JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

sobota, 22. november 2014

EN TAK DOBER HODAŠKI DAN

Sinoči sem se tolk nažrla, da je bilo nekaj konkretnega za trening danes neizogibno. Ne vem, kdaj, če sploh kdaj, bom znala reči hrani zvečer NE, ma zaenkrat mi ta misel res ne leži. Kolk je fejst zvečer pojest, kar ti paše, kar si cel dan lepo sanjal, pa še kozarec al pa dva rdečga vinčka.... Mhmmmm, zaenkrat mi stvar laufa. Saj vem, da ni prav, a.... 11 let, odkar držim te moje kile, gre zaenkrat tudi na ta način. Raje grem drugi dan malo več migat, če večer prej preveč pojem.

No, in za danes sem rekla, da greva najprej na en konec Nanosa in pole še na drugi.
Štartala sva pri l. koči Vojkovo. Sonce je že lepo grelo, a noter po gozdu je bilo še vse mokro. Zato sva jo mahnila kar po cesti. Tempo 10 min na km mi ne predstavlja nič kaj hudega, četudi je treba v hrib. In tako sva pri anteni na Vojkovi koči v eni urci. Ne vem, zakaj se obe koči skorajda enako kličeta.  Le besede so  obrnjene. Ena je Lovska koča Vojkovo, uno na vrhu pri anteni pa Vojkova koča. Bwo....

Na hitro se preoblečeva, popijeva smoothie iz kakija, skute in goji jagod in ne vem, ma, najbrž sem s tem dobila kar en super energijski šus, zakaj k Abramu sva kar letela. S hojo, seveda.
Če pomislim, da ko gledam iz AC, ko se peljemo iz morja proti Razdrtemu, kolk je tam zgoraj vse tolk dooooolgo...In da jast  v eni uri pridem iz Vojkove k Abramu....  s hojo..... ? Ma, kolk sem dobra.
Pri Abramu celo ni bilo gužve. privoščila sva si kosilo. Moj je jedel kračo, jast pa vse tri priloge. Špinačo, zelje in krompir. ( Pst, ne govort nobenmu, ma tudi en košček krače sem poskusila )
Pole sva jo mahnila nazaj do l. koče. Tako sva za 16 km porabila tri urce.

V avto in hitro v Dobravlje kokoške poštimat in....
Ja, ma, jast, k sem doma tam zgoraj,  na mojem Plazu, pa ne morem, da nisem doma, če je to mogoče, ne?
In bejžva še na Gradišče in na moj Plaz. Sonček je že zašel in mrak se je delal, ko sva prišla na vrh.
                                                  na vrhu Plaza
 
Podpis v knjigo in hitro po daljši dol, misleč, da bo bolj svetlo.In tudi zato, ker sva merila razdaljo ene in druge poti.
Na Garminu sva merila nalašč le razdaljo, ko se po tekmovalni na Gradiški zavije na desno do vrha in nazaj okoli do križišča, da sem končno izmerila, koliko je razlike med notranjo in zunanjo progo.  Ni dosti, le 230 m.
Bil je super dan. Lep, sončen in aktiven. Kaj bi še več?

L.koča Vojkovo-Vojkova koča-Abram-L.koča Vojkovo

nedelja, 02. november 2014

EURO MARATON -ECO TRAIL ANKARAN-MILJE, 2.11.2014

25 km kristusovih muk, vsaj po besedah dosti udeležencev. Non štop gore dole, za okoli 1000 m v višino in tolk dol. O dolžini se je debatiralo na dolgo in široko, vse od 21 km pa do 25 km. Nihče ni vedel, točno, koliko. Lani je bila proga drugačna.
Danes sem bila v vlogi šoferke in navijačice.
S Sašo sva šli od cilja, kamor so naju pač usmerili,  da poteka proga. Že na začetku nama je redar, ko sem ga vprašala kvanti kilometri do finito, rekel:" Ma tre kilometri."
 In midve hodiva... pol ure, uro, pa vprašava spet redarja, ma kvanto kilometri do finito? Ma, reče redar:"Mma tre kilometri?"
Ja, oštja, saj smo že zdaj enih pet zihr nardile...kako še tri?
In spet hodiva, prečkava cesto, vprašam jast redarje, ma kvanti kilometri da finito? In nama pokaže proti eni vasi, zgoraj visoko, kolikor se le da... in reče: TRE KILOMETRI?
WTF???
Pihava s Saško v hrib, priteče mimo zmagovalec Mitja, lagano, sportski, no,  sva rekli, zdaj pa najbrž res ni več dosti...
In hodiva, hodiva, navijam jast, sproti nekaj škljocam, ko končno prideva po dobrih dveh urah na vrh vasi.
Tabla: 20 km.
Aha, zdaj pa najbrž samo še en dober km.... in greva midve dalje..... hodiva, hodiva, ma dolgo hodiva.... pa prideva mimo možakarja , ki kriči : ANKORA TRE KILOMETRI!
Ma, kaj sem šla falit, al kaj? Kolko botov so mi že rekli, še tri do cilja?
Ja, ni kaj, grem jast počasi proti dol, pa spet gor, pa vprašam :" Dove sono io? "
"Mačkovlje."
" A, si, vabene "...In hodim, in konec kraja, pa gor pa dol, pa spet gor, pridem spet v en  kraj, vprašam: "Kome e nome di  kvesto čita?"
" Mačkovlje," mi reče ženska.
????
Ma, saj sem že bla tam, kdaj že....
No, kakorkoli....
Končno tabla še 1 km.... je bila prava. Je držalo.
Počakam še na hčerko Sindis, ki so jo žulji totalka uničili, pa psiha tudi.... bila je na prvi tako dolgi tekmi....
Je imela Kete Ivota poleg, ki jo je bodril, da sta skupaj pritekla po hodniku do trgovine Decathlon, kjer je bil cilj.
Moj je rekel, da niti pod razno ne bi šel  te tekme, če bi prej vedel, kaj ga čaka. Ja, itak. Spet krči.
Zares iskrene čestitke vsem!
FOTKE, KI SO KOLIKOR TOLIKO RATALE
REZULTATI



