Kdaj sem bla zadnjič za 1. maj doma, nimam pojma... zadnjih 28 let sigurno ne...še prej pa tudi ne, k so bli pa drugi časi...žurerski, hihi.
No, če bi blo vse po starih regelcih, bi morala na včerajšnji dan peš po poteh naših non v Trst, ali pa tejkat na Slivnico, ali .....
Ma, včeri so komaj sprostili una kruta pravila, tako da smo ostali kar doma, sej smo se glih navadli, da nam ni treba nikamor...:)) Kolk je fajn, po eni strani, da tankaš bencin za evričič in ga nucaš, tisti tank, več kot mesec dni... kdaj bomo imeli spet tako poceni bencin? Dejmo ga šparat.:))
No, bem,...včeri sem šla zjutraj samo klasiko, na moj hribček, popoldne pa smo si privoščili malček žara...da občutimo tisti vonj in filing starih časov ob kresovih...
Za danes pa sva rekla, da greva peške od doma mimo Skrlanke in Male gore na Čaven. Zjutraj je bil dan res krasen. In komaj sem čakala, da zagrizem v hrib...
Ne vem, kaj se dogaja z mano, ampak ... ne vem, al sem šla tako počasi, al kaj, ma, meni se zdijo tevi hribi zmerom bolj glihni..:)) Vso pot sem zgolj in samo uživala v globokem dihanju in niti ta hud klanc na Malo goro se me ni "dotaknil".
In ta Skrlanka...na momente me zagrabi, da bi kar zapustila mojga srčnega in ga zamenjala s tem. Sploh ne veš, kdaj premagaš dobrih 350 višincev, res ne... Malo se pot dvigne, a prav kmalu te spusti nazaj normalno zadihat...in tik tak si tako ob Zvirku.
Na Zvirku se podpiševa v knjigo, in bejžva nazaj na mostiček in naprej po poti, da vidimo, kje pridemo ven. Po predvidevanjih sva res ven prišla takoj za kamenjskim Zvirkom in šla naprej po tekaški tekmovalni Poti koscev na Malo goro.
Od doma do prečkanja požarne nama znese 5,1 km. Zagrizemo mimo Šije, kjer je miza s klopco. Na Šiji je, medtem, ko sva si midva metala ven vsa šudr iz covat, prišel mimo Viktor, šef teka na Malo goro in s strumnim korakom maširal naprej. To je bil tudi edini, ki sva ga na poti srečala.
Od požarne poti do srednječavenske, kjer nas zaradi podora skal in drevja čakajo ustrezna opozorila, je glih en kilometer. Strm?
Od tu je še 800 metrčkov grizenja kolen do Male gore, kamor pa se lahko gre. Po srednječavenski proti tunelom se ne sme...
Viktor se že vrača. Koča je seveda zaprta. Nimaš kaj počet gor, če je vse obdano s trakovi... Podpis v bukvo, kontaktiranje s Hribovcem (app, ki te zazna le, če si na gori in tako lahko potrdiš svoj vzpon-digitalno) in bejžva naprej proti Čavnu, do koder je še 1,3 km.
Na Čavnu sva si privoščila malo daljši oddih, malico, ki jo je moj prinesel v ruzaku s sabo. Šalam s Kosovelove kmetije v Črničah tekne... ma, ne le v hribih, tudi doma:)).
Oprostite, organi pregona, ma, jesti mi pripada kot človeku ob mizi..., čeprav ne bi smela, pa sem... ( recmo,da je opravičljivo, ker ni blo nobenga? Niti virusa ne??)
Aja, 8,3 km iz Dobravelj. In 1170m vzpona. Moram napisat, da bom čitala na stare lejta.... :))
Po marendi bi pašalo mal zalegnit na sončnih žarkih, a kaj, ko je blo slišat in zmerom bolj tudi videt črne oblake tako iz juga kot iz severa...
Neč, bejžva, da naju strele ne dohitijo...
Kako greva domov? Čez Pihala po Stomaški? Ajde...
Aja, so prišli eni na Čaven in se menli, da grejo po čemaž... in da ga še niso videli... ??? Ojoj, upam, da veste, kje se na Čavnu nahaja čemaž... kajti okoli Čavna imaš vsega... od čmerike
do celih polj šmarnic
Čemaž pri nas pa je že v cvetju
To sem poškljocala po poti dol s Čavna... in res upam, da so dobili ta zaresen čemaž....
Po poti v dolino me je dolgo spremljal vonj akacije. Čebelice, dejte nabirat dobrote...
No, po dobrih 16 kilometrčkih sva nad avtocesto. Pogledam nazaj proti Čavnu in glih en strejla pwoči tam gwori...ojejjjjj....
Kej sva bla midva tolk hitra, al je uni tam gori čakal, da prideva domov? Kajti, samo skozi vrata sva prišla, se je uscalo...
Evo, hitro napišem ta cejt, k pada,.... tuširali se bomo že pole....
Lep dan pohodniški... mislite, da bi zamenjala "ljubimca" al ostanem pr zdajšnjem? Sej, kej pej bi blo, če bi ga zamenjala? En cejt bi blo fejst, pole se človk navadi....Ah, bom kar pr temu ostala... vsake tolk ga bom pa popoldne "prevarala". Ker, ta Skrlanka mi je res kulska, bi rekli ta mladi.
GPS STRAVA
P.s. Sem se prijavla na uni čelendž...kao tekaški, ma virtualni...sej nej važno, kolk sem bla hitra, udeležba se mi je štela...in so mi poslali medal....jeahhhh.
