JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

nedelja, 30. april 2017

100UTVV - tretjič, 29.4.2017

Joj, saj danes se tudi sama sprašujem, kaj sem odlašala s prijavo na UTVV do zadnje minute.... Ampak, spet en tavžent razlogov za rečt ne sem imela. Najprej je bila seveda moja skrita želja, da zaskozibuh že en bot zmažem to 50-ko. Ma, zgleda, da še nisem zrasla zadosti. Pole en kup "lepotnih" zadev na meni. Od bolečin v križu, pa na koncu stegenske mišice ( v tazadnji), pa v vratu me stalno nejki vleče  in žile me nejki zezajo ( to vse pripada v Klubu 50+, hihi)  in na koncu je tu še to smotano vreme. Samo scanje od dežja....Sem si rekla, če nima za bit lepo, se ne vpišem in amen. In ni bilo. Do zadnje napovedi in zapovedi, da bo pa sobota za gvišno lepa.
In, ko je že zgledalo, da letos ne bo nič z mano, podaljšajo prijave na 25-ki in vremenarji obljubijo briljantno vreme.
" Dej, mati, kej ne vidiš, da te prav prosi, da se prijaviš?" sama sebi momljam. In sem se.

Alora, zdej bo treba najprej narediti substitut za moje navijanje na mojem teritoriju, kamor se vsak dan odpravim proti Vrtovčam.
Hitro poiščem nekaj starih cunj ( hihi, en me je vprašal, če imamo še kakšno rjuho zdej doma...), sprej za označevanje in nasprejat kej "mojih" fraz.

 Sem imela prav problem, kje zadeve lepo posušit, glede na to, da je skozi padal dež... še sreča, da v sosedovi hiši nihče ne živi in sem si kar njegovo lopo sposodila.

Pod večer se odpravim proti mojmu in lepo po vinogradih in sadovnjakih zavežem vse transparente.  In glih, ko jih postavim na mesto, se spet ena ploha usuje... ma, kej je prav multi trdu?
Kej se bo farba obdržala zdej gor, al bo vse spralo?
Je zdržalo, so mi povedali tekači.
Btw, uni, ta zadnji transparent se je večini najbolj dopadel... od j.... ( hihi)

Prvi del je narejen.
Drugi pa izvedem ob osmih zjutraj, ko 50-ka štarta v Vipavskem Križu in teče mimo čisto blizu mojega doma.

Ponavadi v nočeh pred tekmami vedno pretečem en par maratonov, a tokrat je bila noč presenetljivo mirna.
Zjutraj se naštimam v komplet borbeno opravo, ker sem že dan prej dvignila številko in  malo pred osmo se odpravimo ( še moj in Mirko) na ovinek, kjer tekači zavijejo proti Pikčem.

Mirko naštima kamero, fotoaparat, jast grem mal naprej in se tudi nastavim za škljocanje. Štart je bilo slišati do nas in čez par minutk so že tekači ob nas. Kričim, navijam, fotkam, pozdravljam vse znane in neznane, seveda en poseben poudarek namenim Majčki. In Majčka meni.

Srečno vsem!
Domov, v avto in bejžva na Gradišče. Moj letos ne bo moj suport, bo šel sam malo po svoje na trening skupaj z Mirkotom in kandidatom za zeta. Alora, to pomeni, nič palic, ko jih bi rabla in nič priganjanja za mal več teka. Pa naj bo tako!



V šotoru pozdravi z znanimi in spoznavanja z neznanimi:
                                     Helena, ena čudna teta in Enkica

in počasi smo se  lepo uštimali.

Tonek mi je prinesel obljubljeno - eno polno vrečo bufic. Zdej jih imam pa jast za par življenj, hihi. Rabla jih pa bom. Pozimi jo imam gvišno stalno okoli vratu. Hvala, Tonek!

