petek, 31. december 2021

INVENTURA 2021

Še eno koronsko leto je za nami...in novo pred nami, zgleda...

Ma, jast sem migala. Vsak dan. Zdaj smo že sedmo leto v Dobravljah in v seštevanju  vzponov na moj novi hribček sem že krepko čez dvatisočico. Tudi v letnem številu sem presegla svoj prejšnji rekord. In se danes, takoj ko sem prišla iz Korade, še zadnjič povzpela do mojega srčnega in tako na vrhu stala v vsem letu 383 botov. 


No, nekaj pač moram počet...:) Na moj hribček pač moram iti. Za nekatere sem seveda zaradi tega malo čez les, za nekatere pa človk z jekleno voljo. Od tega, kaj si vsi ti nekateri mislijo o tem,  imam pa nekaj le jaz...in mogoče tisti, ki ga morda s tem spodbudim, da tudi sam začne... ( in seveda pohvalim Hajdejo in Aleša:))

PROSTOVOLJSTVO

Letos poleti sem spet opazovala košnjo trave ob cesti in se seveda zraven zgražala, kako lahko vse tiste pločevinke, ki jih (ne morem drugače rečt kot) prašiči odvržejo, kosilka jih razcefra na sto kosov in vse skupaj tam ostane. Ne smem niti pomislit, da grejo tja ob cesti tejkat in se preganjat bosi otroci? In zato sem se sama pri sebi odločila, da bom, kar bo odvrženo med Dobravljami in Velikimi Žabljami, sama sproti pobirala in poskrbela, da bo moja pot čista. Bom prostovoljka.  Konec koncev bom malo več potelovadila, ko se bom sklanjala po smeti. 



Moram pa napisat, da ni da ni odvrženih reči. Pločevinke, cigaretne škatlice - to je vsak dan, pa embalaže keksov, čokolad, čipsa, krekerjev, kantic motornega olja, škropiv, plastenk, pa posodic od pečenih kož ( ta jih prav obožuje...in vedno na istem mestu do konca poje - ter puf, odvrže).

Zanimivo je to, da lahko po smeteh in poleg njih odvrženih računih  komot ugotovim, kdo je lastnik vsaj nekaterih odvrženih stvari, a kaj, ko imamo pri nas tako uštimane zakone, da, namesto ga dobit in kaznovat, ta isti pujs še mene toži in ga za hvala lepa še jast nasrkam? Bwoga mati. Res.

No, kakorkoli... dragi prašič! Lahko mečeš, kar hočeš! In onesnažuješ. Na poti med Dobravljami in Žabljami bo pot čista! Ker bom smeti za tabo jast pobrala. Kaj si pa o tebi mislim, pa raje ne napišem.

Pejmo dalje. 

TEKME

Ja, nič kaj se nimam preveč za hvalit. Po pravici povedano se mi niti ne da kaj preveč. Raje kot na eno ta zaresno tekmo od 10 km grem po svoje hodit 100 km. 

Virtualno sem opravila s ta kratkim Istrskim (5km), potem sem se za 1.maj z mojim odpravila na KBK Trail in pa sama junija še na Jošt trail.

 V maju sva šla kao  UTVV50, ampak sem imela na Stravi naloženo staro sled  in seveda, kaj pa drugega, kot zabluzila na celi črti. Za hvala lejpa naju je še dež začel prat, pa sva z misijo zaključila v Podnanosu.

Od PGT lige sem se prav vseh tekem udeležila tekmovalno netekmovalno, kar pomeni: greš prva, prideš zadnja. To so bile :

- 20.Gradiški gorski tek

-12. tek na Malo goro

-18. tek na Špičast vrh

-20. Vzpon na Široko

-28.gorski tek na Črno prst




In to je to. Od tekem, ki sploh tekme niso ble:))

DVATISOČAKI

Letos po dolgih letih nisem bila na Krnu? Ne me vprašat, zakaj... ne vem. Enkrat je eno, pole drugo,... enkrat vreme, pole je prevroče...in leto gre.

Sva se pa konec julija odpravila na greben Košute in po grebenu vendarle dosegla : Veliko (2094m) in Malo (2036m) Kladivo, Toplar(2000m)  ter Veliki vrh(2088m).

Čez en mesec pa še na Raduho (2062m)


Septembra smo se familiarno odpravili na Kalški greben (2224m), a sem pred začetkom poti snedla nek konopljin rogljiček, ki me je napel, namesto zadel, hihi in tako sem komajda prilezla na Vrh Korena, ki pa mu do dveh jurčkov manjka en sam meterček? Ma, sem skočila v luft, tako da rečmo, da je tudi to dvatisočak? ( ja, in kej se boš še zmislila?)

