JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

torek, 31. december 2013

INVENTURA 2013

Ola, jast pa v letu 2013....-.tako mi je dnevnik izračunal: 
- 3346 km pohodništva, za kar sem ponucala 656 ur, 152 km je šlo u luft, 152 km nazaj iz lufta 
- 410 km bicikla  
- 18 km teka  
- 0 km plavanja ? Ups, ma kaj manjka kakšna nula?  Ja , mati, kamor hočeš jo daj... pred 0 ali za 0 . Še vedno bo 0.  Ma, če se mi je pa šlauf prepuščal 

Tekme? Važno, da se mi je izpolnila ena želja -- udeležba na Sladkih6. 
Poleg te uradno le še KBK in Tek na Tabor.
Na veliko tekmah sem bila sicer prisotna, predvsem gorskih, ( o, kolk je fejst v hribih kričat), a kot navijačica.  

Letos bo pa druga pesem 

torek, 10. december 2013

3000 VZPONOV NA PLAZ OD LETA 2003- 2013

Ker me za ta moj dosežek ni hotela priti snemat nobena športna TV ( niti EuroSport ne ), sem sklenila, da kar sama naredim nekaj za samohvalo.  Zato:

PRIJAVLJAM SVOJ REKORD.  NI HITROSTNI, JE PA SESTAVLJEN IZ ŠTEVILK. .


OD LETA 2003 DO 2013  --  3000 VZPONOV IN PODPISOV V VPISNO KNJIGO NA PLAZ-u

Ko teh  3000 mojih pohodov na Plaz in nazaj pomnožim s 6,5 km, dobim 19.500 km, kar pomeni skoraj polovico obsega sveta. In če 3000 pomnožim s 420 m višine, kolikor imam do mojega Plaza, sem 1360 km bližje Marsovcem. In če še seštejem vsa čas, ki sem ga za to porabila, pridem do okoli 3700 ur dela. Jejžeš.! Kolk številk!


Začelo se je leta 2003, ko naju je na sprehodu okoli Vipave, ki smo jo  z mularijo zares redno obkrožali, nekega dne  ustavil možakar in vprašal ter pokazal s prstom proti eni grozno, strašansko  visoki gori tik nad  nami, če sva že kdaj bila gor? Ne!!! Kje pa, to je vendarle neobljuden gozd, človeška noga po mojem še nikoli ni stopila vanj! :roll:  Tako jaz. On pa, kako je prekrasno, prelep razgled na celo Vipavsko dolino do Dolomitov na desni in morja na levi. In knjiga, kjer se vpišeš.
» Bwo??? Šta priča ovaj čovjek?«
 In še, da bi midva. ker vidi, da hodiva dosti okoli Vipave,  zagotovo kondicijsko brez problema zmogla do vrha. Mhm.

Pa mi  vseeno to ni dalo miru. In res se nekega dne  odpraviva tja noter v gozd. Z namenom, da jo zaenkrat  mahneva do nama še obvladljivega in poznanega Starega gradu, ki leži nad Vipavo, če pa nama bo slučajno šlo, greva naprej. Če se seveda že kje prej ne izgubiva.  In res greva. In glede na to, da sem iz sebe že odvrgla nekaj deset kg z orbitrekom, sem bila prepričana, da meni kondicijsko to ne bo problem, Mala malca, pač.
Še preden se hiše na hribu sploh končajo, sva oba, vsa zaripla pihala in sopihala in se že po 150 metrih spraševala, le kam naju je uni možakar poslal?
   "Ma, kaj si misli, uni, ma, kaj bi naju rad ubil, al kaj ?  Wače, pokliči komunalce, tle bo mene pobralo, ni šans,da jast preživim to  zadevo!"

Ne vem niti  pod razno, zakaj sva vztrajala in hodila,  beri -se vlekla- naprej, ko sva nekako po  dveh urah  le ugledala vrh sveta!  Jupi!! Ni druge, to sva sigurno na najvišji gori, kar jih obstaja. Ma, kaj piše tam, na skrinjici? Plaz- 528 m ? Ma, kaj, nismo en par km višje od Vipave, navpično višje, mislim?
Ja, ja, mati, bo treba še mal polente popapcat.
No, seveda se vpiševa v knjigo in  razgled je bil res prelep, a  sama sem se že zaklela, da na to goro pa nikoli več.