ponedeljek, 20. oktober 2014

NA KRN, 19.10.2014

Saj vem, da ni ne vem kaj, a kar nekaj let imam v glavi zadano, da vsaj enkrat v letu stojim na 2000m plus.
Letos je že kazalo, da s tem mojim projektom ne bo nič. Vreme stalno kislo, če je slučajno bilo lepo, smo pa imeli na vrsti kako tekmo. In meseci tečejo in nič ne rečejo.
Skoraj sem se že vdala, rekla, nič ne bo letos, ko napovejo za nedeljo lep, topel jesenski dan.
Hitro v avteka za 30 ojrotu benzina, dve flaši vode, hlebček našga kruha iz krušne peči in par frutabel v ruzak, katerega je itak moj nosil, še dve majici za preobleč in bijo, gremo mi na lepše.
Nekaj po deseti uri sva štartala iz vasi Krn. In to v čisti megli. Skoraj da ni bilo videt predse. A že v avtu, ko sva se peljala proti Tolminu, je bilo videt Krn, kako se je kopal v sončku. Niti duha o kakem oblačku. Mhm, njami, kako bo lepo.
 Res kaj hitro prideva ven iz megle in s strumnim korakom seveda prehitevava pohodnike. Bilo je veliko Italijanov. Ti so še hujši kot jast. Non stop so ropotali. Vsi po vrsti.
Po urci vzpona sva pičila kar po eni bližnjici. In glej ga zlomka.... namesto, da bi zavila na levo, ko sva prišla na pravo pot, midva na desno. Pa se nama je kaj kmalu zdelo, da nekaj ni O.K. Prej sva imela kočo lepo nad glavo, zdaj pa se je oddaljevala v levo. Jast seveda takoj jezna, panična, le kje, za vraga, sva falila pot, ma moj me je potolažil, da bova pa pač prišla iz druge strani na Krn. Krenila sva namreč proti Batognici. A ko se meni nekaj zašteka....jej, kako piham. In tudi korak mi kar zašteka. Grrrrr.

A, že ko sva prišla na sedlo, kjer se je odprl pogled na kompletno gorovje...In dol na jezero... pr mej duš, da sem vidla v vodi ribce...hihi,  tolk je bilo vse na dlani. In Triglav, ma, sem prav vidla enga, k mi maha.... v tistem momentu bi rekla, da sem le urco proč od njega.
Vse pozabljeno, vse poplačano.
Na eni strani vse jasno in krasno, a  na strani proti morju  pa   popolnoma vse v megli. Glih zvonilo je poldne. Povzpneva se še do vrha Krna. Bilo je  toplo, kot da sem na plaži sredi poletja. O, hribi moji, kolk ste lepi.

Spustiva se do Gomiščkovega zavetišča, ki pa je bilo ZAPRTO?
Italijani, bilo jih je res polno,  so pihali in se jezili: " Ma, kome, ma perke kjuso in kvesto bel džorno?" pa je en domačin razložil, da še v sezoni ni bilo stalno odprto, ker naj ne bi bilo interesa?

No, midva sva se ojačala iz najinega ruzaka, se še pol urce posončila in jo počasi mahnila po ta pravi poti dol, da ugotoviva, kje sva falila.... No koment. Sam, tam bi morala bit ena tablica, kam levo, kam desno, ker tista bližnjica je zelo fejst uhojena. No, saj sem glih tako prišla na vrh, a....

Na planini Kuhinja sva nabavila še kilco sira in že sva v avtu proti domu.

Še celo noč sem sanjala razglede. So bili lepi. Krasni. Za ponovit.
Komaj čakam.

ponedeljek, 06. oktober 2014

6 UR SLAVNIKA, 4.10.2014

Ojoj, le kako naj na kratko opišem 6 urno dogodivščino? Nikakor. Je treba lepo in počasi vse opisat, kar se je zanimivega, lepega in hudega dogajalo tega  dne.

Mislim, da  na noben drug dan v letu ni bilo razpisanih toliko tekaških prireditev, kot to soboto.
In človk študira in melje, kam....

Ma, jast sem bila lačna ene dolge fure in sem mojga en malčk po ovinkih zapeljevala, če bi me peljal na 6 ur Slavnika. In je zapeljevanje uspelo.  In hitro popoldan, dan pred tekmo,  en prijavni mail Mitji pošljem.

 Po navodilih Danijela in Mitje, ta glavnih krivcev, da se je zadeva odvila, sva s sabo poleg štrudla in polnozrnatega kruha za na okrepčevalnico  vzela še polno škrinjo dobrot. Od sadja, čokolad, pijače... ni da ni bilo v njej zadeve. Človk na taki turci ne sme ošvohet, hihi.

