bilo nobenga.
Dvakrat prečiva cesto in že sva na pogorišču pred Cerjem, ki pa je res ogromno. Če nisva hodila več kot kilometer...

Ko kaže po tv to Cerje in spomenik, zgleda vse skupaj tko, bolj mičkeno. Vsaj meni, no. A, ko pa prideš gor, se ti odpre ogromen prostor, kjer se lahko na vse strani naješ krasnih razgledov. In včeraj je bilo kaj videt, res. 





Res lepo. In dan prekrasen. 
Se mi je pa malo, ah, kar dosti, "zameril" avtomobil ( najbrž od kakega, ki tam dela?), parkiran tik ob spomeniku. Kot da zanj ne velja, da je parkiranje spodaj na parkirišču.

 No, saj ni jezilo le mene, tudi za poln avtobus italijanskih turistov, ki so se slikali od vseh možnih strani, je bil moteč. Človk bi poslikal spomenik za spomin... zraven pa moderen avto... halo? No, seveda so potem vsi računali, kako avto odrezat od slikce..:))

Med tem, ko sva pasla očke na vse strani, sva se seveda oba zagledala v Sabotin in spomine, kako je bilo teden prej gor vse zelo dobro za papico. 
Kaj pa, če se midva zapeljeva en bot do vrha? In lepo pokosiva in se malo posončiva? Ja, ja, ja, dejva, dejva... ma, pravjo, da je cesta do Sabotina vse naokoli, da se zveličaš prej ko prideš gor? Ja, bem, bejžmo en bot, da vidmo, kje se sploh pride z avtom... 

Spust do avta in že se voziva proti Brdom. 
V kraju Podsabotin pa zagledava tablo, ki kaže, da je treba za Sabotin zaviti desno?

 Ja, in ta stric gugl zemljevid naju je spet malo zafrknil, ker on pa že ne more videt in vedet, da pride pot tudi zelo razrita od dežja, da se z avtom ne da po njej. In tako sva, sploh ne vedoč, kje sva, parkirala na enem travniku in se odpravila po planinskih oznakah proti Sabotinu. Sej, če pogledaste sled, se vidi, da je blo do asfaltne ceste, ki pride iz Gonjač,  enih 200 m, a kaj ko naša tojotka nima glih pogona na vse štiri... 

In tako midva pičiva po nama novi poti na Sabotin. Vsa čast trailašem na 3V, ki so na ta dolgi progi prišli iz Korade po tej poti do Sabotina.


 Sam kamen, sama skala špičasta, na par mestih kar prepad, bog ne daj kam drugam gledat kot pod noge... In da bi še tekla??? Ma, kam... Še, k sem buljila v vsak korak, sem se en bot zahaklala s šnedelcom v eno špičko skale, k je štrlela tako nevidno, da...Marička, kje nisem zletela direkt dol v Sočo? Grrrr.... se mi ne dopadejo take poti...

Po slabi uri končno prideva na Sabotin. Ljudi ogromno. Kako ne. Ob takem lepem dnevu. Ja, ura pa je že pol štirih... ojej, še eno uro nucava za nazaj, če v miru jeva, gre še ena... kaj bova po temi bluzila po teh špičkah? O, ne, ne,... bomo jedli kje drugje... Tako je najino kosilo padlo v vodo. Na hitrco sva popila en čaj in eno radlerco in že šla nazaj. 
In četudi se nisva ustavila, sva glih za glih na sončni zahod prišla do avta. Sej vemo, da pole je pa tema na en dva tri...

"O, wače, zdej k sva pa že tuki, bejžva pa pogledat v Šmartno, k je cejla reč od martinovanja... Lohk bova pa tam kej finga dobila?"
Pej bejžva. In sva šla. Mrak se je že naredil, ven je pokukala ogromna in krasna luna. Parkirava dober kilometer pred prizoriščem, kajti ob cesti avto poleg avta...


In enih sto metrov pred prizoriščem organi pregona. V civilnem avtu. Glih enga Italijana imajo v "krempeljčkih". Nekaj jih prosi, oni seveda ne mulirajo... 

Wače, vidiš? O, me je minilo mene...
Prideva pred grad. Je treba kupit kozarec za 10 evrov. In potem degustiraš. Kaj naj degustiram? Prjatli me čakajo pred vratmi... 
Za en kozarec, k si bi ga še lahko privoščila, pa ne bom dajala 10 evrov... in tako sva naredila na brzino en obhod po prizorišču in šla nazaj v avto.  Mogoče pa je še bolje tako. 