Ne, ne. Nisem jast nobenmu nič nardila, da bi morala zdaj  zaradi enga razgleda tako trpeti muke  kristusove. Ne, ne. Bom jast kar na mojem orbitreku v miniaturni dnevni sobi vztrajala. Bo dovolj.

A moj možek se je odločil drugače. Šel je proti Plazu dva do tri krat na teden in jast sem se jezila nanj.         " Ma, Čufer, ma kaj si nor ?  Kaj hodiš tja gor tolko? Sam gejnaj! Če že moraš, je enkrat na 14 dni več kot dovolj, ne pa, da siliš tja, v tiste muke, tako pogosto! Se boš ferdirbal, izčrpal totalka! Ne moreš tako nadaljevat! Boš še zbolel!"  

A on je vztrajal. In ker je toliko vztrajal,  je mene že malo martralo, le kaj pr oštji ima  tam gori? In sem se mu sem pa tja tudi sama pridružila. In počasi, zares počasi, iz bota v bot, videla,  da je  na vrhu zares prekrasen pogled na dolino in da dobim še več.  Da je v bistvu ves trud v momentu bogato poplačan.  Da, ko prideš na vrh, nisi utrujen, ampak spočit.
 In tako sem se tudi sama nalezla. Ko sem prišla do cilja, sem si zadala, da si bom  vsakič rekla : Yes! Zmagala sem!
Slika

 In počasi sem spoznala, da si v bistvu z vsakim ciljem odpočijem tako dušo kot telo in da sem šele, ko sem na vrhu, pripravljena storiti marsikaj, kar bi mi bilo prej težko. Seveda sem se vsakič vpisala v knjigo in ko na koncu leta vidiš, da nastane iz tega kar lepo število, se ti, tudi zato, hoče še kar več.

 Tako sem postala z mojo  vsakdanjo hojo na moj hrib prava odvisnica. Poudarjam HOJO! Tečem zares le malo. Pod vrhom zadnjih 500 m, če se mi prav ljubi.  In kdaj pa kdaj v dolino. Bi pa rada tekla. A mi ne dajo moje noge. Imam občutek, kot da so težke par ton. ( saj prav lahke pa tudi niso) :oops:

V vseh teh dobrih desetih letih je res marsikaj.
Res je, da mi kdaj ne gre in ne gre. Da se komajda vlečem proti cilju.
In res je tudi, da kdaj pa kdaj kar letim gor. Še posebno, če sem jezna na bilo kaj. To kar šibne čas. Pravzaprav jaz šibnem.
In, res je, da marsikatero rešitev vseh mogočih problemov dobim na poti, ki bi jo doma na kavču zagotovo tuhtala veliko več časa - če bi jo sploh stuhtala.
Res je tudi, da si zaradi tega lahko privoščim marsikak grižljaj ( beri kup)  njami hrane več, kot bi si ga sicer. Ker hrana je pa meni res dobra. Sicer se že par let izogibam mesu, a javno priznam, da se tudi prekršim. Posebno s pršutom iz nam znane kmetije.  Tako, da nisem vegetarijanka. Se pa mesu izogibam.
Kaj je še res?
Res je tudi, da grem marsikdaj gor le zato, ker me moj spravi gor.
Res je tudi obratno, da kdaj sama mojega izprosim, naj gre z mano.
Res je, da grem kdaj gor tudi dvakrat. Za kazen! Ker sem se zares preveč nažrla. In kazen tako postane en užitek več.
Res je, da imam čas, ker sem brezposelna. Res pa je tudi, da ko sem še delala, sem se šele ob 16.30 pozimi odpravila gor z lučko.
Res je, da je Vipava točno tako velik kraj, da ti tega skoraj nihče ne privošči (no, saj ni samo Vipava tak kraj).  In ko slišim kdaj pa kdaj besede hudobije iz navadne foušarije, dobim zaradi tega še več gajsta. Torej grem naslednjič  čist na lahko gor.
Res je, da sem imela svojo mamo štiri dolga leta nepokretno na postelji. In sem jaz skrbela zanjo.  In res je, da je bila ta čas, ko sem šla gor, sama. Res pa je tudi, da ne vem, če bi jaz sama zdržala vse te zares  krute plati življenja, če gor ne bi šla. Mislim, da ne.