Za ogrevanje sem se glih sam malo zapodila v hrib proti mojmu
bivšemu Plazu in to je blo to. Sej, gorka bom prav kmalu.
Pred štartom nas vsakega posebej Slavka, Borut in Ečo ( ki sem ga včeraj končno spoznala) vpišejo v svoj mobitel, da nas počekirajo.
.
                        S Sindis danes edine Čuferce na tekmi

Še par uvodnih besed in bejžmo.

Blatnih kopeli v spodnjem delu niti ni bilo ne vem, koliko. Se je dalo lepo obvoze delat. In tudi, ko smo zagrizli v hrib proti sv. Miklavu, je bilo v primerjavi z lani prav v redu. Vsaj meni!

Do prve okrepčevalnice, kjer opravimo s štirimi kilometri, sem pretekla, recimo da eno dobro polovico.
Tam nas je bodrilo kar nekaj ljudi in letos mi je Marko iz 50-ke, katere proga se pridruži prav tam,  že ušel. Ker lani me je pa prav tam ujel.

Okrepčevalnice so bile vse, od prve do ta zadnje, založene z ni da ni. Kar si si poželel, je bilo tam. No, lohk, da sta manjkala edino Kavčič z Zemona in Ana Roš s kakšno trtno meglico,  al pa penastim pirejem na pojstelci od kakšne čudne rastline, hihi.
Res, vsa čast organizatorju.

Od prve do druge okrepčevalnice  (2 km) na lovski koči nisem pretekla niti milimetra. Lepo sem vse prehodila. Brez problema.
Tu si spet vzamem kozarec kokakole, malo rozin, en glaž vode za poplaknit cukr in se mal oblit in bejžmo na novih 5 km do Vojkove koče. Tam po gozdu, kjer je ravno, sem celo nejki tejkala. Morda kakih par sto metrčkov? Mimo mene je prav kmalu stekla tudi zmagovalka 50-ke, Petra. Halo? Prvo leto je šla mimo mene zmagovalka malo pred Abramom??? Do tja pa je še več kot 10 km!!!! Kapo dol, Petra,  res.  ( Petra je bila v cilju absolutno tretja!!!!)

Ko pridemo iz gozda, burja. Kar močna. A, kaj bo to  nam, burje vajenim Vipavcem.... glih točno mi je lepo sproti slan pot sušila, da nisem bla mokra in da mi ni kapljal s čela na očala.  Verjamem pa, da je lahko marsikomu, ki burje ni vajen, tudi strah v kosti pognala, kajti sunki pred anteno so bili res kar konkretni. Sem se jim morala celo jast, k imam za en žaku špeha viška, kar konkretno upirat.

No, ko se začne klanec mimo sv. Hieronima, sem zadevo lepo predihala in spet sama sebi nisem verjela, da ni treba škrg upalit.
Le dihat lepo in maširat.
Stane, fotograf, ki je fotkal tam , me pohvali: " Bravo, Tina, lepo ti gre. Sam, povedala pa najbrž ne boš nič, ne? "
A, a,a,a, sam odkimam z glavo in vem, da on že ve, kaj to pomeni.


Da ne pozabim na razglede. Prekrasni. Vse zeleno, tisti grički nasproti kot eni lepi mehki povšterčki. Sam za se uležt vanje... Res lepo!

Na Pleši sem bila eno minuto čez poldan. Ko sem doma pogledala lanski čas, sem videla, da sem tri minute hitrejš od lani? Bwo? Bravo jast!

Spet en glaž kokakole, eno pest rozin, voda,...
Ečo mi pove, da je hči Sindis že daleč naprej, eden mi pravi bravo, bravo, Liza mi zdrdra, kar ji je ta druga hči Janet ( ki bo na Pleši dežurala šele od treh popoldne dalje)  naročila, naj grizem in zgrizem do kraja in bejžmo, mati, novim km naproti.

In se zapodim v dir, ki traja do križišča, kjer ponovno zagrizemo v konkreten  hrib. A tudi ta mi sploh ni delal problemov.

