EN ČUDEN MIX, 27.10.2019

Nedelja. Dan prekrasen. Jast pa doma. Brez avta. Kajti moj dela.
Kako bi jast zdej lohk šla v hribe? Od doma na Čaven se mi ne da...je predolgo do hriba:))

Alora, bom izpeljala en čuden mix...
Najprej se zapeljem z mojo bičikleto do Mlinotesta, se usedem v avto in zapeljem do Predmeje.

Jo hitro šibnem na Golake. Folka veliko. Ponavadi mi ni treba gledat od Iztokove koče do vrha, kje hodim, če gre moj pred mano, ampak ta bot sem pa pol cajta ponucala samo za gledat, kje so oznake, kajti pot je bila tako lepo prekrita z odpadlim listjem, da je nisi videl poti niti pod razno.

Na vrhu je malo vleklo, a brez da se naužijem pogleda na oddaljene gore, se ne vrnem nazaj. Res lepo.
Hitro podpis v knjigo in šibanac nazaj. V koči si privoščim eno pijačko, malo čikule čakule in že šibam nazaj.
Po poti srečam Nadko in Konrada, seveda tudi z njima par besed...

Pridem na Predmejo, cajta imam še za vzpon na Čaven...alora, dejmo, mati, gas... Mi gre fejst. Ta iz koraka mi je res lepa, taka hitro hodljiva, se da šponat tempo...

Še na Čavnu eno pjačko in že računam, če bi meni zneslo še do Male gore. Ja, seveda bi, ampak, bejži, živo, mati...
Ja, ja, že šibam...

Na Mali gori te vsako nedeljo pričakajo dežurni Kamenci, da te postrežejo s pijačko... btw, sej veste, da Kamenci organizirajo tip top tekmo na Malo goro, nje? Malo kje tako, čisto zares!!!
Še z njimi par besed in že se vračam dol po tekmovalni na srednječavensko pot, kjer jo potem mahnem nazaj proti tunelom.
Ki jih kar ni tlo bit.... me je že mal skrbelo, če bom nazaj prej, ko moj delo konča???

No, končno pridem na cesto, grem po cesti skozi vse tunele še dober kilometer do koraka, kjer imam avto, malo se umijem, popijem malo vode iz vodovoda, ki so ga delali skori sto let in v vseh možnih režimih :)) in že se vozim v dolinco Vipavsko...

Še enkrat zamenjam prevozno sredstvo in se spet z bičikleto peljem nazaj v Dobravlje.

Pa sem srečna, da sem lepo izkoristila prekrasen dan.
STRAVA POT

MA, SAM, KAKŠEN DAN.... PREKRASEN. 23.10.2019

Zjutraj sem šla po moji stari navadi najprej na mojga.

GPS ŠKOLJ

Pridem domov, vidim, da dirkalnega kolesa ni, alora, je moj šel v Sesljan na kopanje. ( to moram sama ugotovit, ni žena vredna, da bi vedela, kam gre:))) 

Mal se ofrišam, zamenjam cune... dan prekrasen. 

Zdej, k ni mulca doma, k je na faksi v LJ, mi ni treba kuhat. Oz. treba,... pač, nimam  komu. Moj itak ne je tistega, kar skuham, ( ker se glih ta dan njemu to ne je, pač...),  jast nisem lačna kuhane hrane ta moment, alora grem pa še jast. Doma v tako krasnem vremenu že ne bom.

V mojo boršetko za okoli pasu si zatlačim eno mandarino, vržem notr en deci vode, par bombončkov, dva solda, tulifon in bejžmo.

Do Wajdušne se odpeljem s kolesom. 

Pwole jo mahnem tempo hodni korak na Waknu. 

Dan za ga jest szi žlico. Res lep. 

Hihi, na Stravi mi je Tinca Pintarjeva napisala, da mi je mahala z Gwore, pa sem ji napisala nazaj, da sem šla takoj preverit, če je še tam.... pa je nisem srečala. Sem pa seveda lepo pogledala na mojga, kako se važi....:))

Do Wakna nisem srečala žive duše. A, nje, lažem, eno gospo, k se je že vračala, pa sem. 

 In na Wakni so me pozdravle prjatlce kwoze.

Podpišem se v knjigo. Dan še mlad, ene dve urca je bla, ....ma, jast grem prvič še do Sinjega vrha. Prvič, ja. 

Zgleda,da je bil dan tudi idealen za padalce, zakaj jih je blo polhno nebo...

Narava je odeta v krasne jesenske barve:

Na Sinjem vrhu sem si privoščila odlične štruklje in eno radler. 

