JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

ponedeljek, 03. oktober 2016

NA TRIGLAV IZ KRME - DO KREDARICE, 1.10.2016

Sobota je bila že ves teden rezervirana za Šmarno goro. In sicer, moj bi se podil gor pa dol, jast bi pa imela, kot že dosti botov do zdaj, vlogo kričačice.

Pa prideta pod noč na obisk Sindis in kandidat za zeta Irenej. In tolk cajta mencasta in mencasta in blebetasta, da sta naju prepričala, da greva raje z njima na Triglav.
Ojej, Triglav, to si je treba v ruzak naštimat vse kaj drugega kot za na Šmarnco.

Bem, vržem še bundo in rokavice ter bufico noter. Copati bojo dobri  adidas kanadia 7 tr gtx. Al grem z njimi, al pa ne grem. Ker gojzarjev pa jast enostavno ne prenesem. Meni se zdi, kot da imam skafander na sebi, če obujem gojzarje. Sem pa zares zelo zadovoljna s kanadio. Res fejst "zagrabijo". In membrana prav nič ne spusti skozi. Ko je blo 8 ur šihta na Planini, sem prišla domov z glanc čistimi nogami. (Je pa res, da si covate jast s staro štunfo obšijem, da mi niti ne more nič noter. )

In tako v soboto zjutraj nekaj po 7.uri lepo iz Dobravelj krenemo proti Krmi.

Na zadnjem parkingu je bilo kakih 10 -15 avtomobilov. Na ta prvih pa nobenega. Jast, k moram vse počekirat, takoj vidim, da je en poljski, en nemški avto, ostalo slovenske registracije.

Počasi se uštimamo in nekaj po deveti uri krenemo s strumnim korakom proti gor.:)
                           KBK, spodaj pod puloverjem ti delam reklamo :))
                                           Čaki, čez kilometer bo že boljš vidna. :)


Zdej je na vrsti vreme. Ja, če smo gledali na kompu ene prognostike, je bil dež že zjutraj, drugi so nam prikazovali, da bo cel dan sijalo sonce, tretji, da bo do 12. ure fejst, pole pa zima. In kaj naj zdaj mi verjamemo? Nič, gor it in doživet v živo. Kar bo pa bo!
In začelo se je z okej oblačnim toplim vremenom.

Že v prvem kilometru sta nas pozdravili dve luštni srnici. Čist udomačeni.
                              Ja, tuki na fotki ju moraš skor da iskat....

Tempo smo imeli kar hud. Sem se do druzga kilometra že konkretno spotila in seveda je bilo treba hitro pulover sleč.
   In še palice sem mojmu radodarno oddala, ker so mi šle na nerve.

V uri in četrt smo prispeli do pastirske koče Prgarca. Kar se tiče višincev, je to nekako na polovici. Dobrih 800 metrov. Tu smo tudi že ulovili tri pohodnike.

Malo se na hitro ojačamo s pijačo in čokoladicami, predvsem pa sem se prav hitro nazaj oblekla, kajti tu je že bril kar zelo mrzel veter.

In bejžmo naprej.

Hodimo, ropotamo, hodimo, dihamo, dihamo, vse bolj dihamo, vsaj jast.  Sindis za mano pa vdihne glih vsake toliko v znak solidarnosti do mene. :) O, ou, neč lepga se ne kaže.... prav čutim.

Pa začne sem pa tja malo kapljati.
 In jast, paničar, seveda takoj študije, kako v takem pa ne grem naprej, ker, kdo bo pa dol prišel, če bo padalo,....
pa še kar naenkrat mi ne gre glih, kot bi si želela, noge imam telečje, pa v glavi se mi mal vrti, pa še tavžent izgovorov sem dobila za it nazaj....

