15. TEK NA ŠPIČAST VRH- 27.5.2018

 Iz tople, z vlago nabite doline smo se danes odpeljali  v za odtenek bolj dihajoče kraje, v Zadlog, kjer so domačini pripravili že 15. tek na Špičast vrh.

Saj vem, da se bom ponavljala, ampak če je tako, je pač tako. Še enkrat znova smo se vsi udeleženci počutili kot da smo na ohceti. Postreženi iz vseh smeri v vse smeri, da bomo ja domov odšli s polno mero zadovoljstva.
Pri prijavi smo prejeli lepe brisače, v cilju smo bili postreženi s svojo pijačo in čokolado, plus kar je bilo na mizi.
 Na domačiji Pr Bizarjevih pa spet stojnica s sadjem in pijačo ter super domačim sadnim jogurtom. Vsak tekmovalec si je izžrebal praktično nagrado. Za malico odlična pašta.
Čeprav sem se 4 km dolge s 400 metrov višincev tekme udeležila tekmovalno netekmovalno, sem morala na stopničke, kajti v moji kategoriji smo bile samo tri.

Tudi moj je bil po sto letih tretji v kategoriji. Pa ravno danes, ko mu koleno ni pustilo glih ne vem kakega tekaško hitrostnega presežka.

Tako, da sva domov pripeljala kar dva matuca. V naši vitrini jih je sedaj že 11 !

V glavnem vse in še več - SUPER!

In le zakaj bi se branila ob tako dobrih ljudeh in ob vsem tako dobrem spet priti? Se ne bom!
Če bo le zdravje dalo, se vidimo naslednje leto. Na mojem 11-em.

Hvala, dragi domačini, za lepo podeljeno priznanje za 10 vzponov.

Ne vem, če je še kje kaka tekma, kamor sem jast 10 botov tekmovala. Najbrž da ne. Vem pa, da je v Zadlogu tekma, kamor bom še šla.
In ni nas malo, ki letos praznujemo ta deseto:

HVALA !

p.s  In en velik BRAVO vsem otročkom, ki jih ni bilo malo!
FOTO  - z zasilnimi rezultati članov

GREMO V HRIBE POZDRAVIT TEŠKYJA - 19.5.18

Danes sva se pridružila Andreju Težak Teškyju, ki bo v 33 dneh po Zlatorogovi poti hodil po hribih, z namenom zbrati čimveč denarja za botrstvo.
No, midva nisva šla iz Razdrtega, ampak po UTVV poti.
In sicer je moj gonil bičiklet

 jast pa sem ga lovila pešadijom. 

 Po planoti je kar močno pihala burja, ma, sem se ji upirala z vso silo. 

Do Vojkove koče sva prišla istočasno kot Andrej z ekipo, ki je prišel iz Razdrtega. 

Ljudi je bilo kar veliko. Najprej je bilo na vrsti par igric in glej ga zlomka, sem si priigrala lepo majčko Gremo v hribe. 

Zgolj seveda z veliko sreče je žogica, ki se je katapultirala in jo je bilo treba ulovit, pristala direkt v moji roki. 

Potem so nastopili trije standup komiki, da smo se malo nasmejali. 

Nama se je še malo šlo po svetu, zato sva jo pičila še do Abrama. 

In kaj se je zgodilo??? Jast sem letos prvič tekla. Skoraj celo pot do Abrama! No koment. Magari kot polžek, ma, tek je bil. Seveda me zdej vse boli, ma, kej čmo... 

Pri Abramu pa zasluženi njoki z gobami in dve radlerce.

Potem sem sita kot pujsek spet hotla malo tečt,...ma, ja.... s polhnim vampom laufat,... ne gre. 

In še baterija mi je krepnila na mobitu, tako, da Sporttracker ni več računal, kolk gremo. Pa sva šla bolj na izi dalje. 

Vreme je blo super. Sonček, sonček, sonček. 

Upam, da Andreju uspe zbrati čimveč dinarčkov--papirnatih. Hi hi, je rekel, da je kovance preveč slišat, ko padejo v škatlo. 

In srečno do konca!

GPS - dokler baterija ni mrknila

PO POTI NAŠIH NON PEŠ V TRST 1.5.2018

Pravzaprav bi lahko dala naslov blogu tudi Najkrajša pot do kopanja v Barkovljah -  predmestju Trsta in kopališčuTržačanov.