Od tu sledi en tak, mal smotan spust po kamenju in koreninah, ma, mi kar laufa.
No, mimo pašnika pa ne več. Hodim in komaj čakam, kdaj bomo na cesti, kar pomeni, da je Abram blizu.
In ko pridem na cesto, spet tečem!
Sej, hitrosti teka ni treba merit, ne? Tek je tek. Pač.

Bližje  kot sem Abramu, bolj je nekaj slišat.... Ma, kaj je pa zdaj to? Avtobusi, avti, zvočniki, .... Ma, da bi navijače z avtobusi sem pripeljali??? Ma, misija nemogoče....
Nakar ugledam, da se dogaja partizanska proslava. Oštja, kolk je polhno teh partizanu? Zmerom več jih je... hihi.

Zato je bila pot do naše KT speljana malo naokoli in na tisti travnati luknjasti podlagi mi je skori da noga šla... Skori.

"Bravo, bravo, super !" končno ta pravi glasovi pred okrepčevalnico.

Spet kokakola, malo soli, malo rozin in
Udari, navali, usekaj, izpali, na juriš, o-hej, Čuferca..... in sem šla v zadnjih sedem.

Kar je blo spusta, sem tekla. Mimo mene je takrat pritekla drugo uvrščena iz 50-ke, Avstrijka.
Ena drugi smo rekle: "Bravo, bravo" in že je ni bilo več. Pa smo obe tekle.

In pole se začne una ubitačna ravnina do električnih kandelabrov. Lani vem, da sem jo tekla. Ma, letos.... ni šans.

Seveda mi je prišlo tudi na misel: "Ma, dej, mati, kej zdej boš obcagala? Zdej jih bo šlo buh vej kolk mimo, ker se tebi ne ljubi teč?"
Ja, ma, trenutno lohk mislim, kar čim, me sploh ne gane.... in  jast lepo hodim  naprej.

In mimo res odteče ena mlada bejba.
Jast pa spet misli, tokrat take - zle misli: " Čaki, čaki, boš že vidla... te ulovim in prehitim, ko pridem na moj ( ex) teren."

In točno to se je zgodilo. Iz Plaza dol sem jo ulovila, prehitela njo in še en par zakrčenih moških, ter v zadnjih 250 metrih še eno žensko....

 In odletela skozi ciljno črto direkt Slavki v iskren objem!

Z, lahko rečem, istim časom kot lani. 3:42:01.
                      Hčerka Janet me je pred odhodom na "delo" na okrepčevalnico Pleša  tudi prišla malčk pokukat, Boruta pa itak vsi poznate

Čestitke in direkt k tekočini. Najprej dva kozarca vode in pole enih pet glažev kokakole. Ojej, plina kolkor čiš, ponoči buh ne dej  vžgat vžigalco v sobi, hihi.

Pod tuš in na pivo! Hrana? Ne še! Čez par urc, mogoče. Še ena piva? O, to pa ja....

Med klepetanjem z vsemi je cajt tekel, tekel, moj je kar šel domov, je vedu, da me bo lohk kumi zvečer prišel iskat.

In ko vidim Vesno z rezultati v roki, jo vprašam, tako btw, če že kaj ve, kjera sem? Pogleda papirje: " Ja, druga si, bravo!"
What? Kaj res? Ma, sej so ble na seznamu ene Italijanke, k jih sploh ne poznam? Kej niso boljše kot jast? Za naše pa sem približno vedela, kolk je ura. Mihaela in Marta, k sta mi v PGT ligi "hudi" konkurentki, sta šli na 50-ko. Najbrž sta že vnaprej vedeli, kaj bo.
"Bejžmo me na 50 in bo za vseh dovolj, bo za naju in še za tastaro Čuferco! " hihi.

Zares ponosna sama nase sem v vzklikom stopila na drugo stopničko.
               Med ženskami 21. od 47-ih

Po podelitvi sem šla končno jest. Polento z zelenjavo. Super dobro.
In sladoleda si si lahko privoščil, kolikor ti srce poželi. Enga sem zmazala. Več mi ni šlo. Pivo? Ja, to pa še lahko eno mičkeno...