Med mojim jokanjem in stokanjem od hudga neha kapljat, seveda smo medtem že malo višje, kjer tudi ni več tistih skalac neumnih, ko ne veš, kam bi stopil,.... pa še zet me je lepo pohvalil, da mi gre prav fejst :),... , pa  mi je naenkrat spet lepo steklo. :)

Še enkrat se ustavim, da malo vode popijem, en bombon v usta in bejžmo še ta cik cak šudr premagat.

Sindis in Irenej  sta ta zadnji kos dala seveda gas in naju potem na vrhu kričeče, (kot bi jast navijala) pričakala: ; "Dejmo,Valentina, sam še malu, dejmo, gas, gas, gas.... super cejt bo, bravo!  2.46. "
Ma, itak, da bravo. Zame, da se zastopmo!



Tu, v tem zadnjem delu,  smo prehiteli  po mojem še kar vse preostale pohodnike, ki so šli ta dan gor, kajti, ko smo prišli v Triglavski dom, ni bilo noter nikogar.

V koči je bilo prijetno toplo, a le ob peči. Že samo do wc-ja si na poti kar zmrzoval. Veter je bil kar konkreten in odpiral vsa možna vrata.

Naročili smo čaj, se ojačali še z našimi dobrotami, pogledovali skozi okno proti Malemu Triglavu, a o njem niti duha niti sluha. Komajda je bilo ograjo videt, ko je malo skadilo meglo.

Medtem, ko smo bili mi v koči, se je zunaj nabralo kar nekaj ljudi. Predvsem mladih, od naju sta bila starejša le dva Nemca, mož pa žena, ki sta naju, ko sva ju na poti proti vrhu prehitela, spraševala, kje je Triglav in pogledovala proti gor v meglo, kjer pa itak nisi imel kaj pokazat. No, vsaj smer smo nakazali. Recimo, da ta pravo?
Vse ostalo pa mladina. Ki me je pa kar malo razočarala. Od dvajsetih, ki so bili zunaj, jih je 19 in pol raufalo. Grrrr. Ma, kakšni športniki ste mi vi?!?

Po urci čakanja na morebiten vremenski preobrat smo se pametno odločili, da naprej ne gremo. Gremo pa nazaj.
Se oblečemo, bunde, rokavice, kape... ( ne vsi) in jo mahnemo.
                          Ireneja nič ne zebe, ga greje ljubezen......
                      ... našo Sindis pa še bunda in kapa zraven :)
Pot v dol se vleče in vleče, a med klepetanjem vseeno še kar gre. Ustavili smo se tudi v "sviščevi dolini", počakali, da sta vsaj dva pokukala iz zemlje ven....
                         Hihi, jast jih vidim, kaj vi pa ne ?

V petih urah in 15 minutah smo tako opravili in z vzponom in s spustom.

Ja, zdej smo bili pa že konkretno lačni in zapeljali smo se do Kranjske Gore v gostilno Pri Martinu in se fino najedli vseh mogočih dobrot.  Vegetarijanski krožnik zame je bil res odličen.

Ta mlada dva, prosim, oprostita mi za moje jamranje med potjo
( moj je itak že navajen tega), sam, jast moram mal pojokcat, če mi je hudo in mi pole gre vse lažje naprej, če se komu mal zasmilim... :)
Hvala.
Bila sem prvič v življenju na Kredarici. Zadnjič pa ne!


Moje fotke
Wače fotke









nedelja, 11. september 2016

8 UR ULTRA ŠIHTA NA PLANINI, 10.9.2016

Včeraj je bilo tekov, kolikor hočeš....
Kam?
Garala še nisem letos, nisem garala na Šihtu še sploh, pa že petič zapored je bil. Vsako leto je bilo kaj, da ni zneslo. Alora, najbližje in najtežje si izberem jast zadnji dan pred tekmo.

