KOPER-DEBELI RTIČ-KOPER, 28.1.2024

 Lep dan naju je tokrat odpeljal do Kopra. Parking na Bonifiki. Ta bot ne greva proti Izoli, ampak proti Lazaretu. Plan je bil tak. 

Prečkava vsa krožišča, mimo pržwona in kar nekaj kilometrine se nabere, da obhodiš vso Luko Koper, ki je zares mogočna tako na levi, kot na desni strani. Ga ni konca... Enih avtov...,ma, sam, kdaj vse to oni prepeljejo do kupcev? 

Najbolj zanimivo se mi je pa pri vsem skupaj zdelo to, da Škocjanski zatok kao antačibl, oh in sploh narava...dva metra proč pa na hektarje ene same porkarije. Dnar, sveta vladar.

Sonček je lepo sijal, je bilo pa vseeno kar mrzlo. 

Mimo vojašnice za pomorščake, za katero sem prvič sploh slišala in že sva na pokopališču školjk. 

Zanimivo. Sem bila prvič tu. Nikoli nisem vedela, kje točno to je. Pa sem bila le par metrov stran, ko sva bila v Sv.Katarini. No, človk ne more vsega vedet. 

Pejva dalje. Dobrih 6 jih je že za nama. Proti Debelemu rtiču je bilo videt, da tam kraljuje megla, a seveda si mislim, da se bo skadila, prej ko pridem jast do tja. 

Do kampa v Ankaranu hodiva po lepi leseni brvi med trsjem. 

Nekaj malega sva hodila od Ankarana proti Lazaretu kar po cesti, sem šele doma zvečer videla, da se da čez hribček po bližnjici do Lazareta. Bolj kot sva se Debelemu rtiču približevala, hujša megla je bla. Na momente ni blo videt, ma, hmal da nič...

Ah, sej, 10 km sva že zmazala, pejva nazaj proti sončku. In sva se raje obrnila. 

Že v Ankaranu je bilo vreme spet krasno. 

V slaščičarni si privoščiva en kafe, glaž vode in greva kar po cesti nazaj k Sv. Katarini.

 Ma, sem komi čakala, da prideva nazaj v tišino, zakaj enga prometa...ga je blo za izvoz:)). In kar nekaj herojev, za katere seveda pravila ne veljajo in  prehitevajo s 150/ uro v škarje??? Kje ste, organi pregona? Meni boste pa mahali s polentarjem in položnico, k bom šla 53 namesto 50. O, buh, sej bo, sej bo... je rekla zmerom Ruth. 

Po dobrih dvajestih kilometrih prideva po Vojkovem nabrežju do tržnice,  kjer si v Fritolinu obvezno naročiva kalamare in sardelce, ki kar skočijo v mojem telescu na svoje mesto:))

Sveže pečeno, poceni in glih zadosti za dušo potešit. 

Še nazaj do parkinga na Bonifiki. Počil je lonec in najinega pohoda je konec. 

Ma, po poti domov mi je blo kar mal hudo, ker sem gledala gor moj Nanos, kolk je blo šele tam danes lepo.. Pa drugič. 

STRAVA GPS

RELIVE POSNETEK

NA SLIVNICO, 20.1.2024

 Ow maj gad!!!

Prekrasen ta pravi zimski dan sem včeraj pojedla z veliko žlico. 

Zjutraj najprej na moj hribček, hitro domov, se preuštimat v zimske zadevšne in v Cerknico, na kegljišče, kjer je nabit parking dal vedeti, da ne bomo sami. Saj, buhvari, da bi bili... Če pa je včeraj folk doma na kavču ležal, pa res ne vem....

Evo, dodam samo album, ker nimam cajta pisat. Grem danes še en tak dan ponucat...Mljask, kolk lepo!

Aja, pa jote v domu na Slivnici ne smem pozabit pohvalit!!! Prva liga!!! 