Kar naenkrat napovejo, da se cilju približuje Marjan. Kaj??? Skoraj uro boljše kot lani??? Saj že lanski čas je nekaj,.....ne vem, jast še z očmi okoli in okoli ne pridem tako hitro.
In res priteče. Čas 11 ur, 17 minut.  Ma, kako je to mogoče? Bravo, Marjan!

In le dobro minuto za njim še Anže Šenk. Še eden z drugega planeta!

Ojej, kolk cajta že nakladam. Sej bi prišla že skori okoli...

V glavnem, še stavek organizatorjem.
Vse, VSE, od A-Ž je klapalo, kot mora. Od označb, okrepčevalnic, hrane, pijače, sladoleda, dodatne ponudbe, tušev, pa tudi sprotnega čiščenja WC-jev in tušev, masaže, pa do ogromno vašega dela, ki je nam nevidno,... organizirane garderobe z vrečami po številkah brez iskanja, kje je moj number,...., ma, vse je bilo TIP TOP.

Hvala vam za nepozabne spomine. In hvala tudi unemu tam gori, k je zrihtal vreme, kot si ga lahko samo zaželiš. Da je s tem tudi vaš trud lahko lepo poplačan. Še za nazaj.

Čestitke prav vsakemu posebej!
Moji Sindis za 10. mesto absolutno  in spet zažuljene noge in črn palec in  mezinec, pa še mal bolj posebej bravo.
Ni mi jasno, od kje taki problemi s tem v zadnjem času. Saj ni frišna tekačica!


No, zdej pa grem moje transparente pod Školj pobrat!

MOJ ALBUM
REZULTATI UTVV-25KM










torek, 25. april 2017

13. BUBIN TEK NA JAVORNIK, 23.4.2017

Danes smo se malo zlaufali in odlaufali v zimo na Javornik.

Ker zdej pridno nabiram v nizki preži solatko,  me je uštihnilo v križu. Tako, da sem imela super fejst izgovor, zakaj ne grem tekmovat, ampak le tekmovat - netekmovalno. 
   
Prijava, plačilo štartnine, prevzem nagrade-  lepe velike brisače

 in že  sem jo pičila pešadijom 25 minut pred startom.  Ker nisem vedela, da so progo spremenili, sem se držala starih cestnih oznak in na tretjem km zabluzila v en hrib. Ko pridem na vrh, pot levo in pot desno? Kam zdej? 
Oznake itak da nobene, saj nisem šla po ta pravi. Vlaka levo , vlaka desno. Če pičim na levo, bo gvišno desna ta prava, če pičim na desno, bo pa leva....  Ah, nič, mati, nazaj se obrni in pejdi na izhodišče. In sem šla nazaj.  In po cesti do prve okrepčevalnice, ko sem vidla, da pritečejo tekači čisto iz nekje drugod??? Bwo? 
No, zdej sem na ta pravi. Dam gas in nekje na šestem me ulovi zmagovalec Marko. 
Seveda sem se spotoma prelevila še v navijačico in fotkarico in hkrati hitela čim bližje cilju, da tam počakam še na zadnje tekmovalce in za njimi primaširam kot zadnja v cilj. 

Danes smo imeli med nami tudi tekača, ki je prišel le za 4 dni iz Japonske. Na dva teka, enga včeraj na Jošt, enga danes na Javornik. Še v Postojnsko jamo bo skočil in odletel nazaj na Đapan.  Se mu dopade Slovenija full.  
                                                              Japonec Mijači Fudžio

400 metrov pred ciljem sem na tekače počakala kar za ovinkom v zavetrju, kajti na planem je kraljevala megla in leden veter. Brrrr, kolk je zeblo. Dve stopinji je kazalo in še burja je pihala, pole veste, da je res zeblo....
Pred ciljem se je hotla Italijanka Paola še  nekaj kregat z mano, naj grem naprej, ker da sem kao boljša od nje,... a jast se seveda nisem izneverila...   Ijo sono ultima in pika!!!  