Zjutraj pride mimo še Stanko in že se peljemo proti Podgorju. Vožnja tekoča in kaj hitro smo bili na kraju zločina.
Mitja je že pridno čakal na udeležence. Prevzem številke, štartnine ni bilo! Miza je tudi že bila polna dobrot.  Vzela sem si en smoothie to go, a sem ga popila le požirek in ga spravila za pozneje poleg skrinje.

Avto smo odpeljali na parkirišče, ki se je že polnilo tudi zaradi pohodnikov. Pa iz avta opazim skupino, eden v rumenem  in takoj sem vedela, aha, KGT  bo to,  Makalu je res pripeljal s sabo v naše kraje svoje prijatelje.Hitro pozdravi, mal čveka, mal fotkanja in že bo treba na štart.

Vreme mal čudno, oblačno, pa pihljalo je, na momente me je prav mraz tresel. A sem vedela, da ne bo dolgo hladno... hihi, še prehitro mi bo vroče.

Na štartu se nas je zbralo okoli 30 in Mitja je pred samim začetkom dal par navodil, kako in kaj. Prvi vzpon naj bi opravili skupaj v malo počasnejšem tempu za okoli 35 minut. Počakamo do sekunde in zagrizemo.

Seveda so uni, ta malo bolj hitri, imeli najbrž občutek, da so na mestu  in tempo malo pospešili ter šli naprej. Jast in moj ZZ pa do sekunde v 35 minutah prideva prvič na vrh. Kot, da bi vedela, kako hitro je treba, pa nisem. Po tej strmi poti sem tudi sama šla prvič v življenju gor. Vedno, ko greva na Slavnik, si raje izbereva ta dolgo, položno pot.

Na vrhu popijem požirek pijače in vzamem banano, ki sem jo po poti nazaj pol dala mojemu.
Ja, zdaj bo treba pa teč. Ni kaj. Počasi in gvišno. Cesta naokoli je skoraj še enkrat daljša od vzpona,  nič kaj lepa, razorana od dežja, kamenja, kolkor hočeš. Pazljivo. Štirje in pol kilometri spusta se vlečejo, vlečejo, vlečejo...
In končno prvi  krog končava -  v uri in šest minut.

Ogrela sem se, zdaj pa dalje. Nekaj malega popijem, vzamem košček štrudla in šibajmo dalje. Drugi vzpon, dolg je okoli 2,4 km z višinsko razliko nekaj čez 500m, mi je po občutku minil dosti hitreje kot prvi, a moj, ki je gledal stalno na vejkarco, mi je pravil, da imava isti čas, kot prvega.
Na poti  je kar  pihal veter, ki mi je sproti sušil kance potu. in  sonce se je zaenkrat raje skrivalo za oblaki. Ma, meni je bilo tako čisto O.K. Na vrhu si tokrat vzamem le za pit, banana mi ni šla več v slast. In sploh mi ni šlo za jest, čeprav je bila miza polna dobrot.

Pa pejmo nazaj v dolinco.
Moj me po poti dol že mal draži, ja,  kaj bom pa počela, ko končam tretji vzpon, saj sem mu doma nakladala, da, če bo šel najboljši sedem botov, kolikor je Mitja omenil na TF,  pridem jast gor  na zihr  tri bote. In če bom prav ne vem kolk na volji, bem,  naj bo štiri. "Bem, wače, počaki,  da pridem tretjič na vrh in pole bomo že vidli, kako in kaj. "

Tudi v dolini mi ni šlo nič za jest, le pijača mi je teknila. In to z mehurčki. Ubijala bi za kokakolo. Mhm, kolk je bla dobra. Hladna, iz hladilne skrinje. Vseeno se posilim in dam en piškot v usta, a le polovičko sem upala spravit vase.  Pol sem morala kar mojmu dat. Ni šlo.

In že sva v tretjem vzponu. Še vedno sem se počutila odlično, nič utrujeno, veter me je sproti svežil. Le malo me je bilo strah, le kje bom dobila energijo, če ne bom papcala, ker mi papica sploh niti nič ne diši. Joj, kolk špeha bo šlo danes v stečaj... A, kaj ko vem že vnaprej, kaj bo zvečer, ko se bo moje brezno odprlo....
 In tako sva v natanko treh urah prišla tretjič na vrh. Še pol časa je ostalo.

O, kako lepo! Norma je narejena, popijem nekaj pijače in greva zdaj  lepo, na izi ,  za četrti bot,  hodit. In hodim in hodim in se začnem spraševat, ja , ma, kaj pa, ....če bi morda le vseeno tekla? Ja, no, pa dejmo. Pa se tolažim, mati, saj itak tečeš zdaj zadnji bot, tudi, če te bojo jutri mal noge bolele od teka, ne bo hudga, ne?
Že, že, ma kdaj sem jast nazadnje tekla 20km? In to v dolino? Zabijat noge?  Jej, kaj bo jutri??? Ma, trenutno mi nič ne manjka, pa pejmo probat. Po poti končno srečam Makaluja, ki s kamero vse lepo beleži. In človk dobi kar mal pospeška tako.

Prišibava v dolino. Nekaj študiram, če bi se morda le preoblekla. Ah, kaj se čem preoblačit. Saj ne bo nobenga za mano, da bi me nušal. In Toneka,  ki bi se zgražal nad vonjavami, tudi ni na tekmi, hihi. Bejžmo mi kar taki še en bot do vrha.
 Na eks spijem marelični radler, še mal kokakole, posilim se s koščkom štrudla in bejžmo dalje, v četrtega. Prve tri kroge sem opravila brez palic, zdaj pa sem jih le vzela s sabo.