Res je, da se par krat na leto odpravim gor z največjo  vrečo, da poberem vse smeti, ki se naberejo ob poti, ker jih odvržejo: Kdo?
Res je tudi, da nisem še srečala medveda. Ga pa srečajo zagotovo tisti, ki grejo gor prvič ( in zadnjič). :shock:  Res pa je tudi, da ni nemogoče, da ga kdaj ne bom srečala.
Res je, da sem se v vseh teh letih rešila strahu pred kačami. V bistvu je res, da se kače mene ustrašijo in hitro zbežijo, ko me začutijo.
Res je, da pridejo posebno poleti, na vrsto tudi druge gore, malo višje od te. In da se skoraj vedno pridružim  mojemu možu na gorskih tekmah, kjer grem po svoje do cilja. A velikokrat je najprej na vrsti Plaz In šele potem gremo v druge hribe. Ali pa obratno, po tekmi še na Plaz.
Res je še mnogo kaj.
Res je.

In tako sem  iz vseh teh resov  danes  prišla do svojega 3000 - ega vzpona in podpisa v planinsko knjigo.  

Slika

Ja, kaj naj še napišem?  Aja, čestitat si moram,  z željo!  Čestitam si in želim  še veliko km, prehojenih po krasnih slovenskih hribih.  
Seveda se moram še zahvaliti mojemu možeku, ki mi,, tako kot sva se zaobljubila tistega lepega dne, v dobrem in v slabem, stoji ob strani. Pa tudi mojim trem otrokom en velik hvala, ker so se sprijaznili, da je zjutraj največkrat prvo delo, ki ga mati naredi, Plaz.
Zahvaliti se moram seveda tudi temu, da je ZZ topka lahko članica  TF, kjer ima veliko prijateljev.  
 
Pred dnevi smo po dolgih letih gledali domače video posnetke iz leta 2000 - 2003. 13 letni Patrik, ki se me seveda ne spominja kot super-težkokategornice, se ni mogel načuditi:
 " Mama, ma, kaj to si ti? Ma, kakšna si bila?"

 Res je. In tudi zato, da ne bom več takšna, grem jutri na moj hrib. Po čudovit razgled, po zdravilo, kjer pred uporabo ni treba natančno prebirat navodil in se posvetovat z zdravnikom ali farmacevtom  in po čisto pamet. ( vsaj mislim tako)
No, to je to.

Aja, sam še nejki!
Hvala hčerkinemu prijatelju za lepo risbo, ki so jo, skupaj z opisanimi posameznimi letnimi vzponi natisnili na majice, ki mi bojo lep spomin.
Slika
 Ma, kej sem bla predolga? Ma, za tolk let dela mora človk kej napisat. Saj, drgač pa jast ne nakladam kej preveč, a ne?

In še link do kratkega filmčka o moji poti::http://www.youtube.com/watch?v=lUewOdHTKEI&feature=youtu.be

sobota, 09. november 2013

7. SLADKIH 6, 9.11.2013

P.S. Napišem pripis že na začetku. :lol:  Vencelj, ne beri. Dolga bo!

4.30. Ura zvoni. WTF?   Saj sem komaj zaspala. Do zdaj sem študirala, kaj in kako bo na mojih prvih Sladkih6. Ja, ni kej. Se vzdignem, opravim svoje protokolarne zadeve in že sem v mojem nabitem avtu. Dež je seveda pri nas že padal in ker se mokre ceste jast zelo bojim, je noga na gasu temu primerno manj težka.  Zato mene ne spraviš, da grem  čez 115-120 km na uro, pa naj bo kar hoče. Seveda me je vse živo prehitevalo, a jast se nisem prav nič sekirala. No, in ko se pripeljem do razcepa za MB ali ZG, šibam jast lepo po pravilih. Milijon znakov in luči tam utripa in kaže, naj gremo 80, ko mi začne ena m… zadaj blendat in žmigat in me prosit, če bi pa morda šla lahko vseeno ene 130, kolkor je šel pole on mimo mene.  Ma, dečko, kej si šel prav falit, al kaj! Ma, kje ste zdaj, ta plavi? Boste raje mene ustavli, ko bom  šla 2km čez mejo? Jej, sem bla jezna. Če bi blo že takrat za tekat, bi šla gvišno tudi jast 3.30 /km.