Pišem hitro Šumadincu, da prideva. Malo me je skrbel tisti ključek, a brez potrebe. Ajnfh stvar.
Seveda sem si rekla, glavno, da zdržim garat. Pole, zadi za tem pa je na vrsto študija, kolko botov bo meni zneslo garat.... Mal guglam po prejšnjih rezultatih, gledam filmčke od Makaluja.
Ma, bem, če je šla ta in ta tolko botov, bom pa tudi jast zmolzla enga manj, al kaj? Ja, seveda da bom. In tako se mi je v mojo glavco vcepila številka šest.  Ja, pole je itak da predpogoj tudi to, da ti laufa, ne, in da se ti nič ne zgodi, npr. kakšni žulji, krči, zvini ali celo padci....
Zjutraj nabaševa v hladilno skrinjo hrane in pijače kot da greva nekam za dva meseca.

In kmalu po šestih jo šibneva proti Vrhniki. Dan bo topel, kaj topel, najbrž bo hudo vroč, saj je bilo že ob pol sedmih pri nas 26 stopinj.

Na kraj zločina sva prišla skorajda prva. Marko je ravno začel pripravljat prostor.
Pozdrav, nakup ključkov, razlaga, kako stvar dela in počasi se bo treba uštimat. Avto sva imela blizu štarta, tako, da bo prehranjevanje in pitje omogočeno.

Par minut pred štartom se nagnete enih garačev iz vseh strani, da je bil start točno za osmo nemogoč. ( okoli 100 naj bi nas bilo) Alora, štart čez 10 minut.
Počekiramo ključke in gremo. Prvič sem šla s palicami, da vidim, kako bo sploh .... Začetek poti lep. Ko zagrižeš na stezo, pa malo manj lep. Skale, korenine, štenge, ozke grape... ni da ni. In kar navpično. Sicer smo imeli možnost hoditi tudi naokoli, a vsaka sekunda šteje, gremo mi kar čez Špico. Na vrh sva prišla z mojim po 35 minutah.
Bem, en bot je že. Greva zdej midva dol po ta dolgi, da vidmo, kako bo. Ja, saj lepša je, sam kaj ko traja.... :)

Spodaj hitro popijem mal pijače, ki jo je imel Marko na mizi, en košček banane in šibaj Julka v druzga.

Ne me vprašat, če je blo vroče. Še sreča, da se pride pole v gozd in da je senca, da se ta hud vzpon vsaj v senci nardi. Iz mene je teklo, teklo, teklo....
Seveda sem se sproti napajala, tako zgoraj kot spodaj. In nekaj v usta dajala. Vsakič nekaj.

Ko sva prišla z mojim tretjič na vrh, sem si privoščila prvo palačinko, ki  so se pekle kot po tekočem traku na treh ponvah.

Tretji bot si bom zapomnila tudi po tem, da smo prišli skupaj s Sukarjem  na vrh. Ja, skupaj že, sam on je imel že en bot več v riti, ups-nogah. :)

Pijača iz najine hladilne skrinje je kar kopnela, vse mi je pašalo, sam, da je blo mrzlo... Pepsi, radler, pivo, voda.... Na vrhu pa pol čaja, pol vode.
Potila sem se pa, marička, ma fulll. Po hrbtu mi je kapljalo direkt v tazadnjo. In ker imam mojo tazadnjo glih en pikič preveliko :)), sta se moja dva hlebčka lepo ves čas drgnila s potom in soljo. Danes je tam zadaj vse lepo, rdeče, žareče.:)

No, kje smo ostali???? Aja, pri vzponih in spustih. No, štiri bote sva zmazala še pred poldnevom. Bem, če smo štiri bote v štirih urah, bom pa ja zdaj še dva zmazala. In greva midva v petega in šestega malo bolj lagano... kar pa je zneslo le po par minut več.
Po poti smo se bodrili en drugega,  Oštja, so šibali eni...

Martica me spotoma vpraša, kolko botov mislim, ji rečem, da šest. Ona pa meni zase reče, da bi rada osem, kolkor je rekord. Bem, sem vidla takoj, da ji bo uspelo tudi devet, kajti o kakšni utrujenosti, vidni na njej, ni bilo ne duha ne sluha. Dol je skakljala ko srnica, gor pa ji je šlo tudi kot po ravnem.

