nedelja, 15. marec 2020

TRI BOTE NA KOKOŠ IZ TREH SMERI IN DVA BOTA NA VELIKO GRADIŠČE IZ DVEH SMERI, 15.3.2020

Doma.
Doma.
Doma. Ma, kaj naj doma? Buljim v tv in poslušam nonštop od korwone? Sej pride korwona še ven skuzi ekran, oštja...

Nič, bom upoštevala nasvete, da se gre lahko malo v naravo. Grem sama, da bo bolj gvišno. :))
Kot da grem na moj Školj, se uštimam, nič kaj s sabo, le par bombočkov in deci vode.
 Ma, nisem šla na Školj, sem se usedla v avto in se zapeljala do Razdrtega. Med potjo sem študirala, kam čem... Nanos, Vremščica, Planina, Slivnica??? Ah, grem na Vremščico. Mhm...Ko zapeljem v Senožečah iz AC, ne vem, kaj sem jast gledala, ampak namesto na levo, zavijem na desno. Vozim, vozim, vozim, se mi zazdi nekaj čudno, da pa že ne grem proti Senožečam, nakar sem kar hkrati v Sežani...Ojej, mati, tle si ga pa posračkala...
Ma, kakšna kokoš...ma, kako sem falila? Bem, če sem že kokoš, grem pa na Kokoš. Zapeljem v Lipico na mejni prehod in lepo po tekmovalni pičim jast gor. Sevejde se mi je zdelo, da sem na vrhu tik tak, saj je do vrha le 3 kilometrčke.



 Koča zaprta, a folka pa kar nekaj na vrhu. Vsak na svojem koncu. Kej zdej? Ah, grem malo v neznano...pičim v drugo smer proti Lokvi, vmes sprašujem pohodnike, če vejo, če se da prit iz Lokve po kakšni stezi nazaj v Lipico? Pa mi vsi rečejo, da ne, da je samo po cesti.



Pridem v Lokev, vprašam še dve bejbe, ki pa mi sicer povejo, da pot je, ampak se najbrž zgubim, ker je tudi že fajn zaraščena. Ah, alora, bejži ti mati lepo nazaj na Kokoš.

Med vzponom proti gor se mi je že zdelo prav fejst, da grem še en bot gor, pač z druge strani in prav hitro sem se zrajtala, da bom šla potem pa še v Vrhpolje pri Kozini, in še en bot iz tam gor na Kokoš. Da bo kokoš tri bote na Kokoši dans.:)) Že ko sem hodila proti Vrhpolju, se mi je zdela pot kar taka, nekam znana... In pridem jast do špine, kjer imamo self service okrepčevalnico, ko je tekma čez Veliko Gradišče.

A, mati, vidiš, da si že bla ti tuki... sam, kako? Kej tolk blizu sta si Kokoš in Veliko Gradišče? Ja, že... Se napijem vode, dolijem v mojo deci flaškico, grem še malo naprej, ko vidim smerokaz za Veliko Gradišče. O, tuki pa gor še nisi šla.... bejži zdej... sej ni daleč... en kilometrčk vzpona. Šibam jast gor, pridem na vrh. Vse znano.

Ja, sam mi pridemo na tekmi z druge strani... Na vrhu vidim, da na kamnu piše Vroče, ma, kdo ti ga vedi, kje je to... grem jast na ziher nazaj po isti dol.
Grem po isti dol, nazaj proti Kokoši, ko pridem do križišča, k spet pelje proti izviru Vroče. Pol ure, piše. Jast, k imam strumen korak, glih pol od tega. In zavijem proti Vroče... Ja, mati, tuki je pa prav zares tekmovalna na V. Gradišče. Ja, sej,....ma, ko je tekma, kam buljiš? V trake, kam it , da ne zabluziš... zdej pa, ko hodim v miru in se moram sama usmerjat, pa  celo vem, da sem tuki že bla...
Hodim proti izviru Vroče. Vedno bolj temen gozd. Sama. Nikjer žive duše. Mal mi dela guza ko meduza. Za hvala lejpa zagledam na kar nekaj krajih kupe odvrženih cunj, dek, torb...

 Ojej, mati... begunci,....kej, če ti pride en naproti, ti zagrozi, da se moraš slečt do nazga, da se on preobleče? Ojej, mati, kako boš pršla naga nazaj v Lipco na mejni prehod? Sej te karabinjerji glih tam linčajo... :))
Kaj sem imela enih misli v tistih desetih minutah..., ko le pridem do izvira. Ma, kdo se bo tuki kej ustavljal, hitro sam en škljoc in zdej po logiki vzpon na Veliko Gradišče.

Ker če je prej pisalo na vrhu Vroče, bom pršla zdej iz Vročga gor. In res je bil vrh kar hitro.

Tokrat se mi prikaže tudi naš očak. Škljoc.

No, zdej pa res že veš, kje si, in bejži, mati, lepo nazaj glih kontra kot je tekmovalna... In celo pridem prav ven nazaj na pot, ki me potem še tretjič vodi na Kokoš.
Tam je tudi smerokaz za Škocjanske jame(5.15h), ma, jast nisem pole vidla nobenga znaka več, kako do jam??? Bwo, bom ma poguglala...



Na vrhu krasno vreme, sicer je pihalo, a v kakem zavetju se je dalo lepo martinčkat. Ma, meni se je mudilo nazaj at home... zato se nisem nič ustavljala. Na mejnem prehodu Lipica v avto in gas domov.
Slabih 23 km in 830 višincu ( so tolk lahki, da sploh nisem imela občutka, da se kje kaj vzpenjam). Dobro je. Nejki korwone sem pa ja odgnala :))
GPS STRAVA

sobota, 7. marec 2020

JAKOBOV POSTNI POHOD IZ SKRILJ V OZELJAN, 7.3.2020

Sem že bila... pa nič zato. Če je lepo, lahko ponavljam vajo.

