JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

nedelja, 11. september 2016

8 UR ULTRA ŠIHTA NA PLANINI, 10.9.2016

Včeraj je bilo tekov, kolikor hočeš....
Kam?
Garala še nisem letos, nisem garala na Šihtu še sploh, pa že petič zapored je bil. Vsako leto je bilo kaj, da ni zneslo. Alora, najbližje in najtežje si izberem jast zadnji dan pred tekmo.

Pišem hitro Šumadincu, da prideva. Malo me je skrbel tisti ključek, a brez potrebe. Ajnfh stvar.
Seveda sem si rekla, glavno, da zdržim garat. Pole, zadi za tem pa je na vrsto študija, kolko botov bo meni zneslo garat.... Mal guglam po prejšnjih rezultatih, gledam filmčke od Makaluja.
Ma, bem, če je šla ta in ta tolko botov, bom pa tudi jast zmolzla enga manj, al kaj? Ja, seveda da bom. In tako se mi je v mojo glavco vcepila številka šest.  Ja, pole je itak da predpogoj tudi to, da ti laufa, ne, in da se ti nič ne zgodi, npr. kakšni žulji, krči, zvini ali celo padci....
Zjutraj nabaševa v hladilno skrinjo hrane in pijače kot da greva nekam za dva meseca.

In kmalu po šestih jo šibneva proti Vrhniki. Dan bo topel, kaj topel, najbrž bo hudo vroč, saj je bilo že ob pol sedmih pri nas 26 stopinj.

Na kraj zločina sva prišla skorajda prva. Marko je ravno začel pripravljat prostor.
Pozdrav, nakup ključkov, razlaga, kako stvar dela in počasi se bo treba uštimat. Avto sva imela blizu štarta, tako, da bo prehranjevanje in pitje omogočeno.

Par minut pred štartom se nagnete enih garačev iz vseh strani, da je bil start točno za osmo nemogoč. ( okoli 100 naj bi nas bilo) Alora, štart čez 10 minut.
Počekiramo ključke in gremo. Prvič sem šla s palicami, da vidim, kako bo sploh .... Začetek poti lep. Ko zagrižeš na stezo, pa malo manj lep. Skale, korenine, štenge, ozke grape... ni da ni. In kar navpično. Sicer smo imeli možnost hoditi tudi naokoli, a vsaka sekunda šteje, gremo mi kar čez Špico. Na vrh sva prišla z mojim po 35 minutah.
Bem, en bot je že. Greva zdej midva dol po ta dolgi, da vidmo, kako bo. Ja, saj lepša je, sam kaj ko traja.... :)

Spodaj hitro popijem mal pijače, ki jo je imel Marko na mizi, en košček banane in šibaj Julka v druzga.

Ne me vprašat, če je blo vroče. Še sreča, da se pride pole v gozd in da je senca, da se ta hud vzpon vsaj v senci nardi. Iz mene je teklo, teklo, teklo....
Seveda sem se sproti napajala, tako zgoraj kot spodaj. In nekaj v usta dajala. Vsakič nekaj.

Ko sva prišla z mojim tretjič na vrh, sem si privoščila prvo palačinko, ki  so se pekle kot po tekočem traku na treh ponvah.

Tretji bot si bom zapomnila tudi po tem, da smo prišli skupaj s Sukarjem  na vrh. Ja, skupaj že, sam on je imel že en bot več v riti, ups-nogah. :)

Pijača iz najine hladilne skrinje je kar kopnela, vse mi je pašalo, sam, da je blo mrzlo... Pepsi, radler, pivo, voda.... Na vrhu pa pol čaja, pol vode.
Potila sem se pa, marička, ma fulll. Po hrbtu mi je kapljalo direkt v tazadnjo. In ker imam mojo tazadnjo glih en pikič preveliko :)), sta se moja dva hlebčka lepo ves čas drgnila s potom in soljo. Danes je tam zadaj vse lepo, rdeče, žareče.:)

No, kje smo ostali???? Aja, pri vzponih in spustih. No, štiri bote sva zmazala še pred poldnevom. Bem, če smo štiri bote v štirih urah, bom pa ja zdaj še dva zmazala. In greva midva v petega in šestega malo bolj lagano... kar pa je zneslo le po par minut več.
Po poti smo se bodrili en drugega,  Oštja, so šibali eni...

Martica me spotoma vpraša, kolko botov mislim, ji rečem, da šest. Ona pa meni zase reče, da bi rada osem, kolkor je rekord. Bem, sem vidla takoj, da ji bo uspelo tudi devet, kajti o kakšni utrujenosti, vidni na njej, ni bilo ne duha ne sluha. Dol je skakljala ko srnica, gor pa ji je šlo tudi kot po ravnem.