Palice sem uporabila samo za prvi vzpon, potem so mi šle do šestega na živce. Na šestem sem jih pa vseeno vzela. A so mi šle še zmerom na živce. :)


S šestim botom sva opravila okoli pol treh. Moj je rekel, da ne gre več, jast pa ga sprašujem ( kot da nisem vedela), če misli, da bi meni še en bot ratalo? " Ja, ti kar pejdi, komot prideš v uri in pol nazaj... "
A, da ja? In če me pobere? Bem, bejžmo probat... In prvič vso pot dol tečem... Za vsak slučaj, da bo gvišno...

Še prej ko pridem do štamp mašine, začnem nekaj kričat, če ima kdo kaj mrzlega za pit, saj moj avto je bil pa tumač predaleč, 30 metrov, da bi šla izropat še zadnje iz skrinje....In pravi Klara Bajčeva, da je voda v štirni za drevesom... Ma, kje ??? Ma, kako je do zdaj nisva midva vidla???? In mi Klara  pumpa, da se mal ofrišam, popijem.
No, mati, zdej pa še ta zadnjega zgrizi. In si zmagala.
In res mi je kar šlo. Moj je kar debelo pogledal, ko sem bila že pred pol štiro na vrhu??? Sedem botov. Zadosti.

Le minutko ali dve pride za mano Marta, že devetič seveda in se odloči še za desetega. Joj, Marta, svaka ti čast. A, časa je le še 40 minut. ( ker zaključek je bil ob 16.10)
Ob štirih grem proti dol kričat kar v prazno, ne vedoč, kje je.
" Gremo, Maaaaartaaaaa!!!! Gasssss! "
Na žalost je Marta z desetim opravila prepozno, a takoj je rekla, da pa naj bo ta za njeno dušo.  Kapo dol!

Kapo dol tudi zmagovalcu, rekorderju z opravljenimi 12-imi vzponi. Sploh tudi zato, ker je dečko edino daljšo tekmo v življenju do zdaj opravil v dveh urah in še to s smučarskim tekom. To je bila do včeraj njegova najdaljša fura!
   Fantje z največ vzponi. ( Sukarja in njegovo četrto mesto so pole naknadno zamenjali, ker enmu nekaj ključ ni delal...)

                      Dekleta z največ vzponi.

Sama, mislim, po srečevanju z drugimi, da sem pristala na šestem mestu. Še ena dama, ki jo je mahala gor pa dol kar z japonkami, je bila pred mano.

Zelo lepo je bilo pogledat tudi družine, ki so skupaj premagovale vse vzpone. Bravo, otroci! Ne odnehat!
     
Tako! Naj bo dovolj.
Hvala šefu Šumadincu za vse. Hvala tudi oskrbnikom koče za vse palačinke pa za pasulj na koncu!

Hvala vsem za spodbudne besede. Prav fajn mi je sedlo, ko mi je kdo rekel, da sem pa zelo vztrajna. Res je. To sem. Še brzina da bi bila.... Pa še en žaku špeha manj.... Ja, pa kaj še.... Pa naredi kaj na tem! Ma, če je pa tko fino papcat.
Ma, samo, da sem zraven vas.
Da me žene tudi to naprej.

Polar sled od ZZ topa za šest vzponov:  https://flow.polar.com/training/analysis/820564599

FOTO







sobota, 03. september 2016

23.GORSKI TEK NA ČRNO PRST,3.9.2016

Kultni tek, zadnja rožca  za Pušeljc, je uspel. V prekrasnem vremenu, celo prevročem. Itak. Če že pravjo, da bo vroče, pa naj bo.

Alora, bejžmo na začetek. Ob 6.uri sva štartala od doma in že malo pred pol osmo sva prišla v Podbrdo. Kjer pa je bilo že vse živo. Kako tudi ne, na tak tek se pride malo prej, da si v miru ogledaš une hribe tam gooooor, da vidiš, kam boš prlezel čez uro ali pa uro in pol ali pa čez dve. Kar je vse super.In da se hkrati sprašuješ, le kako bo to šlo, saj je že cesta na začetku tolk navpična, da dobiš zihr cmok v grlu in mal straha v kosti.