A to bi bil bolj moderen naslov..., ki  ga najbrž ne bi nihče od ta mladih  "zagrabil", zato pejmo raje v stare čase, obujat spomine naših non, ki so pa morale na pot, na pot za preživetje.

V začetku prejšnjega stoletja so žene nosile na glavah v jerbasih v Trst prodajat jajca in pridelke, ki so jih pridelali doma. Seveda jerbas, poln dobrot, ni bil dovolj. Če se je že šlo, se je neslo še v košarah kaj.

                                                         foto: arhiv starih slik Cerknica

In da bo vse skupaj še bolj začinjeno, jih je ne malo šlo v Trst bosih!!! Ker je bilo za tako dolgo hojo škoda obutve. ( kaj bi šele za današnjo ero rekli glede šolnov - v primerjavi z današnjimi so bili takrat šolni zares večni)

Haloo???  Ma to je dolgaaaa pot....

In v Velikih Žabljah se je pred petimi leti našla skupina osmih, ki so želeli malo za spomin, malo za izziv, malo za šalo, malo pa tudi zares ponoviti tako pot.  In so šli...

Žabeljci so me že lani povabili, ni zneslo, ma letos pa sem rekla, da grem.

Ob 6.uri sem se z mojim poršejem zapeljala 2 km do Žabelj. Sej bi šla peš, ma, vsej kilometrini še dva tja in dva nazaj dodat,.... ma, kdo pa zmore:))

Danes se nas je takega izziva udeležilo že 58. Bilo nas je za čisto poln avtobus. Ki nas je seveda odpeljal nazaj. Naše none niso imele te sreče. So morale tudi nazaj peške.

Štartali smo v Velikih Žabljah pred dvorano. In se takoj povzpeli po "moji " poti proti mojmu srčnemu.

Ob potočku smo hodili vse do Zavina, kjer smo jo mahnili proti cesti po dolini Branice.

Jo v križišču prečkali in se kar strmo povzpeli do Lukovca, mimo katerega btw tečemo tudi na Štanjelskem teku.

                                   Tja gor bo treba

                            Tam zadi smo pa že bli :))

               Ta korajžni so se povzpeli kar po strmem obzidju.               

Med potjo mi seveda sploh ni bilo nič dolgcejt, saj sem od začetka do konca vrtela jezik skupaj z Marijo, kolegico, s katero sva dolga leta skupaj kegljali. In se po dolgih letih le tega seveda spominjali vsega mogočega. No, tudi zdajšnje zadevšne niso šle mimo...:)

V Lukovcu krajši  postanek in že šibamo proti Kobjeglavi,
kjer nas je žena enega pohodnika pričakala s polno mizo dobrot za konkretno malico. Moram mus pohvalit odlične domače dobrote in specialen kruh, ki ga je spekel ponoči, medtem, ko smo mi še drgnili dreto v pojstlah. Hvala, Pavel!

Želodčki so polhni in bejžmo naprej.

V   Kosovelje, skozi Pliskovico...

                                                            foto Rado Metljak

                                                                foto Rado Metljak

Potem je sledil  še en konkreten vzpon na Volnik, ki pa je že na italijanski strani. Pašaportov ni bilo treba pokazat, da je tam meja, so nakazovali le kamni.

    Tu smo kar nekaj časa pavzirali,se malo napapcali in malo pobumčkali in  se naužili razgledov in spoznanj, kje vse smo že bili. 

Potem je sledil spust v Prosek,

še mal spusta po stopnicah proti Miramarju in še malo ob morju do našega cilja v Barkovljah.

Vreme smo imeli idealno za pohod, saj ni bilo žgočega sonca. V večini dne se je skrivalo za oblaki.
Tu smo počakali na avtobus, ki nas je odpeljal nazaj v Velike Žablje. Naše none pa so morale peš še nazaj. Bravo, none!

V Kobjeglavi, kjer je manjša skupinica, ki se je pridružila šele tam,  izstopila, smo seveda morali opravit eno gasilsko:

                                                                foto Rado Metljak

Moram mus pohvalit vse pohodnike.
Sedem ur smo aktivno hodili. Opravili skoraj za jurčka višincev vzpona in  jurčka spusta.
Ko sem gps  prenesla na GPS SLED, je ta izračunal 31,7 km dolžine.
Bravo mi, še bolj bravo pa še enkrat našim nonam !
Na svidenje čez leto!
Zdej pa hitro na Čaven, namesto včeri:))

FOTO ALBUM
FOTO ALBUM BY RADO METLJAK

GPS SPORTSTRACKER
GPS GPSIES.COM