Palice sem uporabila samo za prvi vzpon, potem so mi šle do šestega na živce. Na šestem sem jih pa vseeno vzela. A so mi šle še zmerom na živce. :)


S šestim botom sva opravila okoli pol treh. Moj je rekel, da ne gre več, jast pa ga sprašujem ( kot da nisem vedela), če misli, da bi meni še en bot ratalo? " Ja, ti kar pejdi, komot prideš v uri in pol nazaj... "
A, da ja? In če me pobere? Bem, bejžmo probat... In prvič vso pot dol tečem... Za vsak slučaj, da bo gvišno...

Še prej ko pridem do štamp mašine, začnem nekaj kričat, če ima kdo kaj mrzlega za pit, saj moj avto je bil pa tumač predaleč, 30 metrov, da bi šla izropat še zadnje iz skrinje....In pravi Klara Bajčeva, da je voda v štirni za drevesom... Ma, kje ??? Ma, kako je do zdaj nisva midva vidla???? In mi Klara  pumpa, da se mal ofrišam, popijem.
No, mati, zdej pa še ta zadnjega zgrizi. In si zmagala.
In res mi je kar šlo. Moj je kar debelo pogledal, ko sem bila že pred pol štiro na vrhu??? Sedem botov. Zadosti.

Le minutko ali dve pride za mano Marta, že devetič seveda in se odloči še za desetega. Joj, Marta, svaka ti čast. A, časa je le še 40 minut. ( ker zaključek je bil ob 16.10)
Ob štirih grem proti dol kričat kar v prazno, ne vedoč, kje je.
" Gremo, Maaaaartaaaaa!!!! Gasssss! "
Na žalost je Marta z desetim opravila prepozno, a takoj je rekla, da pa naj bo ta za njeno dušo.  Kapo dol!

Kapo dol tudi zmagovalcu, rekorderju z opravljenimi 12-imi vzponi. Sploh tudi zato, ker je dečko edino daljšo tekmo v življenju do zdaj opravil v dveh urah in še to s smučarskim tekom. To je bila do včeraj njegova najdaljša fura!
   Fantje z največ vzponi. ( Sukarja in njegovo četrto mesto so pole naknadno zamenjali, ker enmu nekaj ključ ni delal...)

                      Dekleta z največ vzponi.

Sama, mislim, po srečevanju z drugimi, da sem pristala na šestem mestu. Še ena dama, ki jo je mahala gor pa dol kar z japonkami, je bila pred mano.

Zelo lepo je bilo pogledat tudi družine, ki so skupaj premagovale vse vzpone. Bravo, otroci! Ne odnehat!
     
Tako! Naj bo dovolj.
Hvala šefu Šumadincu za vse. Hvala tudi oskrbnikom koče za vse palačinke pa za pasulj na koncu!

Hvala vsem za spodbudne besede. Prav fajn mi je sedlo, ko mi je kdo rekel, da sem pa zelo vztrajna. Res je. To sem. Še brzina da bi bila.... Pa še en žaku špeha manj.... Ja, pa kaj še.... Pa naredi kaj na tem! Ma, če je pa tko fino papcat.
Ma, samo, da sem zraven vas.
Da me žene tudi to naprej.

Polar sled od ZZ topa za šest vzponov:  https://flow.polar.com/training/analysis/820564599

FOTO







sobota, 03. september 2016

23.GORSKI TEK NA ČRNO PRST,3.9.2016

Kultni tek, zadnja rožca  za Pušeljc, je uspel. V prekrasnem vremenu, celo prevročem. Itak. Če že pravjo, da bo vroče, pa naj bo.

Alora, bejžmo na začetek. Ob 6.uri sva štartala od doma in že malo pred pol osmo sva prišla v Podbrdo. Kjer pa je bilo že vse živo. Kako tudi ne, na tak tek se pride malo prej, da si v miru ogledaš une hribe tam gooooor, da vidiš, kam boš prlezel čez uro ali pa uro in pol ali pa čez dve. Kar je vse super.In da se hkrati sprašuješ, le kako bo to šlo, saj je že cesta na začetku tolk navpična, da dobiš zihr cmok v grlu in mal straha v kosti.

Na vhodu na mizi kava za dobrodošlico, rogljički  in ne vem, ali so kjeri mulci pustili tam od žuranja ponoči, k niso upali več spit, al kaj, ma pr mej duš, da sta bili tudi dve flaški ta hudga... Ne vem, če si je kdo to privoščil, ma, če bi si jast??? Ne, ne, tolk zgodaj ga pa še ne ruknem. Se mi ne tresejo roke. Še. Alora, sem pogledala proč. Hihi.