Na vhodu na mizi kava za dobrodošlico, rogljički  in ne vem, ali so kjeri mulci pustili tam od žuranja ponoči, k niso upali več spit, al kaj, ma pr mej duš, da sta bili tudi dve flaški ta hudga... Ne vem, če si je kdo to privoščil, ma, če bi si jast??? Ne, ne, tolk zgodaj ga pa še ne ruknem. Se mi ne tresejo roke. Še. Alora, sem pogledala proč. Hihi.

Torej, sledila je prijava pr fejst puncah, še malo na wc odtočit, še malo počikulat in že sva jo z Majo mahnili prve naprej, da prideva zadnje. Tekmovalno netekmovalno, torej.

Med potjo sva malo klepetali ( ni mogoče...), malo dihali in točno ob štartu preostalih sva bili na prvi okrepčevalnici na sedlu.


Ker je Majčko nejki zvivalo in še mal prehlad jo je dajal, sem ji morala uiti naprej , če sem hotela priti ven iz gozda, ko bi me dohiteli prvi gamsi.

In jast res vklopim še škrge in šibam, šibam, in glih par metrov pred koncem gozda še pokukam  pikco   nazaj, še nobenga,.... nardim še dva koraka in že me je presenetil Miran. Bay bay, fotka. Ja, mi je ušel.
No, potem sem se hitro naštimala v navijaško kričačico , pržgala glasilke na full in seveda še spotoma mal poškljocala. In tako do vrha. Ki pa ne pride kar by the way. Je kar boljše, da ne gledaš proti gor, kam moraš še priti, da te ne popade kaka žalost. Ampak počasi in gvišno gre tudi to mimo.

Tokrat nas je Stane čakal skoraj v cilju:


Moram napisat, da v vsej svoji super karieri  še nisem doživela tako bučnega aplavza, kot sem ga ob današnjem prihodu skozi cilj. Tak, da sem si mislila, ma kaj sem prva al kaj? Kaj sem prav zmagala, zmagala? Ja, sem.... :)))) (  to je blo zdej mal za hec, ki mi je seveda pašal)



Prav zares sem čutila, kako so me ljudje veseli, mi iskreno čestitali, se zahvaljevali za navijanje... O, kolk je to vse lepo poplačano. Zares je. Ne vprašte, kakšno sadno kupo so mi naštimale punce.

Tonek! Moja je bla boljš kot tvoja!!! Četudi si ti dve popacal. :)

No, pot za dol zna bit še daljša kot za gor, zato sem jo morala kar hitro popihat, če sem hotela pred podelitvijo biti na bazenu v Podbrdu. Seveda sem še prej skočila na vrh  pogledat Bohinjsko jezero in prekrasne gore. Aja, pa še majčko sem si kupila na kredo, ker nisem imela soldkov s sabo. No, ma sem se za plačilo vse lepo zmenila in tudi že pošlihtala. Tako, da nimam več kreditov. :) Nisem tajkun! :)

Z Majo sva skupaj prišli v Trtnik do zadnje ( oz. prve za dol)  hiše, ob stopnicah,  kjer nas vsako leto pričakata Martinova teta in njen mož  ter vseh velikodušno postrežeta s pijačo in pecivom. A danes je bila hiša odeta v žalost, saj je zjutraj v častitljivi starosti, v 103.letu,  zaspala gospodarjeva mama.
 Ampak mene, je rekla gospodarica, mene pa le počaka in postreže. Ne vem, kako naj beseda HVALA vse pove.

Na bazenu sem bila, ma, glih točno. Še pojedla nisem, se je začela podelitev. Porcije, kot vedno, obilne. Na mizah še sadje. Privoščila sem si eno mrzlo pivo, saj sem bila žejna, kot da v življenju še nisem enga kanca vode spila.