In grem. Že prav kmalu se mi zdi, da nekaj ni v redu. Ma, kaj  bo kriza? Zid? Izgleda nekaj v tej smeri.   Gor se vlečem, nikamor mi ne gre, trpim kot žival. Diham kot norc. "Ojej, wače, zdej mi pa ne gre.... ma, ne morem, ma, počaki, da se mal ustavim!"

 Dohiti naju kolegica od Makaluja, joj, ne vem, kako se imenuje, bom dodala ime in popravila, ko bojo rezultati. ( Alenka ji je ime)
In ustavljam se, diham kot ne vem kaj, vprašam jo, če gre petkrat, pritrdi, jast pa njej, da ni šans, da bi šla še v petega, saj nisem nobenmu nič nardila, da bi tako trpela. O, ne, ne. Hitim se ji še opravičevat, če slučajno nima svežega zraka okoli sebe... saj sem sama sebi smrdela, kaj šele drugim.

 In tako se vlečem skoraj do izhoda iz gozda. Jao meni, to se je pa vleklo...
In ne me vprašat, od kje, kaj in kako se meni film obrne. Kar naenkrat, brez, da bi kaj zaužila, jast spet oživim. Res je, da tisto travnato pobočje nima tako hudega vzpona in se ga da lepo hitro prehodit. A kar hkrati tak preobrat? Bwo?!

Na vrh prideva ob 14.25. Pogledam proti dol, kje je sotrpinka , nje nikjer. Ja, kje se je zgubila?
Še uro in 35 minut imava zdaj časa. . Ma, kaj pet botov, da bi jast šla? Kaj bo ratalo? Ma, kaj nisem 15 minut prej govorila vse kaj drugega?
"Ma, bo, na sigurno", me vsi bodrijo na vrhu.
Ah, kamor je šel bik, še štrik naj gre... in greva.

 Stečeva v dolino in ob 15.02 zagrizeva v peti vzpon. Približno na polovici me moj ZZ zapusti in gre naprej, jast pa počasi lepo grizem sama proti svojemu cilju, proti svojemu novemu uspehu.

Ko pridem skozi cilj, se najprej usedem na klop in rečem:" O, kako je lepo!" In takoj za tem, še v isti sapi:  " Ma, na Slavnik pa nikdar več...o, ne, ne, niti nikoli...ma, niti s prstom po zemljevidu.."

Ma, kje je tu logika? Povejte vi meni!
Zakaj bom zdaj jast dva tedna srečna, presrečna, da sem pet krat premagala Slavnik v šestih urah? Čeprav sem četrti bot tako trpela, da v tistem momentu podpišem takoj doživotno ležanje na kavču. Človk bi rekel, da si trpljenje dosti bolj zapomniš...

V cilju si čestitamo, spet zeksam eno radlerco, mehurčki mi pašejo, za jest mi sploh ne gre nič.    Počakamo še par minut na ostale in predvsem na Igorja, ki je edini opravil s sedmimi vzponi. BRAVO!

Mitja in Danijel  hitro izračunata, kdo je kje, na katerem mestu. A smo bili vsi, ki smo vztrajali do konca, zmagovalci.
Zase sem sicer vedela, da sem šla gor pet krat, a za druge, razen za bjondo s kitko iz četrtega kroga, ki se pa za petega na koncu ni odločila, nisem vedela nič. No, še to sem vedela, da šest krogov ni nobena naredila, ker me nobena ni prehitela. Pa mi pride Mitja povedat, naj se pripravim za podelitev, saj sem druga.  Ja, kaj čem pravit. Veselje je bilo čisto 1000 procentno.


                           Drugouvrščeni  Stanko Čufer(6x), zmagovalec Igor Alpner(7x), tretji Jure Ličen (6x)


                           Jast ( hihi, če me še kdo ne pozna)5x , zmagovalka Fani Alpner,5x  in takrat še  tretja Alenka 4x ( kasneje so videli, da je tretje mesto pripadlo Tini Mavrič, ki pa je morala po 4. vzponu na šiht.)

                          A na koncu smo vsi, ki smo vztrajali vseh 6 ur, zmagovalci!


Kot sem že omenila, sem vedela, da se mi bo doma zvečer plovček za hrano odprl. In sem jedla, jedla, jedla.. Na, pa je šla linija spet po gobe.

Naslednje jutro sem sicer šla na moj hrib, na Plaz, a tako strašansko previdno, kot da hodim po jajcih, da slučajno kakega ne razbijem. No, danes pa je že lažje, lahko rečem, vse po starem.

Hvala Danijelu in Mitji za vse. Potrudila sta se po svojih najboljših močeh. Naslednje leto pa spet.

Domov sva pripeljala nazaj skrinjo polno, skoraj nedotaknjeno. Le eno flaško  kokakole sva spila iz nje.

