Vreme v dolini je bilo oblačno, kar vetrovno in ko bi se na vrhu gore prišlo na plano, bi znala burja pošteno briti. A ni bilo nič od tega. Prav prijetno je bilo.
Na prijavnem mestu je bilo prav živo, kava, sok, glasba, debate levo, debate desno, malo smeha še o spominih na ex žur gorskih tekačev in simpatizerjev prejšnjo nedeljo po vzponu na Sabotin ali Sv.Goro pri Prezlju na njegovem ranču v Solkanu in že smo se zbrali na hubeljskem mostu na štartni poziciji.
Ker je tek kar težak, sem itak že vnaprej vedela, da bom spet na repu druščine. Pa se nalašč postavim malo bolj noter, v gužvo, pomešat štrene. Hi, hi, da kakšnega mal razjezim... Pok pištole
in prvih 500 m po asfaltu se četica že lepo razporedi. Seveda za sabo slišim že kaj kmalu zgolj par ali dva copat. Proga se ob skrenitvi s ceste zelo močno zoža, tako da je prostora zgolj za enega na stezi. Malo dvignem glavo, da vidim, kva dogaja in opazim, kako že vsi pred mano tudi samo hodijo. Ja, je klanec, ni kaj. Bo treba danes tudi škrge mal upalit. In gremo... naša četica koraka, strumno in veselo, drug za drugim v ravni vrsti....
Dam v svojo brzino in lepo hodim, šibam. Lepo, po moje. Med potjo pohodniki spodbujajo. Grem celo mimo treh ali štirih tekmovalcev.
Ko pridemo mimo Otliškega okna na vrh h kapellici, se proga zravna in še dober kilometer do cilja na Otlici je bilo treba preteči.
Ja in kaj čem, spravim se jast v moj tek.
Poglejte si na fotki ta stil... to eleganco... to tehniko, v nulo izpiljeno... v nobeni knjigi ne dobiš take sorte teka... k še ni napisana... iznajdena, sploh. Ojoj, mati, kdaj se boš naučila lepo teč, a? Nikoli! Ja, in kaj boš zdaj zato, ker ne znaš teč, raje doma, sam na kavču? O, to pa tudi ne, bog ne daj!
Ker sem se szi svojo brzino bolj ali manj le po centimetrih premikala naprej, je seveda v ciljni ravnini mimo mene lepo stekel meni neznan tekač, za katerega sem kasneje po priimku izvedela, da je sin mojega razrednika od 5.- 8. razreda OŠ. Na, kolk majjhn je ta svejt.
Ker že malo obvladam izračun mojih časov na podlagi zmagovalčevih iz prejšnjih tekem, sem doma računala na tam okoli 49-50 minut. Pa je šlo en pikič bolje. 48:07 ! Bravo jast ! In vsi pred mano in vsi za mano!
Na okrepčevalnici dovolj sadja in pijače. Mi ni šlo kaj preveč za jest. ( Ne vprašte pa za zvečer,, ko se je brezno odprlo)
Se umijem, preoblečem in spet je na vrsti čikulanje.
Pašta je sicer bila tudi za vegete, a mi res ni šla.
Ko so objavili rezultate, sem se seveda razveselila tretjega mesta v kategoriji. Ja, ni bilo ta dobrih dveh, Mihaele in Urše in pole pridem kdaj tudi jast na vrsto. In paše vsake tolko časa, tako, malo za vzpodbudo.
Učenci osnovne šole so pripravili zabaven skeč, dekle je lepo zaigralo na novo harmoniko in prijetno s koristnim se je končalo.
Še peške v dolino, da se načudimo, kaj smo premagali in že smo z mislimi na sobotnem teku na Črno Prst.
Kjer bo tudi lepo.
REZULTATI
FOTKE
VIDEO
Ni komentarjev:
Objavite komentar