Moj ZZ je moral iz tekme direkt v popoldansko službo (beri garanje), tako, da sem si morala najprej prevoz za domov zrihtat. Stojan, hvala še enkrat.
Ma, če me pa slučajno ne bi nihče odpeljal, ma, jast vem, da bi mi pa Graparji kej zrihtali. To sem sto procentna!

Po podelitvi je seveda sledila še podelitev nagrad tistim, ki so v svojo vazo dodali vse štiri cvetke;  KBK,  Ratitovec, GM4O in današnjo Črno prst.

 Milojka je tudi letos sama pripravila za dame zares lepe pušeljce.


 Ker je moj tudi med njimi,  sem seveda prevzela nagrado jast in se ponosna usedla med vso elito, ki je to zmogla. No, saj tako nekako, po ovinkih,  pa sem si jo tudi sama zaslužila. Saj sem bila prav na vseh štirih zraven.  Bom majčko kdaj mojmu ukradla, glih za kakšen bot....
                             Nagrajenci Pušeljca 2016

Graparji! Upam, da bom lahko še velikokrat med vami! Hvala za vse!
Mi je pa nekaj danes manjkalo. Jožkota nisem videla. Njegov stisk roke v iskren pozdrav.
REZULTATI

FOTOGRAFIJE











nedelja, 07. avgust 2016

GORSKI TEK DO ČEŠKE KOČE, 6.8.2016

Na Jezerskem še nikoli nisem bila. Lepi kraji, kamor bom zagotovo še prišla. Ko sva zjutraj parkirala avto ob igrišču, se je organizator ravno lotil dela s prijavami. Ni nas bilo veliko. Okrog 40, bi rekla.
Jaz, moj, Mihaela in Urša smo potem bili zvečer še na Šmarskem teku. Od tekačev sem poznala še legendo PetraM. In to je bilo tudi vse, kar se poznanih tiče.

Vsekakor, una fotka z zarisano progo do Češke koče, čista varka.

Tu izgleda en čisto  lep enakomeren klanček, nekaj podobnega npr. teku na Široko, kjer ravno tako z dolžino 4,7 km premagaš 600 višincev.  A, malo morgen.

Organizator nas pred štartom na novem mostu, ki ga je prav za nas zrihtal župan Jezerskega, pozdravi, nam zaželi srečno in po svojih zmožnostih.


Nekaj po devetih se tako zapodimo po asfaltu proti Češki koći. Saj mi ni treba poudarjat, da sem že takoj na začetku zavladala na zadnjem mestu. Malo me je bilo tudi strah, če bo proga res povsod označena, kajti tu še nisem bila in jast, k se rada zgubim, če ni nikjer nobenga...???
A strah je bil odveč.

Že takoj, ko zaviješ s ceste na stezo, se začne pokončen klanec, kaj pokončen, se mi zdi, da je bil celo malo nazaj, preko 100% nagnjen... :)
Res strmo. A mi je kar lepo šlo. Ni bilo brzine, seveda, a pljuča so mi kar lepo pustila. Z dvema sotrpinkama smo lepo grizle v hrib. Pravzaprav sem se, po kolesarko izraženo, večino proge lepo držala v zavetrju, za šestouvrščeno.

Ne vem, zakaj, a niti ene okrepčevalnice ni bilo. Bil je sicer en studenec z vodo, kjer bi se lahko malo napila in osvežila, a jast sem ga opazila šele na povratku nazaj v dolino. Sem bila 100 na progi. :)
                       Studenček

Na poti sem potem celo odmaširala mimo ene bejbe in tudi  mimo enga fantiča, ki se je v začetku najbrž preveč zagnal.

Proga se  je kar  vlekla, zdelo se mi je, da sem premagala že ne vem kolk višincev, ko me redar na enem križišču potolaži: " No, zdaj ste bila v hribovskem svetu, zdaj pa še malo goratega. "
Halo???
Kam čem bolj, kot je bilo? Kaj nisem že zdaj na enih tri tavžentih?