STRIC GARMIN JE TAKO ZABELEŽIL
FILMČEK OD MAKALUJA

Foto: V.Japelj





ponedeljek, 29. september 2014

14. VZPON NA HLEVIŠE, 27.9.2014

Idrija je že 14.ič zapovrstjo zadnjo soboto v septembru organizirala tako kolesarski kot tekaški ali zgolj pohodniški vzpon na Hleviše.
Ob prekrasnem vremenu se nas je na štartu zbralo 69 tekačev, okoli 60 kolesarjev in kar nekaj pohodnikov. Nekateri tekači lovijo sedaj še zadnje možnosti za osvojitev točk za pokal PGT, nekateri pridemo kar tako, k nimamo kam szi šoldmi in ker nam je na Hlevišah vedno fejst,  nekateri zdaj že preračunavajo, kako bi pridobili kakšno točko več, če unga ali une ne bi bilo, vsak se s svojim razlogom na štartu zapodi v hrib...

Na prijavnem mestu spet niso nič vedeli o znižani štartnini za družine. Pa so nam jo le spustili za 6 evrov.

Meni je ta tek zmeraj fajn, ker se vzpon vije po makadam cesti in je točno tak, da  ga lahko  komot hitro hodim, medtem ko vidim pred mano, da  s skoraj  istim tempom vsi laufajo. O kakšnih hudih vzponih ni tu ne duha ne sluha.

Čeprav sem na Hlevišah praktično prisotna na vseh tekmah, pa se prav tekme nisem udeležila že od leta 2006, to je celih 8 let nazaj. Sem bila vedno poleg le kot spremljava.. Pa nisem imela takega občutka, sem mislila, da sem tekmovala. . Seveda, ko zmeljem v glavi, da sem imela kako leto na ta dan kegljaško tekmo, pa  da je že štiri leta, kar  mi je tetiva šla po gobe... joj, kako šiba čas...
Sedaj sem se spomnila, da sem prav takrat, leta 2006,  v kegljanju podrla svoj osebni rekord, ki je bil dosežen v vse prej kot normalnih pogojih. Namreč, zjutraj sem dala tekmo na Hleviše skozi, spila na vrhu dva šnopčka, stekla v dolino, šla v avto in direkt v N. Gorico na tekmo lige kegljanja. Križ me je bolel kot ne vem kaj, nisem se upala niti približno iztegnit, kot se je treba pri kegljanju.
In prav takrat sem napravila osebni rekord, 587 kegljev.(še danes)  In to je bil takrat celo nov rekord kegljišča. Res, da le do naslednje tekme, a bil je. Evo, sem šla nalašč pobrskat po arhivu fotk. Jej, ma res čas hitro teče. No, danes si niti sanjat ne upam več o kakem rekordu.



Bejžmo naprej.

Torej,  moj hitri hod mi je torej kar laufal. V cilj sem prišla točno v 49 minutah. Ko sem pogledala rezultat od leta 2006, sem vidla, da sem šla za 29 sekund slabše kot takrat. Ja, sem bila takrat mlajša, pa lepša, pa hitrejša... hihi. A, če potegnem črto----------ista forma non stop.


 Na cilju smo kar dolgo čakali na rezultate, a nam ni bilo prav nič hudega, saj je sonček tako lepo sijal, da nas je kar nekaj ostalo tudi po podelitvi pred kočo, dokler se sonček ni skril za ogromno krošnjo.


                                            Sindis- absolutno peta, v svoji kategoriji edina.

Potem pa smo se podali nazaj v Idrijo k ex sošolcu od Pudgarja, ki nam je skupaj z ženo skuhal žlikrofe, ki sem jih jedla PRVIČ V ŽIVLJENJU. HVALA; BILI SO NJAMI:- ENKRATNI!

Tek na Hleviše mi bo ostal v spominu tudi po neprijetni izkušnji z oskrbnico koče, ki je ni za opisovat in pa seveda po tem, da smo v 40 km oddaljeno Idrijo odšli na pot ob 8.uri zjutraj, domov pa prišli ob pol devetih zvečer. Jej, jej, jej. Kam to pelje...?

REZULTATI

FOTKE BY JAPELJ PRESS




nedelja, 07. september 2014

21. GORSKI TEK NA ČRNO PRST, 6.9.2014

LINK DO MOJEGA POROČILA NA TF

 Joj, mati, bo treba kakšno kilčko dol vreč.... Poglej na desno, kaj je linija.

 Tja gor bo treba.

 Zbralo se je rekordno število g(n)orcev - 154

 Famozni travnik za hišo, pa naj kdo reče, da to ni bolj navpično od navpičnega...

Tuki so  še jasna nam vremena.

Ma, kaj vi kaj vidiste? Jast prav nič.


 Brrrrr, kakšna zima.... grem kar v kočo pomljaskat sadno kupo.


 Ma, kaj smo na šagri?

 Dobitniki Pušeljca 2014- 39 komadov

Hčerka Sindis je bila tretja, nečakinja Ana pa prva.

REZULTATI

ponedeljek, 01. september 2014

3. GORSKI TEK NA ANGELSKO GORO MIMO OTLIŠKEGA OKNA, 31.8.2014

Tekma skorajda pred vrati, bi lahko  rekla. Pred dvema letoma se je na prvi vzpon odpravilo 39 tekačev, včeraj na tretjem pa nas je bilo na štartu že 83. Torej, lahko rečemo, da se je zadeva prijela. Jaz sicer prvič in priznam, prav strah me je bilo, kako bo šlo. Na Otliško okno sicer grem, recimo en bot na leto, a po tej, tekmovalni, sem šla včeraj prvič v životu.

Vreme v dolini je bilo oblačno, kar vetrovno in ko bi se na vrhu gore prišlo na plano, bi znala burja pošteno briti. A ni bilo nič od tega. Prav prijetno je bilo.