NOVE POTI

No, nekaj jih pa vendarle je bilo.

Prvič sem šla ( to je kriva Mojca L.) na pohodniško pot v Goriška Brda - Črnica. Teh poti je eno majhnu murje in si bom zagotovo še kdaj izbrala katero. 


Prvič sem bila na Dobrči (1634m) in Šentanskem vrhu (1635m).

Poleg prekrasnih razgledov iz Šent.vrha si bom Dobrčo zagotovo zapomnila po super oskrbnikih, ki ne šparajo pri hrani, k jo naročiš.



Potem sem prvič stala ob Martuljških slapovih. Krasno. 


In prvič na že prej omenjenih dvatisočakih: Veliko in Malo Kladivo, Toplar, Raduha in Vrh Korena. 

In prav danes, zadnji dan leta, prvič na Koradi. In kar ne morem pozabiti prekrasnih razgledov, ki sva jih prav danes, za novoletni šenk, prejela. Hvala, narava!!!


STARE POTI

Se mi zelo dopadejo. Golaki, Čaven, Nanos, Slavnik, Slivnica, Skrlanka, Kovk, Otliško okno, Sabotin, Sinji vrh, tudi poti ob morju...



A, vsak dan si pa privoščim moj hod na Školj. Obujem covate in grem. 


Na splošno, sej sem že sto botov napisala, zares rada hodim. Rajši grem 100 km pešadijom, kot 5km trčečim korakom. In s hojo lahko vztrajam vsak dan. Nič mi ni narobe, če hodim. Nič me ne boli. Pa hrib mora bit.  Kondicije imam vseeno veliko, saj brez problema zmažem 30 km. Bi lahko ponavljala. 

Ko se začne poletje in ti iz asfalta towče vročina v butaro, se zato, zares velikokrat kar zapeljem do Žabelj szi bičikleto. Dva km tja, dva nazaj. No, ker bičikleta niso nwoge, sem jih prow hmali slišala, da sleparim. In tako sem začela pridno štet, kolko botov se bom jast zapeljala do Žabelj szi bičikleto, da bom vse te km od hoje odštela in jih prištela h kolesarjenju. Ker na Stravi, kamor dajem moje podvige, še niso pogruntali duatlon treninga:)). In je zelo hudo, če so štirje kilometri, ki jih prevozim, všteti v hojo. 

Naj bo volk sit in kwoza cejla. 

No, tako da je treba sedaj zračunat:  99 botov x 4 km = 396km. To ni hoja. To je kolo !!! To je šlo samo od sebe...ni blo treba nič gont pedal.

STATISTIKA V ŠTEVILKAH

V tekaški dnevnik sem si vse leto pridno vpisovala moje vsakdanje podvige. Sej, vse skupaj sem prenesla tudi na Stravo, ampak Strava ga marsikdaj mal pobiksa, tako, da vseeno bolj zaupam številkam, ki jih sama vpisujem.

Tako, da....prehodila sem 5020 km. ( minus 396  km szi biciklom)

Za to sem delala 990 ur.

In za premaganih 171.468 m višincev prejela vsakič znova prekrasno darilo: svojo lastno zmago.

Kolesarila sem tudi nekaj zares malega, in to tako hitro, da bi skor hodila hitreje zraven, hihi.

Kolo 162 km ( + 396 km od pohodov)

Pod tek pa imam vpisan zgolj in samo Istrski maraton virt. v razdalji 5 km. Ker resnici na ljubo, ko grem na moj pohod in se mi slučajno malo poteče vmes, je to taka strateška hitrost, da bi bil tek užaljen, če bi napisala Tek, ... in dam vse skupaj seveda pod pohod:))

SREČNO!!!

Na goro se ne začnemo vzpenjati, da bi prišli do sredine!? Zakaj bi se zadovoljili s povprečnostjo?

V letu, ki prihaja, vsem skupaj želim zdravja in vsakič, ko greste na pot, pejte do vrha! 

Strava:

Aplikacija Planinc:










 

KORADA (812M) , 31.12.2021

 Zjutraj smo se zbudili v prekrasen dan. V roku 50 miniut sem fotkala lunco in sonček, ki je vstal. Marička, če ni za it ven iz hiše...


In sva šla.

Tako lepih razgledov pa res ne vem, če sem že kdaj doživela.


Da ne nakladam, ker se mi mudi kuhat silvestrsko večerjo, samo album:

KORADA

Če bo jutri, na novega leta dan tako lepo, kot danes, pejte...ne bo vam žal.