Korwona je dodobra zdesetkala bogato udeležbo tega lepega pohoda, ki se začne pri Rovtarjevih v Skriljah  (tudi v organizaciji je vse pod  taktirko Marjana in družine, saj se družinski člani z okrepčilom kar nekajkrat odpravijo nam naproti, da se ojačamo, k smo tolk švoh:)))
Odpovedali so praktično vsi Italijani( dva sta pa le prišla) in tudi domačinov ni bilo kaj preveč, saj se je skupna številka ustavila pri 40. Škoda, ker je pohod res lep. So pa bili pohodniki tudi iz Ljubljane pa iz Kamnika.
Že na domačem dvorišču se lahko nagledaš umetnin, seveda veliko povezanih s sv.Jakobom.



Sama nisem šla k maši, zato sem prišla peške iz Dobravelj čez avtocesto v Skrilje na kraj zločina šele okoli osme ure, ko se je maša končala. Ker sem že vedela, da je naslov Postni zares samo naslov in da bomo na poti stalno nekaj jedli in pili, brez slabe vesti dam prostovoljni prispevek dekletom za mizo.

Že takoj na začetku te postrežejo s kakršnokoli pijačo in peciva ne zmanjka niti, če ga jast jem, hihi. Ker sem pa pridna in sem na 40 dnevnem postu brez alkohola, sem seveda pila samo čajčka.
Ma, moram poudarit, odličnega!!!

No, zbrana množica počasi pod vodstvom Vladota ( to je ta možakar, ki nas vodi tudi na Sv. Goro) odpešači najprej do Kamenj, do koder naredimo glih 3 kilometrčke.
Ma, saj veste, kako slovijo Kamenjci po svoji dobrosrčnosti... še ogreli se nismo dobro, že so nas pričakale polne mize peciva in pijače od a do žnj.

Iz Kamenj se pot vije skozi New York, ups, Vrtovin, ma, najbrž je New York manj raztegnjen, proti Školju Sv. Pavla nad Vrtovinom.
(Mojca, si vidla, sem se podpisala...sam zate?)
Domačin nam je lepo razložil zares bogato in pestro zgodovino te cerkve in področja sploh. Nisem vedela, da je tam na "mrtvem delu Školja" prvo žarno pokopališče še iz časa Rimljanov na slovenskih tleh, pa za 11 m visok vodni stolp, ki je najstarejša ohranjena antična stavba pri nas...



Seveda nas je Marjanov sin "ulovil" s svojim džipom, na katerem je bilo...kaj? Ja buma in papica. Itak.:))
Kdaj bomo pa ponucali vse te kalorije? Bejžmo hitro naprej...
Pot je sicer kar prepojena z vodo, a se je vseeno dalo kar lepo hodit. Rastlince so že v polnem zagonu in seveda je blo treba kako rožco tudi poškljocat, aneda? Ja...



Naslednja postaja je rimska utrdba Tabor. Zaselek v Ravnah.



Tudi tu nas je pričakala domačinka in nam malo razložila o kraju samem. 

In če pridemo nekam, se zgodi kaj??? Ja, sin Rovtarjev nas spet pričaka. A, tokrat s toplo malico, odličnim tenstanim zeljem in domačo klobaso....mmmmm, njami. 

Ne morem mimo, da so bili razgledi na Taboru res krasni..., no, saj danes so bili povsod. Dolomiti so bli tolk blizu, da bi bil en mal bolj dolg korak čist zadosti:)) do njih.

Naslednja postaja je bila Marijina cerkev  nad Vitovljami. 
In ne vprašte, če nas je tudi tu čakal Rovtar s pijačo... 

Tu smo seveda vsi vse poškljocali, kajti razgledi so res kar gate trgali... naredili smo pa seveda tudi eno gasilsko:


In že smo hodili proti naslednji postaji, Šmihelu. 
Tu je doma naš vodič Vlado, ki nam je odklenil cerkev za ogled, molitev...


Sedaj pa je sledil le še asfaltni spust do Ozeljana. Ki pa ima svojo cerkev sv. Jakoba. Kjer je torej tudi naš cilj. 

Pod gradom, na grajskem dvorišču so nas pričakale žene iz turističnega društva:

In nas postregle z odlično frtaljo s šparglji. 
Ja,... sej,...lačni smo pa bli... :)) 
Ma, sej lažem. Siti do amena. 
Ma, ker je bla frtalja tako dobra... je šla brez problema v moj zalogovnik:))


Mladi harmonikaš nam je zaigral nekaj skladb in nekaj po četrti uri nas je že čakal avtobus, da nas odpelje nazaj v Skrilje. 
V hramu pri Rovtarjevih pa spet lahko samo odprtih ust opazuješ in se sprašuješ, kdaj možakar vse to sklesa...

Ma, kej to je velikonočni pirh? :)

Nekaj malega manj kot 20 km se je nabralo na Stravi ( une strele sem odbila)

Imeli smo se zares lepo. Vreme je bilo idealno. Korwone nismo srečali nikjer, razgledi so bili krasni in več kot preveč nas je družina Rovtar razvajala z vsemi dobrotami. 
Zato vsem skupaj en velik HVALA. 

Nekaj fotk se je pa le nabralo v ALBUMU