Na prijavnem mestu je bilo prav živo, kava, sok, glasba, debate levo, debate desno,  malo  smeha  še o spominih na ex žur gorskih tekačev in simpatizerjev prejšnjo nedeljo po vzponu na Sabotin ali  Sv.Goro pri Prezlju na njegovem ranču v Solkanu in že smo se zbrali na hubeljskem mostu na štartni poziciji.

Ker je tek kar težak, sem itak že vnaprej vedela, da bom spet na repu druščine. Pa se nalašč postavim malo bolj noter, v gužvo, pomešat štrene. Hi, hi, da kakšnega mal razjezim... Pok pištole


in prvih 500 m po asfaltu se četica že lepo razporedi. Seveda za sabo slišim že kaj kmalu zgolj par ali dva copat. Proga se ob skrenitvi s ceste zelo močno zoža, tako da je prostora zgolj za enega na stezi. Malo dvignem glavo, da vidim, kva dogaja in opazim, kako že vsi pred mano tudi samo hodijo. Ja, je klanec, ni kaj. Bo treba danes tudi škrge mal upalit. In gremo... naša četica koraka, strumno in veselo, drug za drugim v ravni vrsti....
Dam v svojo brzino in lepo hodim, šibam. Lepo, po moje. Med potjo pohodniki spodbujajo. Grem celo mimo treh ali štirih tekmovalcev.
Ko pridemo mimo Otliškega okna na vrh h kapellici, se proga zravna in še dober kilometer do cilja na Otlici je bilo treba preteči.
Ja in kaj čem,  spravim se jast v moj tek.
Poglejte si  na fotki ta stil... to eleganco... to tehniko,  v nulo izpiljeno... v nobeni knjigi ne dobiš take sorte teka... k še ni napisana... iznajdena, sploh. Ojoj, mati, kdaj se boš naučila lepo teč, a? Nikoli! Ja, in kaj boš zdaj zato, ker ne znaš teč, raje doma, sam na kavču? O, to pa tudi ne, bog ne daj!


Ker sem  se szi svojo brzino bolj ali manj  le po centimetrih premikala naprej, je seveda  v ciljni ravnini mimo mene lepo stekel meni neznan tekač, za katerega sem kasneje po priimku izvedela, da je sin mojega razrednika od 5.- 8. razreda OŠ. Na, kolk majjhn je ta svejt.

Ker že malo obvladam izračun mojih časov na podlagi zmagovalčevih iz prejšnjih tekem, sem doma računala na tam okoli 49-50  minut. Pa je šlo en pikič bolje. 48:07 !  Bravo jast ! In vsi pred mano in vsi za mano!
Na okrepčevalnici dovolj sadja in pijače. Mi ni šlo kaj preveč za jest. ( Ne vprašte pa za zvečer,, ko se je brezno odprlo)
Se umijem, preoblečem in spet je na vrsti čikulanje.
Pašta je sicer bila tudi za vegete, a mi res ni šla.
Ko so objavili  rezultate, sem se seveda razveselila tretjega mesta v kategoriji. Ja, ni bilo ta dobrih dveh, Mihaele in Urše in pole pridem kdaj tudi jast na vrsto. In paše vsake tolko časa, tako, malo za vzpodbudo.

Učenci osnovne šole so pripravili zabaven skeč, dekle je lepo zaigralo na novo harmoniko in prijetno s koristnim se je končalo.
Še peške v dolino, da se načudimo, kaj smo premagali in že smo z mislimi na sobotnem teku na Črno Prst.
Kjer bo tudi lepo.

REZULTATI
FOTKE
VIDEO


ponedeljek, 04. avgust 2014

3.ŠMARSKI TEK, 2.8.2014

Ker sem itak celo noč sanjarila, kako je bilo lepo snoči (ma, tudi hudo), sem si že pred šesto rekla:" Mati, najboljš, da vstaneš in greš pisat.."
Že cel dan je vročina imela mlade, sem se prav mal bala, kako bo šlo na teku v taki kuhalci.
Ma, ni blo kaj, je blo treba iti. Rajši kot po raši, sva jo mahnila kar na AC do Sežane. Ko prideš pa v Sežano, jo že takoj pri semaforju mahneš na desno in že za prvim ovinkom prideš v vasico z imenom Šmarje.
Vse tip top pripravljeno, voda v bazenu je že frišala nekatere prisotne, DJ je vrtel same lepe pesmice.

Prijava, prevzem nagrad,

Tina je s solin prinesla sol, mi vrečo kalčkov in vrečo otrobov. Vsak si je postregel, kolikor je hotel.
Kakšnega posebnega ogrevanja ni blo treba, nas je že sonce dovolj ogrelo.
                                                Roke ob bok+ nasmeh = ogrevanje                  foto: V. Japelj

 Zbralo se nas je natanko 90. V senčki pod drevesi smo čakali, kdaj bo štart.
Odštevamo zadnjih 10 sekund in bejžmo novim zmagam naproti. Ojoj, ker je začetek poti spust, so mi že na štartu vsi ta močni konkurenti ušli.
 "Jebelacesta, nič ne bo s stojalom za pršut, mati. Adijo nov rekord proge. Ah, vdaj se in bejži ti po svoje. "
                               

 In lepo mal zažlajfam. :D  No, saj itak po vsakem padcu vzpon pride in tako tudi tu.
Že v prvem ovinku nas pričaka pleh muzka.
Človk kar pospešek dobi.

No, kot že rečeno, sem na progi prav kmalu ostala sama, samcata.