ALBUM     

RELIVE SLIVNICA

Evo, sem že nazaj..., hihi. Zjutraj sva šla na nepozaben pravi zimski vzpon v vremenu, ki si ga lahko samo želiš, na Golake. Snega je bilo glih točno, da si lahko po njem hrustal in če si pri spustu slučajno na tazadnjo prtisnil štampiljko snega, ni nič bolelo, hihi.

Razgledi, ki tržejo gate, na vrhu... 

Sva pa šla, hvalabogu, dovolj zgodaj, da sva se izognila vsej gužvi, na cesti nisi imel več kje parkirat...je bla kolona hmali da do Predmeje.

Čez par urc pa sva že pri morju, obhodila 15 kilometrčkov od Kopra do Izole in curik. 

Super krasen vikend je za mano... naj bo tako še naprej.

GPS OBALA

RELIVE OBALA

GPS GOLAKI

RELIVE GOLAKI

VERTIKALA ČAVEN- MODRASOVEC-KUCELJ-MALA GORA IN PO SREDNJEČAVENSKI NAZAJ V LOKAVEC, 13.1.2024 + STRADA NAPOLEONICA,14.1.24

 Zjutraj vstanem, vidim moj Nanos, čist ko suza, sonček se iz minute v minuto približuje...o, kolk bo danes lep dan.

To pa ne bo šla mati samo na Školj, ga bo ponucala za kaj več...Na Čaven iz Lokavca že zares dolgo nisem šla. Po mojem zna bit, da že tudi kakih pet let ne? Grem pa danes. 

Do Čavna zdržim brez pjače in jedače, alora samo par bonkov v torbico, pet evrčkov za en pjač na Čavnu in pejdi, mati.

Zapeljem se do Lokavca. Dan prekrasen.

Prva dobra dva kilometra, ko prečkaš makadamsko cesto, ki pelje k plazu, in se potem  zariješ s koleni v hrib, mi kar gre. Zdej si prow zažugam, da slučajno ne bom kaj norela in za nagrado krepala na tričetrt poti. Okej. Jast pri pulzu 155-160 lahko diham in šponam....,  sicer diham, ampak nimam tistga občutka, da trpim ko pes. In tako gledam na vejkarco, da ne preskočim v TILT. In v urci in pol sem lepo že pri koči. 

Folk? Kje ste? V takem prekrasnem dnevu? Anti ja ne doma na kavčih...

No, na Čavnu je bil le eden v koči. Spijem čaj. Mati, ma, tu je zdej prezgodi, da greš že domov....pejdi gor do Modrasovca.

Okej. Jo mahnem gor, a, tam si tik tak... je še vedno prezgodaj za it domov. Grem še na Kucelj? Ma, ja, pejdi...sej do tja je lahka... Okej. Jo mahnem še na Kucelj. Mmmm, njami.... kolk je blo lepo.

  

Na povratku srečam samega Anžeta Sobočana, ki je  prišel trenirat UTVV v naše kraje. Joj, že tolk dolgo ga nisem videla, da ga sploh prepoznala nisem. Je on mene...No, dan sem imela polepšan in kar hkrati hočem še ....pa mi haskne, da bi pa skočila še do Male gore. Zdej, danes najbrž ni nobenga pr koči, ker dežurajo le ob nedeljah, ma, pestmo se presenetit...

In res. Pridem tja, iz koče pa Vodopivčev... ki me takoj obdari z darilcem za novo leto. Hvala. Sem ga zmazala po poti...

Spustim se do srednječavenske. Tam trije Italijani študirajo na mobitelu, v guglmap, kam morajo za v Vrtovin. 

Jim razložim,... hihi, moja italijanščina je  bolj tako: un po kon parole, un po z rokami, un po pa kar po naše... Ma, smo se zastopli vseglih prow vsje.:))

Zdej grem po srednječavenski nazaj in poslušam, kako dva padalca uživata in vriskata od vseh lepot, ki jih doživljata med letenjem... ( no, tega jast ne bi- letela s padalom- priznam)

Kako se grize kolejna za gor, opaziš sevejde šele, ko greš dol... Ah, ratavam stara... se mi ne da več v take spuste... ma, ni druge, dol je treba prit. 