                            Ona meni,: dai, dai, tu sej brava... jast njej: Ma, no, ijo sono ultima ođi, 


                                      Še, ko naju je Japelj fotkal, ni gejnala, ni gejnala.... :))

Na vrhu sem navalila na suho sadje, kot da ga vidim prvič v življenju. Ma, če je blo pa tolk dobro. Še en topel čajček in že gremo na avtobus, da nas zapelje nazaj v dolino. 
Jebelacesta, abonament sem pa pozabla doma!  
Ma, je rekel šofer, naj mi bo!  

V gasilskem domu smo se nato najedli še odlične pašte, tudi za nemesojede, nalizali sladoleda do onemoglosti, 
                           Ne bom povedala, kolk sem jih zmazala.... ( so ostajali in jih dajali za bis)

počakali en pikič preveč na rezultate in se poslovili z obljubo, da bo drugo leto na 14. Bubinem teku deset stopinj več! 


      Zmagovalci skupaj z ženo tragično preminulega Silva Tratnika- Bube, kateremu v spomin se teče na Javornik (manjka tretja Urša Trobec)

ALBUM ( + foto s table rezultati)
REZULTATI


Čestitke vsem! 

nedelja, 09. april 2017

4. ISTRSKI MARATON, 9.4.2017

Danes smo preživeli krasen dan v krasnem vremenu na 4. Istrskem maratonu.
Kot vsakič doslej, sem tudi ta bot odigrala  vlogo kričačice in spotoma, kar rata, še foto škljocarice.

Vam povem, težko delo. Se ne da vsega.... gledat, kdo gre, kričat, buljit v aparat, da vsaj približno nejki rata,... nejso lhke, vam povem, da nejso.
Ma, za zadovoljstvo tekačev vse premagamo. Nema blema.

Alora, v Koper sva prišla že kmalu po osmih,  Prevzem številke in...
Kar nekaj tekačev sem videla po zeloooo dolgem cajtu. (ZdravkoC, Daca, Jožica, Branko, Bernarda.... )

Za moj pošto sem si rekla, da bo Žusterna, a kaj ko je bilo tam vse nekaj v senci, da ne bi blo fejst videt. Pa sem jo mahnila kar lepo do sončka, do Izole.
Pred kampom se ustalim, oblečem prometni znak v majico Tekaškega foruma ( ki se mi je, smrk, šmrk, ko je šla čez šrauf,  malo strgala, šmrk )
Še zastavo pritrdim na znak

In že pridno čakam.
Najprej so se na ta dolgo podali maratonci.
In od prvega dalje do zadnjega polmaratonca sem seveda navijala, kot da bo čez par minut konc sveta.

Hihi, Stane Meža, ki je z mano čakal na svojo Božo, je prav kmalu obupal... " Presežek decibelov!" In pobegnil. :)

Še preden je šel zadnji polmaratonec mimo mene, so se ta hitri polmaratonci že vračali nazaj. Bravo. Vsa čast.
In potem sem s tekači  tudi jaz lepo hodeč šla  in seveda še vedno za vse  navijala, vse  do cilja.
 Nekaj sto metrov pred ciljem pa že pridrvi zmagovalec maratona Aleš, in čist na hitrco mu podam v roko zastavo za zmagoslavni prihod v cilj.  Bravo, Aleš! Lepa slovenska zmaga!

Ne bom preveč nakladala.
 Malo je fotk, kjer se tekači ne nasmejejo in se mi tako s tem zahvalijo nazaj za navijanje.
Hvala tudi vam,
FOTO - 1. DEL
FOTO - 2.DEL

Še na mnoga !!!
Upam, da se vas čim več najde. Pa, oprostite mi za kvaliteto... nisem še dobila na loto za kakega Nikona:)
Me je pa od škljocanja tudi  krč zagrabu v prst...