No, bejžmo naprej. Ko pridem čez Trojane, v Žalcu dežja ni. Na vzhodu daje jutranje sonce celo upanje, da bo njegova moč morda le pregnala une črne, nabite oblake na drugi strani. In ko prispem do Sladkega Vrha, je vreme točno tako, kot bi si ga vsak želel. Seveda sem bila na prizorišču prva. Za 250 km dolgo pot si vedno vzamem malo časa za zalogo.
No, edino Koražijevi in Ero so tam pripravljali vse potrebno. Počasi se Tekaška Famijia zbira in kaj hitro se rešim vseh mojih dobrot, ki sem jih pripeljala s sabo. Tudi štrudel sem imela cajt kar sama razrezat, ker Zinke* kar ni tlo od nikjer bit.   Mize so se pod streho šole v metrih  šibile od vseh dobrot.  Ojej, mati, ne gledat, bejži hitro proč.
slad-sladice-500

Daj ti raje spoznavat vse une, ki jih še nisi vidla do zdej. In res, spoznam Poldyja, Mishota, Raziskovalca, končno Špelo* in njenega Kairosa… He, he, sem imela Špelo čist drugače v svoji predstavi. Sem mislila, da je ena taka oštra baba, persona, kot se če. Pa sem se zmotila. Čisti droben drobižek, milega obrazka in prav nič oštra.

No, na štartu se vsi počasi zberemo in ko zapišče piščal, se vsak po svojih planih spravi na šest urni fajt. Ne vprašte, če smo imeli že na štartu dež.
 Šibamo mi v krogih, celo prelaufam 4 komade, ko si mislim: "Ma, mati, ma zakaj bi bla ti zdej vseh 6 ur gnila, ne bi ti rajši proti avtu zavila, se z anorakom ogrnila in ta novo umbrelo razkrila? "

In res  bodi tako. Si dam še facol na glavo, da me bo lepo  grel in pričnem jast lepo pole moj novi cikel, tokrat  hodaški.
 In hodim in hodim, se čuvam, da bom čim bolj suha, ohranjena, ko mi na glavni cesti pridrvi mimo ta največje luže avto in me stušira od A do Žnj. Ma, kaj? Ma, kako? Ma, poglej se, mati, kolk si pa zdaj wet ? Ja, nič en par krogov je kar švignilo, v mislih na to, kako bi ga, unga.

 Vsake toliko, ko me je zmrazilo, sem se celo spravila do teka. Seveda sem zelo pazila,  da sem tekla mimo glavnega prizorišča, da je izgledalo vse mal bolj oštro. Tako, kolk sem jast hitra in vztrajna.Hihi.

Prvič sem zavila v sladki boks po gorivo, ko sem opravila z 20-imi krogi. Pol kozarca pijače, dva koščka peciva, seveda szi čokolado in gremo dalje. Moja tiha želja je bila, da bi opravila z maratonsko razdaljo, a sem to le mojmu doma zaupala. Saj, če se jast kej hvalim, mi zadeva pole skor zihr  v vodo pade. Mislila sem si, vztrajat, mati, znaš, ti sam hodi, če se ti ljubi, pa še mal poteci, pa bo. Na polovički je časovno izgledalo, da se mi bo zadeva izšla.
In ko tako vidiš stvar, dobiš tudi mal več gajsta. In res, krogi so minevali in minevali. Tekači in tekačice so šibali mimo mene. Navijala sem za njih, kolkor sem upala. S tisto mojo marelo sem jih kar nekaj šavsnila, ko so tekali mimo mene. Saj sem rekla vsakmu: Ups, sory, sam zdej se moram pa še prav javno zares vsem opravičit, če ste jih kaj preveč fasali od mojih špic na mareli.

