V soboto zvečer se prav na hitrco odločim, da se udeležim res lepo organiziranega traila v Jaznah. Letos jubilejnega 20.-ga. Tudi proga se mi zelo dopade, mi je pisana na kožo, ni hudga klančka, tudi veliko spusta, zato so časi na trailu kar hitri. Moj mi je dal the day off, alora grem sama.:))
Štart že ob devetih, alora zame kmalu po osmih, zato je bilo treba ob šestih od doma. Stric gugl je reku, da se bom vozila 62 km kar eno uro in 22 minut. Mal čudno vse skupi, da tako dolgo, ma, ko si na poti proti tja s samimi wowinki in omejitvami in slabo cesto, da ne govorim o tem, da ko zaviješ proti Otaležu, da se že od tam, ko zaviješ, voziš proti koncu sveta.
Ko pa si v Otaležu, si na koncu sveta, ma do Jazen manjka še nekaj km in je treba še mal bolj na konc - sveta, hihi.
Ma, ko prideš tja in pogledaš s parkinga okoli sebe, je prav s tega konca sveta takoj jasno, zakaj so ljudje, tam, na koncu sveta, srečni. In predvsem: LJUDJE. Mljask.
In pridem jast na ta konc sveta, v Jazne.
Aja, še to moram mus. V Črnem vrhu neki popravljajo ceste. Grem mimo znaka, da bo semafor. Pridem do njega, semafor obrnjen kontra. Cestišče pa polovično. En cejt čakam. nikjer neč, alora semafor najbrž ne dejla? Grem počasi po cesti naprej, kar hkrati proti meni z druge strani avto. O đizs, kej zdej moram rikverc v hrib? Jast al on? Bem, grem jast. Sevejde spotoma odprem okno in on tudi in ko pride do mene, en drugmu rečeva, da je semafor obrnjen kontra, alora ne moreva vedet, če je zelena al rdeča... Grrrr, mularija je ponoči nalašč semaforje obrnila. Ma, buh naj se vas usmili, tega se res ne dela!!! Pokličem 112. Da so prišli poštimat. Za nazaj je bilo ok.
Alora, kje sem zdej? Aja, pridem v Jazne, se grem prijavit in sevede sem tam že mal poznana, hihi, pa mi rečejo, da me ni že kar nekaj let?
"O, tu pej n drži! Lani me res nej blu, ma, predlani pej sm bla! Gvišnu!"
In grem jast takoj guglat v mojo tabelco, kamor si vse pišem.
"Ma, sej nej mogwoče?! Tri lejta, de me nej tle? Ma, nje, nje.... " Kako hiro čas teče. Bolj kot jast, hihi.
Seveda se domačini potrudijo malo bolj, kot npr. na LM in ti že navsezgodaj ponudijo kavico,mleko, odlično pecivo, sadje. Ja, ma, če je fino, lohk dva kosa rolade? Lohk, lohk...Mljask.
Kmalu po osmih mati vžge vejkarco. In gre. Proga lepo označena, tudi z napisi motivacije.
Po 3,2 km luštnega vzpončka že pridem na mogočen travnik pod Bevkovim vrhom. In odpre se ti okno. Triglav, Krn, Porezen...mljask.
Ne me vprašat, kaj me je pičlo, ma, jast sem se letos PRVIČ spravla v tek. Ups. Tekec, hihi. O hitrosti mojga teka kdaj drugič, hihi. In kar tejkam. Tudi mal klančiča zmažem s premetavanjem nog po račje levo in desno:)) Ma, sej sem prow dwobra, jast! :))
Domačini so ob svojih domovih že pridno čakali na tekače za navijanje. Mal čudno so me gledali, kako bi lohk tak stil teka bil zmagovalen, ker sem kao prva, ampak, saj najbrž že večina ve, da sem jast una, k grem prva, pridem zadnja. Pa vseeno spotoma vsem povem tudi to.
No, enkrat po šestem kilometru, ko prideš spet na en travnik in je treba po vrhu desno, tam, pa bi res lahko bil en trakec, da ne tečeš kar po travniku naravnost dol. Še sama, k poznam pot, sem šla skor da direkt dol. ( tako je tudi Liljana zgrešila, sicer bi bila tretja )
Pejmo dalje. Iz asfalta zavijemo levo v strm spust, še enkrat po ogromnem travniku, kjer imaš test za gležnje, ker morš mal bolj postrani, hihi in že grem proti cilju. Meni je šlo super. Za 10 km ( malčk manj) s 440 m višincev sem ponucala 1uro in 29 minut.
Oddam čip, še enkrat povem ta glavnemu časomerilcu, da slučajno ne bo moj čas pred kako damo in se hitro odpravim nazaj po poti navijat in škljocat.
Prvi priteče mimo mene Uroš Rozman, od bejb pa Madeleine Whybrow.
Navijam, škljocam ( moj nov telefon je bolj boga mati za škljocanje.(( ) skor do zadnjega. Posebej se razveselim Marije, saj je nisem videla že kar nekaj let.
Moj šiht je končan, se grem uštimat, na super pašto, ena pivička paše zraven, bo itak kar splahnela.
Po mizah še vedno veliko sadja in peciva in v senčki pod baldahinom nam prow neč ne manjka. In kej dejlamo? Se mejnimo,... vse sorte zadev. Jih ne zmanjka, hihi.
Počakamo na podelitev, mal inter mezza nardim, ko se kar prštulim kot četrta na oder, hihi.
.jpg)
zahvale vsem, nagrajena sta najstarejši in najmlajši, med katerima je 76 let razlike in počasi bo treba domov.
Še po odličen sir k Bašljevim in podpis pod še en krasen dan.
Hvala organizatorski ekipi in seveda čestitke za 20-co in naj traja še 20!
Najmanj!
Ker znate!