STRAVA GPS

Aja in srečno v novem....!!!


ponedeljek, 13. december 2021

ZIMSKI VZPON NA GOLAKE, 11.12.2021

 Je padla prva runda snega, vsi na Golake, jast neč. Pade druga runda, spejt vsi na Golake, jast spejt neč, pade še ena runda, ma, bem, kej jast bom dožvejla teve Golake v snejgi, al nje???

V soboto zjutru je pihalo ku pr norcih, ma glih zato so se tudi oblaki skadili proč...

Čaven je bil okoli enajste zmerom bolj viden, alora, rečmo, da če se zdej odpraviva gwor, po do poldne glih vse jasno...tudi zadaj, na Golakih.

Ker je sevejde na Golakih čista zima, se je blo treba tudi zimsko uštimat. Dvojne hlače, planinske čižme ( k jih jast ne maram glih, ma, kar je mus, je mus), bufico, kapo, bundo, dvojne rokavice...jejžeš, ene robe.... 

Parkirat je bilo seveda treba že ob prvem odcepu proti Golakom, kajti naprej ni bilo spluženo nič. In seveda, ker je bilo v dolini strašansko slabo vreme, je bilo temu primerno tudi število avtov ob cesti. Jih ni bilo prav veliko. No, saj niti ni bilo nikjer placa...

Pa sva k sreči, ker sta se dva vrnila z vrha,  dobila en mičken plac za najinega poršejčka.

 Kakšne procesije in monade s parkiranjem so bile naslednji dan, v nedeljo, ko pa je bilo vreme nalašč za v hribe, pa ne bi rada niti kej prevč o tem...Hihi, baje, da se je šlo gor na piltke:))

No, ko prideta ta dva pohodnika dol, ju seveda povprašam po vremenu na vrhu...po poti okej, na vrhu pa megla, burja...Razgledov nič. 

A, ma, midva sva že vedela, da se bo skadilo...in nekaj pred poldnevom že maširava po krasnem snegecu.


Glede na število avtov sva srečala kar veliko število ljudi. 

Že pred Iztokovo kočo sva imela nad sabo čisto jasnino. Lepo. Pejva še do vrha. 


No, sej sem se že považla en par botov, njede, da mi je pot na Golake čisto ajnfh... neč kej tazga. Po strmi gor se strmina konča, glih ko se bi rade škrge upalile, pole si v tisti ravninčki mal oddahneš, še en kratek vzponček in si že na zadnji ravninci. 
Ma, včasih pa... sem tudi kdaj rekla, da mene taki klanci ne bojo več vidli... 
No, tudi ta bot, ko je bilo treba čižme vkopavat v sneg, mi ni blo glih hudga. 
Do kakih 50m pred vrhom stanje kar normalno, sneg lepo na drevčkih...



Zadnjih 50m pa...marička, kašna Sibirija... sej me bo odpihnlo.




Jast se še ustavljam, fotkam Krn in Julijce in sevejde, ko pridem že skor do vrha, zabluzim na levo ( k sem vidla ene stopnje)  in se zakopam do riti v sneg. Ma, kej misliste, da sem se skobacala kar ven? Ma, ja... vse sile ponucam, da pridem na vrh nazaj, hočem napravit korak, puf, spet noter...
 Ma, kej??? Wače, pridi me povlejčt, jast ne morem ven... 

Mwoj pa me snema... Kam pa siliš, baba? Tam so prepadi... Ma, buh, no. 
In se ležečki nekako le skobacam na plano.
Evo, kej se meni ne zgodi. Poglejte video in poslušajte, kaj pomeni žvižganje ta prave burje. Odnest nas je hotlo. Častna. Še sreča, da sem težka baba:))

Sevejde se ni blo glih kaj preveč za zadrževat, zato le še en škljoc in pejmo nazaj v Kalifornijo. Le 50 m nazaj.

Spust je bil lušten, prosti pad. Dereze niso bile potrebne, ker ni bilo ledeno. 
V koči na hitro spijeva en čaj in gas dalje.
Na, pa sem ga le doživejla.

Čisti prestiž od vremena pa sva imela naslednji dan, ko sva slabih 20 km prehodila ob obali. So bili pa tokrat pogledi na hribe zares veličastni. 





In sevede sem tudi jast škljocnla to s poštenim delom prigarano famozno barkico.Japajade.


Ta vikend pa je bil tipi topi. 
Ma, sej je lohk vsak vikend tako...če si tako naredimo.