Ne smem pozabit omenit, da  je zmagovalec Zajc navijal zame  prav vseh 32 botov, kolikorkrat je šibal mimo mene. Vsakič je rekel: Stisni, daj!   Hvala, Zajc.

O, kje smo zdaj? Jast ne vem, kako so ure minevale drugim, ma meni so šle sto na uro, res. Tik tak je minlo 4 ure, ko sem se jast šele prav ogrela. Seveda se dež ni izneveril niti za sekundo in vsi smo bili  mokri ko cucki. Tudi uni, k so imeli na sebi une drycooler in goretex  štrace. In tudi jast,  szi marelo. Edino glavo sem imela suho. V covatih sem imela vode za izvoz.

Eno uro pred koncem sem še drugič zavila v boks po gorivo in v zadnji uri sem pa že začela malo  preračunavat, če bi pa morda  jast lahko zmogla tudi enomalček več, kot je bil plan.
Zdaj sem nekaj njim,  med tem, ko so me prehitevali,  že zaupala, kaj bi rada dosegla. In besede vzpodbude so mi seveda dale dodatnega elana.  :clap:  In ko so se v zadnji uri navijači spravili k zelooo intenzivnemu navijanju, in ko slišiš, dajmo Zi Zi, ma kaj ne bom šla ?! To je šlo  ko strela!

Mati, če prideš mimo časomerilca v petih urah in 44 minut, imaš vse šanse še za dva kroga. In pospešim jast mojo hitro hojo in tek mimo prizorišča, ko pridem v zadnjega, kjer na uri piše 5.52.13.
Ma, veš kaj, ti moja marela, zadnji krog bom pa jast cel odtekla in me boš lepo počakala kar tuki. Odvržem tisto marelo v travo in se spravim v dir.

 Cilj-5:58:04 . Toooooo mi delaj!  Premagala sem 44 krogof, kar je 45, 5 km! In kaj piše tam na uri poleg mojega imena: št. 10 ?
Ja, deseta si! Ne me …! No way! Way, way! Jupi. Srečna, ponosna, da vam ne morem povedat. Ma, sem vedla, da bom zmagala!

Čestitke, čestitke, in še čestitke, grem po en deci kokakole in spravim se  v garderobo. Pod zaslužen tuš. He,he  si sezujem kolcete in iščem in gledam tam ned nohti, le kje je kaj porkarije, k sem jo cejli teden šparala? Ni, ni . Vse čisto. Ko suza.  Šest urna kopel pa ja razgradi še tako hude zadeve, hihi.

Po tušu pa na malco. In že se začne podeljevanje priznanj in sladkih medalj prav za vsakega udeleženca.


Ogromen aplavz sta si prav zares zaslužila najstarejša udeleženca, z mladostnim telescem, Lojzka Bratuša in Polde Dolenc.  Lojzka je pretekla, verjeli ali ne, 50 km ! Prav zares, Lojzka, moj globok poklon.  :cast1: Kaj bi dala, da mi vsaj približno uspe po vaših stopinjah.

Seveda gredo posebne čestitke prvim trem damam in moškim. Ker sem sama hodila in le malo tekla, sem napisala izkušnjo, ki bo seveda najbrž drugačna od  izkušnje, ki so jo dali skozi ti, ki so, z  zame nepredstavljivim tempom,  opravili šest urni tek.

In seveda gredo čestitke tudi vsem ostalim udeležencem, ki so vsak po svojih močeh, opravili s preizkušnjo, katera pa ne bi uspela brez požrtvovalnega dela družine Koražija in ostalih članov.

Pot domov. Ajej. Če sem jast kaj videla na cesto. Samo scanje, scanje, scanje. Spet so me vsi prehitevali, le da tokrat upravičeno. Tokrat so pa mene zihr vsi preklinjali. Ker sem šla prepočasi.
Ma, domov sem prišla in vse je O.K.

To je to! Al še kej? Ma, ne zadosti, gejnaj, gejnaj!