In res se začnejo nevarne ozke poti, kjer si z malo nesreče kaj kmalu v prepadu,  klini, zajle, skale, strme stopnice...

No, ampak vsega je enkrat konec in tudi sama sem v eni uri in par sekundah pritekla skozi cilj do koče.


Niti izdihat se mi ni bilo treba, vse hudo sem imela že v prvi sekundi poplačano s prekrasnim gorskim svetom,
Razgledi, narava,... res lepo.


Popijem skodelico čaja, počakamo še na zadnja dva in oskrbnica Karmen nas že kliče na pašto v kočo.

Pivičke, ki bi sicer pašala, si nisva privoščila, saj nas je zvečer čakala še ena tekma pa tudi dolga vožnja, ceste nabite s pločevino... Ni bilo za riskirat.

Organizator je kaj kmalu začel s podelitvijo. Letos ni bilo kategorij, ampak je bilo nagrajenih s praktičnimi nagradami prvih 8 (10) žensk in prvih 10 moških.


Seveda bi človk kar ostal še v gorah, a treba je bilo na pot, nevedoč sploh, če ne bo kje na poti kakega zastoja. Smo imeli srečo.

V dolino sva šla počasi, da sva sploh videla, kaj smo premagovali.
Bravo mi!
Ne vem, nimam v spominu, a zdi se mi, da na tako strmi tekmi ( seveda je bilo tudi glihnega nekaj ) jast še nisem bila.
Lepo je bilo.
Pridem še. Na Jezersko.  :)


ALBUM
REZULTATI


5. ŠMARSKI TEK, 6.8.2016

Prav takoj, ko sva prišla domov iz Jezerskega, sem samo zmetala cunje v koš, jim ukazala, naj se ne hitijo same oprat, da jih bom že jast jutri, na hitro pojedla mal tenstanih bučk ( ki so zdaj, v tem času, itak da stalno na meniju) in se vrgla v horizontalo pred TV. Tri četrt urce počitka pa paše. Pole pod tuš, spet cunje v koš in štimat vse za Šmarje.

Šla sva seveda malo prej, ker sva pripeljala kalčke in otrobe, da bojo na mizi za self service tudi že, ko prvi pridejo na prizorišče, kjer pa je tudi že bilo vse tip top pripravljeno za tekmo. Glasba, pijača, bazen, sadje, nasmehi vaščanov.
 Prijava.

Čeprav sva imela še uro in pol časa do štarta, so te minute kar odbrzele nekam proč.

Sama s sabo sem se ukvarjala tudi s tem, ali naj grem na pot tekmovalno ali tekmovalno netekmovalno?
Ma, kako bi se pa lahko važila pole jast, da sem zmazala dva gorska teka v enem dnevu, če bi bila na tekmi samo netekmovalno, to pomeni, da bi jo le lepo odhodila naprej?
Ne bi bilo regularno se važit, aneda? In sem potem zato tudi sama čakala v gneči, ki je pa bila res kar velika, saj se nas je zbralo kar lepo število preko sto tekačev. V tisti ozki gasi smo se kar malo stiskali.

Z Bertotom, to je najstarejšim možakarjem, letnika 1937, sva se v pozadini že malo dogovarjala, kako se  bova na progi  spet skupaj fajtala.
A poleg Bertota  stoji možakar z metlo ( to je tekač, ki teče z metlo kot zadnji, da pomete za nami :) ), ki se nekaj pogovarja z njim.
Nakar pride na plano, da je možakar dohtar.
In to ne kar en, ampak dohtar ginekologije.
Ni čudno, da mi je Berto že takoj po par sto metrih odbrzel mimo:
" Čuferca, sem že za tabo, grem naprej..."
Hihi, se je ustrašil, da se dohtar ne spravi kaj celo nanj....s kakšnim pregledom. :)

Že takoj, ko smo zagrizli v prvi hribček, nas pričaka fotograf Stane, ki je seveda stal poleg benda, ki nam je igral. Saj ne vem, kjeri komad je bil, a jast sem  kar malo zaplesala.