sobota, 01. april 2017

PREDMEJA KORAK- GOLAKI- ČAVEN ČEZ MODRASOVC-PREDMEJA KORAK

Danes sva pa šla en krogec, predvsem, da izmerim teve dolžine, k mene itak da zmerom nejki martrajo. No, ma, en cejt nazaj nas je tudi oskrbnik koče na Čavnu Zdravko prosil, če bova kej merila, če lahko izmeriva, kolk je od Iztokove koče po pohodniški mimo Modrasovca do Čavna.
Pej dejmo en bot že narest to domačo nalogo...
Štart torej na Predmeji v koraku.
Jast lepo upalim moj mobi in Sportstracker in brez, da preverjam, če je sploh zaznalo, greva.
Po točno 1 km ( oznaka na cesti) se ustaviva na kraju, kjer se je nedavno zgodila tragična letalska nesreča.
Jast hitro ven mobi, da bom poškljocala spominsko ploščo,
ko vidim, da mi GPS ni še zagnal??? Alora, sem vsaj vedela, da je en km mimo po oznaki. No, zdej se je upalil in bo delal. Bom pa na roke dodala en km.
Do Iztokove koče pod Golakom
je zneslo 4,6 km.
Sam vzpon do vrha po ta strmi je dolg, reci-piši, samo 1 km.
Če pomislim na svoje začetke, ko se mi je zdelo, da je vzpona ko za na Triglav, nikoli konca.... al pa zdaj, ko sem, rečem, utečena babnca in je vzpon bajdvej mimo...
 Ampak, da je pa samo en km... jast bi  vseeno rekla, da je pa le  mal več.
Od koče se po nekaj minutah začne sneg in led in na nekaj krajih ne bi bilo prav nič narobe, če bi imeli dereze na nogah. Mi, mone, pa s telovadnimi. Jej, jej... po riti nam manjka dat... Ma, ja, če pa nismo vedli....?
Zanimivo, da se je snežna reka vila točno po poti...

 Na Golaku sva srečala le enega - gorskega reševalca z reševalnima psema. Dobim kar cmok v grlu--- anti ja ne bo treba nas kaj reševat.

Sicer jasen dan, a kakšnih posebnih razgledov ni ponujal... je blo vse nekam megleno tam daleeeeččč.

Mal popijeva, en datelj in bejžmo nazaj.
Previdno, kot po jajcih...
Torej, od koraka na Predmeji do Golaka in nazaj do Iztokove koče je urca namerila 6,6 km.
Zdej pa izmerimo še Zdravkotovo željo...
Nekaj po cesti,

malo po stezi, nekaj po zmrznjenem snegu, nekaj po lepem...
( upam, da se do UTVV stopi, kajti nič kaj fajn ni zdaj)

Aja, ojej, kako sem pogrnila, kot sem dolga in široka in še malo...
Najprej se spotaknem v eno koreniko, pole ko že letim in upam, da se nekako ulovim, se z drugo nogo spotaknem še ob eno in puf sem bla s frisom v zemlji.
" No, si si izbrala vsaj mehek teren," mi reče moj. Ja, k sreči je blo res čist mehko pod mano:)
Me pa oba narta konkretno bolita. Zdej jih namakam s hermeliko v šnopcu.
No, pole hodiva, hodiva...
tudi mimo drevesnega Otliškega okna:

Še hodiva...

Ko prideva do Čavna - mi urca kaže 13,82 km, kar pomeni, da je od koče do koče 7,2 km.
Hitro raportirat Zdravkotu in že imava na krasnem sončku pred kočo na mizi:

Malo se še pomartinčkva in bejžmo še nazaj na Predmejo.

Vmes se seveda ustaviva pod mus v deželi čemaža
                      POZOR!!!!  TA GRMIČEK TUKI NA ZAČETKU FOTKE  PA ŽE NI ČEMAŽ!!!
Je blo pa od tam naprej vse "čisto".
Nabereva glih za par kozarcev in nekaj za v škrinjo.

Ko prideva do koraka na Predmeji, kaže vejkarca še 3,2 km.
Torej, za vso pot sva zmazala točnih 17km.
Cajt pa lagane 4ure in kvart. Ma, res lagane.

No, zdej k veste, kolk je, pa hitro pot pod noge!

 GPS SLED- ( minus 1km)