Vsako leto dve nedelji pred veliko nočjo PD Ajdovščina organizira romanje na Sveto goro. Čas korone me je od tega pohoda odmaknil, čeprav je bil organiziran, a, jast pač nisem dala glihe in seveda pozabla ...in tako je šlo mimo. A, letos sem si pa prav zacahnala, da slučajno spet ne pozabim ...
Pohodniki štartajo ob šestih zjutraj, ko se šele prične malo daniti, iz placa v Šturjah, jast pa pridem peš na Cesto iz moje dobravske strani.
Letos nas ni bilo ravno veliko, no, 33 pa vendarle. Večina se je najbrž zbala slabega vremena, ki so ga napovedovali in ker se je bilo treba prijaviti do petka in so se v petek zvečer napovedi spremenile, je bilo, kar je bilo...
Na Cesti se torej s Hajdejo pridruživa
in prva postojanka je seveda ( ne morejo iz svoje kože:)) pri Rovtarjevih v Skriljah, kjer smo par tednov nazaj pričeli z Jakobovim pohodom v Ozeljan.
Seveda nas postrežejo s kavo, čajem, ali...., keksi.
Gremo dalje. proti Kamnjam. Čez kamniti most...
in sledi še eno presenečenje... Tudi kamenjske žene nas pričakajo z okrepčili. Strašne so! Hvala, res.
Pot je vseskozi lepa, blata niti ni bilo kaj preveč, enkrat smo malo poskakljali čez potoček, sonček nas je vso pot lepo grel.
Pri Vladotu v Šmihelu smo se spet malo okrepčali. Hvala tudi vam.
Gosi so nas pozdravile in treba je bilo naprej.
Sedaj nas je čakal najbolj nevaren strm del nad Lijakom. In poln špargljev.
Spomin se mi je obudil, ko sem pred tremi leti tu v strmini le za hip nekaj obstala in prav takrat je pred menoj mimo zgrmelo nekaj gamsov s tako silo, da me je kar odneslo nazaj...V sekundi so bili pri meni z vrha hriba in že spodaj... Uf, vsi, ki so to videli, so rekli, da dam komot za mašo, ko pridemo na Sveto goro:)).
Po Ravnici smo se morali malo poškljocat za skupen spomin:
Sledi še 3 kilometre cestne hoje do Prevale.
V krožišču seveda proti Sveti gori:
Križev pot se začne spodaj ob 14.30, mi smo prišli tja dobrih 10 minut prej. Kdor je hotel, je šel po tej poti, ostali pa na stezo in naprej proti našemu cilju.
Po 28 kilometrih nas čaka še vzpon do vrha. Kar strm. Al pa sem bla že utrujena?
Po dobrih 30 kilometrih in premaganih 1250 metrih višincev smo na cilju.
Sonce se je skrilo, v oddaljenih hribih je bilo videti snežne plohe in tudi na Sveti gori so puhaste snežinke kar lepo padale iz neba.
Po sveti maši nas je prišel iskat mini bus. A, ne vseh. Najbolj pogumni trije so odšli tudi domov h nwogam. Bravo.
Na moment me je zagrablo, da bi šla tudi jast, a na nogah sem imela nove covate, ki so me prow en malčk zažulili na mezinčku... ( ja, kot da ne vem, da se z novimi covatmi ne gre na tako dolgo pot...- no, zdej so pa že udelani:)))
Lepo romanje je za mano. Spoznala sem nekaj novih ljudi, s katerimi sem po par stavkih prav kmalu še enkrat več ugotovila, kako je svet majhen in da smo malodane vsi skupaj ena sama žlahta...