Malo smo tekli po soncu, a tudi sence ni manjkalo. Na okrepčevalnici obvezna voda. Pred vstopom v vzpon na Tabor je redar lepo spraševal, če želi kdo tuširanje. Ja, ja, ti kar polivaj.  Uf, je pašalo.
Zagrizem še v zadnji klanec do vrha Tabora. Končno hoja.  V senčki.
In že sledi spust. Joj, kolk je šibalo dol. Pot pa nič kaj lepa, kamni levo, kamni desno, korenike, pot razorana od dežja. Ma, to je vseeno šibalo dol, tako hitro, da na momente niti videla nisem nič. Taka brzina je bila  :
A poslušam jast nekaj, kaj diha za mano in glej ga zlomka, legenda Lazar Albert me je že skoraj ulovil. Ah, sem se potolažila, da zato, ker ima daljše noge.
In šibam dalje. Tam, okoli zadnjega km pa spet pleh muska. Človk bi se kar ustavil in zaplesal...
Še 700m, še 500m, še 250, še enkrat poziranje fotografu Stanetu.

 No, meni se zdi, da je bil zadnjih 100m kar ene  20- 30 % klanec, zakaj jedva sem ga pretekla. ( saj ni bil res, sam zdelo pa se mi je tako ) Ja, saj bi hodila, a kaj, ko se mora pred publiko človk mal považit.

Vijolična v obraz, da szi farbami zihr ne zmešaš take vijolične barve, sem se morala v cilju najprej usest na klop, da sem malo prišla k sebi. Ja, vročina pa res ni zame.
Zdaj pa pit, pit, pit in spet pit. Red bull, vodo, še vodo, cedevito... Tri kose hladne lubenice..
Joj in kakšne dobrote za jest so pripravile domačinke ?
Kolikor hočeš takega in drugačnega peciva. Ampak zares kolikor hočeš!
No, bejžmo se uštimat.
Sledi večerja, klobase na žaru. No, za nas, vegete, je bil sam kruh in čebula  :), ampak, ker je bilo vsega ostalega v takem izobilju, prav zares nisem nič pogrešala še kakšnega dodatnega obroka.
Je pa še kako pašala radlerca iz bara :

Med čakanjem na rezultate in podelitev nam je dogajanje popestrila mala, šest letna mažuretka Larisa, ki pa se z mamo tudi udeležuje  naših gorskih tekov.
Mislim, da ni bilo prav nobenemu nič dolgčas, vsi smo ob ritmih glasbe čikulali in se lepo imeli, ko so izžrebali še 20 praktičnih nagrad in že je sledila podelitev.  Absolutno najboljši so prejeli zares prelepe kamnite "pokale".
Sledil je še žreb 8 kg pršuta, ki jo je odmahal v prelepo Baško Grapo.
Seveda se ob takem vzdušju marsikomu ni nikamor mudilo. Še kar nekaj časa smo posedeli in se lepo imeli.
Saj je bila vendar ohcet. Ki se bo zagotovo zgodila tudi ob letu osorej. Hvala domačinom in Kraškim tekačem  za vso postrežbo.
Ste se zares potrudili, da bomo o majhni vasici Šmarje in njih domačinih  lahko govorili samo najboljše!  Drugo leto pa  čez stotko prijav?
Rezultati: ( je pa hiter Kete )   http://www.primorskigorskiteki.si/index.php/rezultati-2014
Čestitke vsem!

No, zdej pa bejžmo hitro na Čaven.  In upam, da ko pridem nazaj, bo še kakšno poročilo ?  Mi rečejo, da saj že jast napišem vse. Jast napišem, kar sem jast doživela. Vsak ima svojo zgodbo.

ponedeljek, 28. julij 2014

16. TEK NA GRINTOVEC, 27.7. 2014

Ah, za kraljevski tek na Grintovec pa res ne morem ostati zgolj pri stavku - Lepo je bilo.
 Vsakič znova napišem, da se, čeprav grem gor le kot navijačica, počutim, kot da sem na tekmi.
In res je tako.
Vse, vzdušje, tekači, navijači, pogled tja gor, proti goram in ko sem gor, pogled tja dol, v dolino,  vse me kar posesa v dogajanje. Hehe, morda kdaj, nekoč, pridobim toliko na moji ekstra  hitrosti, da bi vedela za zihr, da pridem v limitu na vrh in se tekme tudi sama udeležim? A zaenkrat naj ostane to le pobožna želja.

Napoved vremena je bila tokrat kar porazna. Dež, nevihte s točo, marsikdo je raje ostal doma.

A izgleda, da so se zgoraj nad nami bogovi dežja in bogovi sonca med sabo prepirali, kaj bi raje poslali na Zemljo. In se niso mogli zmeniti.In medtem časom, ko so se oni prepirali,  se je zgodilo nekaj idealnega - super vreme za tek in še spust v dolino. Niti sonca niti dežja.

V Kamniško Bistrico smo štirje, midva,  Mirko in Darko, prišli že pred pol osmo.

Kar nekaj iz Vipavske doline nas je prišlo v K.B.  Na fotki Sokol, moj ZZ top, Mirko1 in Darko

Prireditveni prostor seveda tip top pripravljen, Na travniku razobešena četica zastav držav udeleženk.