Torej, sledila je prijava pr fejst puncah, še malo na wc odtočit, še malo počikulat in že sva jo z Majo mahnili prve naprej, da prideva zadnje. Tekmovalno netekmovalno, torej.

Med potjo sva malo klepetali ( ni mogoče...), malo dihali in točno ob štartu preostalih sva bili na prvi okrepčevalnici na sedlu.


Ker je Majčko nejki zvivalo in še mal prehlad jo je dajal, sem ji morala uiti naprej , če sem hotela priti ven iz gozda, ko bi me dohiteli prvi gamsi.

In jast res vklopim še škrge in šibam, šibam, in glih par metrov pred koncem gozda še pokukam  pikco   nazaj, še nobenga,.... nardim še dva koraka in že me je presenetil Miran. Bay bay, fotka. Ja, mi je ušel.
No, potem sem se hitro naštimala v navijaško kričačico , pržgala glasilke na full in seveda še spotoma mal poškljocala. In tako do vrha. Ki pa ne pride kar by the way. Je kar boljše, da ne gledaš proti gor, kam moraš še priti, da te ne popade kaka žalost. Ampak počasi in gvišno gre tudi to mimo.

Tokrat nas je Stane čakal skoraj v cilju:


Moram napisat, da v vsej svoji super karieri  še nisem doživela tako bučnega aplavza, kot sem ga ob današnjem prihodu skozi cilj. Tak, da sem si mislila, ma kaj sem prva al kaj? Kaj sem prav zmagala, zmagala? Ja, sem.... :)))) (  to je blo zdej mal za hec, ki mi je seveda pašal)



Prav zares sem čutila, kako so me ljudje veseli, mi iskreno čestitali, se zahvaljevali za navijanje... O, kolk je to vse lepo poplačano. Zares je. Ne vprašte, kakšno sadno kupo so mi naštimale punce.

Tonek! Moja je bla boljš kot tvoja!!! Četudi si ti dve popacal. :)

No, pot za dol zna bit še daljša kot za gor, zato sem jo morala kar hitro popihat, če sem hotela pred podelitvijo biti na bazenu v Podbrdu. Seveda sem še prej skočila na vrh  pogledat Bohinjsko jezero in prekrasne gore. Aja, pa še majčko sem si kupila na kredo, ker nisem imela soldkov s sabo. No, ma sem se za plačilo vse lepo zmenila in tudi že pošlihtala. Tako, da nimam več kreditov. :) Nisem tajkun! :)

Z Majo sva skupaj prišli v Trtnik do zadnje ( oz. prve za dol)  hiše, ob stopnicah,  kjer nas vsako leto pričakata Martinova teta in njen mož  ter vseh velikodušno postrežeta s pijačo in pecivom. A danes je bila hiša odeta v žalost, saj je zjutraj v častitljivi starosti, v 103.letu,  zaspala gospodarjeva mama.
 Ampak mene, je rekla gospodarica, mene pa le počaka in postreže. Ne vem, kako naj beseda HVALA vse pove.

Na bazenu sem bila, ma, glih točno. Še pojedla nisem, se je začela podelitev. Porcije, kot vedno, obilne. Na mizah še sadje. Privoščila sem si eno mrzlo pivo, saj sem bila žejna, kot da v življenju še nisem enga kanca vode spila.

Moj ZZ je moral iz tekme direkt v popoldansko službo (beri garanje), tako, da sem si morala najprej prevoz za domov zrihtat. Stojan, hvala še enkrat.
Ma, če me pa slučajno ne bi nihče odpeljal, ma, jast vem, da bi mi pa Graparji kej zrihtali. To sem sto procentna!

Po podelitvi je seveda sledila še podelitev nagrad tistim, ki so v svojo vazo dodali vse štiri cvetke;  KBK,  Ratitovec, GM4O in današnjo Črno prst.

 Milojka je tudi letos sama pripravila za dame zares lepe pušeljce.


 Ker je moj tudi med njimi,  sem seveda prevzela nagrado jast in se ponosna usedla med vso elito, ki je to zmogla. No, saj tako nekako, po ovinkih,  pa sem si jo tudi sama zaslužila. Saj sem bila prav na vseh štirih zraven.  Bom majčko kdaj mojmu ukradla, glih za kakšen bot....
                             Nagrajenci Pušeljca 2016

Graparji! Upam, da bom lahko še velikokrat med vami! Hvala za vse!
Mi je pa nekaj danes manjkalo. Jožkota nisem videla. Njegov stisk roke v iskren pozdrav.
REZULTATI

FOTOGRAFIJE