Se  gvišno vidi na Stanetovih fotkah.

Okrepčevalnice z vodo so bile dobrodošle, na vsaki sem se malo oblila in požirek popila.
Pogledovala sem malo nazaj, kje je ta metla, a  kar nisem videla nikogar. Torej najbrž nisem čisto zadnja?

Proga je seveda čisto tekaška, o kakih hudih hribih niti duha niti sluha, le na Tabor je par sto metrov klančka. In tako sem seveda morala tudi jast teč. Pri spustu s Tabora sem celo ene dve bejbe prehitela.

Bend z muziko nas seveda pričaka še en bot,

 še malo ravnega, malo gor, malo dol

in že sem v cilju.


Čas 53:01. Dobro. Zame.

Ne vem, če se še kje tako šibijo mize pod težo dobrot, ki jih pripravijo domačinke Šmarij.

Tja, do enih 15 vrst peciva sem še nekaj štela, potem sem kar odnehala. Pecivo, pecivo, pecivo...., lubenice, banane, sok, voda.

Kolikor hočeš. Ne zmanjka. Še en tek bi lahko  pripravili, nismo mogli vsega zmazat. Res ogromno.

Bazen je kar služil svojemu namenu, saj se jih je kar nekaj kar oblečenih vrglo vanj, da se ofriškajo.
No, sama nisem skočila vanj, da ne bi vode zmanjkalo. :)

Za malico so bile klobase, za tiste, ki pa ne jedo mesa, je organizator zrihtal... Kaj? Ja, če smo že v Šmarjah, se spodobi, da dobimo nekaj šmarskega. :)

Čisto nič nam ni bilo dolgcajt, ob pivu ali teranu smo se lepo podružili.

Organizator je med tekmovalce izžrebal nekaj praktičnih nagrad, a vsi smo nestrpno čakali tudi na ta glavno: kraški pršut.

V žrebanje so bile poleg naših prijavnic  dodane tudi srečke, ki si jih lahko kupil. Tako, da se je kar nekaj papirja trlo v škatli, ki ga je Karolina pridno mešala z rokami gor pa dol, pa levo pa desno, da slučajno ne bi kdo mislil, da se kaj slepari.

Matematiki ne znajo še izračunati take verjetnosti, toda verjeli ali ne, dekletce je iz škatle potegnilo prijavnico, kjer je pisalo Šorli Marta.
Martica, ki je bila za pršut izžrebana že lani !!!!  Nemogoče je mogoče, bi rekli.
A  Martica, duša od človeka, se je odločila, da glede na to, da je pršut dobila že lani, sama izžreba nekoga, ki bo dobil njen pršut.
Marta, kapo dol!

In tako je pršut odšel nato v Plače. K Tinetu.

Sledila je še podelitev - najmlajši, najstarejšemu, najboljšim. Padel je tudi nov rekord proge. Bravo, Marko!



Po podelitvi pa nas ni bilo malo, ki smo še malo posedeli in ob klepetu ter gratis!!! pivu ali teranu počakali na debelo temo!

Hvala, Stojan, Karolina, vaščani, sponzorji.  Sem sigurno že lani napisala, da vsi skupaj dokažete in pokažete, kaj lahko ena mala vas pripravi, da gremo domov vsi zadovoljni.
Majhna vas na krasnem Krasu s krasnimi ljudmi, ki te krasno pogostijo, da lahko o njih samo in zgolj krasno razmišljaš.

Pravzaprav se mi zdi, da sem bila na krasni ohceti.
Ma, kaj bo ohcet tudi drugo leto?
Krasno!

FOTO
FOTO BY LT-STANE
FOTO BY LT-JAPELJ
REZULTATI