Seveda se nisem imela kaj preveč za obotavljat in tako sem se ob osmi uri odpravila proti Kokrskemu sedlu.
Do oznake še 6 km do cilja mi je šlo kot po maslu. A od 6km do 5km.... joj, se mi je vleklo, ni tlo bit konca..Ko končno pridem do okrepčevalnice pri klopci, povprašam po uri in fant reče, da so pravkar štartali. Torej eno uro do klopce? In že računam, kako bo najhitrejši pri meni čez 40- 45  minut..
Ko pridem ven iz gozda, mi vseeno malo bolj shodi. In šibam. Še 500m, še 300, še malo in že sem na mojem koščku, kjer se ustalim in kjer tudi že s trobljo čaka Nejčeva mama.
In že je pri naju prvi, pa Nejc in reka vseh kraljev in kraljic se začne viti.

Navijava, ragljam, ona trobi, jaz še slikam, ploskam, pojem, ni da ni.. Tako do zadnjega, Pravzaprav se mi zdi, da je potem, ko sem jaz že bila v koči, šla mimo še ena kraljica.   Nisem je videla v dolino, če ne, bi jo zihr počakala. Tudi njo, kraljico.


                      Seveda sem prosila pohodnico, če me obelodani.

V koči se okrepčam, poklepetam z Nejčevo mamo, ki se je že veselila drugega mesta svojega sina in počakam na naše.

Mojemu ZZ-ču je šlo, najbrž tudi na račun vremena, 10 minut bolje kot lani.


Siti ( na razpolago je bila tudi pašta za vegete, zelo dobra!) in napiti  smo se odpravili v dolino. Res zanimivo nam je vsem, kako je pot v dol lahko takoooo dolga. Treba je bilo tudi kar paziti, saj so bile v gozdu na mokrem kamenju in koreninah idealne razmere za štrbunk na ta zadnjo. Ne bom o tem, da ravno, ko me je moj pohvalil, da mi fejst držijo ta novi covati,  pogrnem na skali kot... In mu stalno žugam, da ne sme hvalit, ker se pole takoj zgodi narobe. Ma, me sploh ne uboga. :D
Hehe, danes bi lahko moža prijavila, da me tepe po ta zadnji, ker imam vso črno.

Ko smo prišli v K.B., sem nekaj časa še imela v glavi, da pomočim noge v Bistrico, ma , ko sem se malo z njo ofrišala....brrrrr,  me je minilo.
So pa imeli trije fantje dosti več poguma in korajžno čofotali po vodi.

Na žalost se nismo mogli udeležiti podelitve, ker smo hiteli domov na poslovilni piknik nečakinje, ki gre za nekaj let v Avstralijo.
 In potem mi po TF sporočijo o presenečenju. Joj, sem žalostna, ker me ni bilo. Res.
A navijala bom  vedno, če bom le na tekmi kot gledalec. Tudi brez nagrade.

Celotna ekipa z Dušanovo družino na čelu je še enkrat več pokazala, kako se lahko postreže vsem kraljem in kraljicam Grintovca A prestol, ta, ta pravi, je rezerviran za vaju dva, DUŠAN IN MIRA. In v njem kraljujta še na mnoga leta!

Hvala, da sem lahko bila delček prekrasne zgodbe v kraljestvu Grintovca! .ČESTITKE PRAV VSEM!

FOTOGRAFIJE



četrtek, 24. julij 2014

ČILI

Letos sem prvič posadila čili. Zgodba o čiliju se je začela, ko mi je Pajo poslal domov kar enih 80 semen v desetih sortah čilija.
Da se bo zadeva zihr prijela, sem jih oddala svakinji, ki je cvetličarka in še izkušena vrtnarica. A glej ga zlomka, tudi njej ( kaj bi šele meni) je prišlo na plano vsega skupaj 14 semen. Ki so kar in samo vegetirale. Nikamor niso zmaknile.
Pa sem potem, spet za zihr,  od Pajota nabavila še sadike.  

Ki seveda delajo, pišejo drugačno zgodbo. . A tudi njegove imam štiri , ki so kar naprej nizke. Cvetijo, delajo plod, a v višino nikamor. BWO???? Bonsai varianta? Da pa ne bo una obveljala: majhna flaška, hud strup?



 Sicer se ne vidi, a tabasco cvetov in plodov je noter res full.

 No, moruga scorpion ima en plod, nekaj cvetov, a v višino komaj da čez višino 3 dl lončka . Bwo?

                     Rdečijo.


 To sem kupila v trgovini namesto dveh osušelih paprik, pa nam je trgovec dal opozorilo, da je stvar zelo hot, hot, hot. Bomo videli. Oz. čutili.



No, to so ljuti feferoni.

Ta habanero red mi tudi nikamor ne zleze...


    Dutch chili.


                     Rdeča buča.


Tabasco.

                     Cayenne.

                    Tabasco.


 Zanimivo. Prvi je cayene, nato tabasco, ki mi ne potegne v višini in poleg tabasco, ki pa je zrasel visoko, nato dva spet nizka dutch chilija in zadnja spet visoka rdeča buča.


Še z druge strani....

Od unih semen mi poooočaaasiiiii raste 8 čilijev. Ma, rastejo. Zdaj cvetijo. Bom imela zimsko varianto, hehe.
No, kakorkoli, za prvič sem že zdaj zadovoljna. Zdaj, kako bomo pa scoville prenesli, pa še kaj v bodoče. Če preživimo,seveda.


29.9.2014
Čili mi lepo uspeva. Jih že kar jem, so močni, a prav hudega še ni bilo.