Ja, zdej sva pa od celga dne že konkretno lačna. In če sva lačna in če se hočva zares najest, ni druge, kot da greva v Pigal na preizkušeno zadevo: leskovačka plošča. Specialna! Vsake par mesecev pa si jo brez slabe vesti privoščiva. 

No, konec dober, vse dobro.:))

petek, 01. november 2019

2V OD 3V, 31.10.2019 IN ŠE 3. VRH NASLEDNJI DAN NATO

Nam jutranji pogled skozi okno veliko pove o vremenu...
In največkrat zadanemo v nulo..., no, sej je prav tako. In sploh ni težko:))
Tako se je na prvi prazničen dan, dan reformacije, Nanos skrival v čudnih gostih oblakih, kar je dalo vedet brez da poslušamo vremenarje, da bo v notranjosti najbrž kar brrrr.

Alora, gremo na zahod. Tu pa vreme za ga narisat. Krasen sonček. Namen, vsaj moj, je bil opravit z vsemi tremi vrhovi ( v soboto bo tam šlo zares na tekmi, 12, 28, ali 58 km), a sta na koncu padla dva, tretji pa...
Parkirava v Solkanu na parkingu pod mostom in jo lepo ucvreva po trasi 3V proti Škabrijelu. Pot lepa, že označena.
Na Škabrijelu srečava Klavdijo, Matejo in Natašo, ki so še dodatno s trakovi označevale in pregledovale traso.
Aja, in ex političar Ivo Hvalica je bil tudi na vrhu. Za njegova leta kapo dol. In veste kaj? Popolnoma isti kot pred 15, 20 leti je.

Na hitro podpis, en škljoc in bejžva naprej, da se ne ohladiva.


Na Prevali pozdrav Boroeviću

čez cesto in že grizeva proti Sveti gori. Seveda nisva šla skozi rove, ker nisva imela lučk,  ampak naokoli.
Na vrhu presenetljivo malo ljudi.
Na klopci miru se malo ojačava, napaseva prekrasnih razgledov.

Jast sem z mislimi že v tretji čimi in že grizem na Sabotin, ko mi moj začne, da se mu ne da še tja... Ah, pa neč.




V upanju, da si morda med potjo dol premisli... Pa si ni.
Bem, neki sva tudi dans nardila. Za jutri pa, če bo Nanos "čist", pade ta stara 25 ka UTVV.

GPS STRAVA
RELIVE POSNETEK

Naslednji dan nato.

Na žegen se ne hodim kazat... sploh pa tam nimam nikogar. Mamo sem raztrosila in je v vsakem trenutku ob meni, ali pa jast ob njej. Če je tako. In ne rabim 1. novembra, da se je dodatno spomnim.
Zato bom ta dan raje izkoristila za hribe.

Kompleten Nanos v hudih oblakih.
In če pri nas v Dobravljah piha, pomeni to, da je na Nanosu burja zagotovo orkanska.
Ah, se pa ne bom z burjo kregala...

Bejžva pa še tretjo čimo naredit danes. Na Sabotin.
In niti za tren mi ni žal, kajti tako lepo vreme, brez sapice, čisti sonček, ... mmmm, njami....
Škoda, ker ni danes tekma. Kako bi blo lepo. Kajti za jutri obljubljajo dež...???

 Gor sva šla po trasi, najprej na severno stran, na polovici pa namesto direkt na vrh nazaj na levo, proti Sv. Valentinu. Moj mi sicer pravi, da sva en bot že šla po tej, ampak jast je nimam v spominu.
No, potem pa po vrhu še nazaj do koče, kjer sva se lepo sončila in si privoščila papico in bumico, Zelo dobro je bilo.


 Kej sem že kdaj povedala, da sva se midva poročila na Sv. gori?
Samo midva in priči.
   Zadaj levo Triglav, spredaj pomnik grozot, zadaj desno Sv. gora.


No, tako. Jast sem nardila 3V. Miha, kej mi upoštevaš? Ne? Ah, pa neč.... :))
Jutri pa želim vsem SREČNO IN PO PAMETI!!! Sploh, če bo mokro.
STRAVA GPS