Še mimo žuborečega Lokavška in glih bom doma, pikco prej kot moj iz službe. 

Za krogec je ratalo glih 16 kilmetrčkov in 1350 višincev. Zadosti za pico, hihi:))

RELIVE POSNETEK

STRAVA GPS

Pohajačka. 

Naslednji dan pa najprej skočim na moj hribček, potem pa se okoli poldneva odpraviva na Opčine, da končno enkrat prehodiva Strado Napoleonico. No, ker je bil dan bolj meglen, name ni nardila glih ne vem kakšnega vtisa...se bom morala vrnit v sončnem vremenu. In takrat grem do dna - do morja in ob morju nazaj...v luft.Je pa tukaj zagotovo raj za tiste, ki obožujejo šparglje. Jih je dovolj za pol sveta.:)

RELIVE POSNETEK

GPS STRAVA

NOVOLETNI SKOK NA SLAVNIK IZ PREŠNICE, 1.1.2024

Silvestrovo sva po kar nekaj letih celo prebedela. Včasih bognedaj, da  nisem počakala na polnoč, danes pa je zgodba čisto obratna. Večer kot vsi. Malo TV in ko se očke začnejo zapirat, hitro v šukico štet zvezdice.:))

Letos pa sva šla do hčerke v Majcne in tam smo skupaj pričakali novo leto. Tako, da sem šla po ne vem kolkih letih spat ob DVEH in pol zjutraj! Halooo?

Seveda se potem jutro malčk podaljša. 

Vsako leto jo nekam mahneva za prvi dan leta, tudi letos je treba nekam. Tako kot lani sem imela v glavi Opatijo, a vreme spet ni bilo okej in Opatija spet odpade.

Vreme je kazalo na oblačno z morebitnim rahlim dežjem. Ah, pejva po ta lejpi iz Prešnice na Slavnik. Če bo dež, grem pa z marejlo...

Okej. Nekaj pred enajsto sva na parkingu, Avtov kar nekaj. Z nama se hkrati štimata tudi dve bejbe. Moj zavlačuje s štimanjem, da bosta ja šli naprej, a onidve kot da čakata nalašč na naju... ni šans, da se spravsta v hrib. 

Okej. Greva pa midva naprej. A, glej ga zlomka, oni dve takoj za nama. Jast začnem lepo počasi, oni dve vsak korak bližje, klepetaje, kao zdej vas mal zasledujeva, pole pa vam samo pomahava v slovo:)) 

Moj me dregne: "Kaj se obotavljaš? Dej v drugo, baba!"

"Aja? Ponavadi moram počasi, se takoj skregava, če grem hitro... danes pa glih kontra... "

"Ja, pa ja ne boš pustila, da te prehitijo teve dve? "

A, če ukažeš, dam prav takoj v drugo....in v tretjo:))

In sva šla... bejbe pa za nama. Sej, so ble dobre, vsaka čast, ma, prehitet pa naju nista upale. Se nisva dala. So ble pa vso pot kmalu za nama. Hihi, en cejt sta še klepetale, ja, ma, pole je utihnlo vse tudi zadaj...

Tako sem nucala za pot prav natanko, do sekunde eno urco. 

Na momente sem še hotla it do njiju, jih pohvalt za dober tempo, jast, k ne znam bit tiho, ma, pole sem vidla, da so prow prevč hude, niso tle niti pokukat proti meni... bem, pej neč.

Aja, moram pa seveda o vremenu. Ma, ni za verjet, ampak tolk lepga vremena že dolgo ne na Slavniku. Sonček je lepo sijal, niti sapice ni bilo ( niti prav na vrhu ne). Razgledi prekrasni. In kar nisem hotla domov. Res je blo lepo. 

Na tulifonu pa je pisalo: Slavnik: PLOHA! Ma, dej, no....???

Krasen dan. Čimveč takih. 

STRAVA GPS