Malo poklepetala z Vipavci, k so bli gor čist slučajno. 

In se vrnila nazaj do križišča, kjer ena pot pelje v Ajdovščino.

Ma, se mi je vlejkla ko jara kača. Sicer piše, da rabiš do dol eno uro, ma, meni se je zdelo, da sem že dve ure na tem spustu....ko končno pridem ven na Ulici Vena Pilona. 

Po bicikel, še v Špar po mal špeže ( imam fejst košarco na blatniku) in šibaj baba še v Dobravlje. Da te tema ne ulovi.:))

Teta Strava je vsega skupaj izmerila skori 28(pol je kolesa)  kilometrčkov v slabih štirih urah miganja. ( in dve ure blablabla... ma, kolk ta cajt hitro teče::))

Plus 10km od zjutraj... pa bom lepo ninčkala...ni hudir.

STRAVA GPS

DELOVNI VIKEND PAKET MED TEDNOM :) V BAŠKI, 2.-4.10.2019

Sej sem že sto botov napisala, da je meni osebno Baška kot morje čez vse. Jo ne zamenjam. Ker ne verjamem, da je še kje tako.
Zjutraj, ko se sonček dvigne, morje mirno ko glaž, čisto, da vidiš metre globoko vsak kamenček...in jast zaplavam tja do skakalnice v miru....ma, ga ni, no...

Poleg tega, da mi je morje zelo všeč, mi je seveda všeč tudi to, da imaš v Baški za hodit ali na levo ali na desno, kamor ti srce poželi in kolkor ti srce poželi.

In če spremljaš malo Kuponkota ali Ena na dan, se zna zgodit, da dajo hotelirji iz Corinthie enkrat spomladi in enkrat jeseni zares ugodno ponudbo.
Ko sem gledala konec avgusta, da bi prespala eno noč, me je kmalu kap s cenami. 579 evrov za eno noč? Ma, kaj bi spala v zlati pojstli, al kaj? O, ne... to pa ne. Sva šla pa lepo samo za en dan. In zvečer domov.
No, sredi septembra pa promet upade in padejo tudi cenčke... in tako sva dobila 3 dni (dve noči) polpenzion, vse self service, tudi pjača, za 115 evrčkov komplet vse.  Ma, kam češ bolje? V restavraciji se po mili volji naješ( ali bolje rečeno-nažreš), da ti špega vse skozi uha ven. In greš naslednji dan za "kazen" po vseh hribčkih, ki jih premore Baška.

Plani za hodit so bili, da greva v Staro Baško, v kanjon Vrženica in seveda btw tudi Do mjeseca i natrag...

DAN1:
Ko parkirava pred hotelom, grem na hitro vprašat, če je slučajno soba že fraj. Ni bila. Alora, pridemo več kasno. Ker greva v Staro Baško. Vremenarji so napovedovali soden dan, a v Baški ne duha ne sluha o njem. Malčk je vleklo, ma to je tudi vse.
Najprej po poti v Batomalj in nato naprej zagrizeva v kar konkreten hribček.

Oznake so bile več kot odlične. Tako na gosto jih še na trailih ni.:)

Srečala najbrž prav zaradi strašnih napovedi nisva popolnoma nikogar.
Moj kot po stari navadi daleč spredaj, jast pa mal škljocam sem ter tja.... Enkrat mi celo zažuga, da slučajno njega ne škljocnem...
Ma, čakte, kaj vi ga kje vidiste? Jast, pr mej duš, da ga ne:))

Po dobrih treh km prideva na vrh, kjer se odprejo krasni razgledi na vse strani.

Po vrhu je poti kar ene dva, tri kilometre al pa še več, ko se potem spustiš mimo kar po tleh zmetanih starih lesenih daljnovodov še s kabli ( kar mal čudno, da jih ne pospravijo ?) do Stare Baške. Me je blo na momente, ko sva hodila čez njih, kar malo strah, da je štrom še noter:))
V Stari Baški popolnoma nikogar in vse zaprto.
Ja, sezone je konec.

Eno určko si mal oddahneva. Moj je tudi zaplaval. Jast pa itak nisem imela nič s sabo...:((
Greva nazaj. Lepo. Prideva nad Batomalj, v eno križišče, še v gozdu. In vidiva, da pelje ena pot na desno. Torej najbrž nad Baško in bo potem kje za se spustit. Bejžva pa tle, da ne bo vse isto...
Ja, sej,...ne se čudit, ampak po označeni poti sva grizla nazaj v hrib in prišla ven skori na koncu Krka- Bagu!!!

 Pa sva imela dodatne kilometre. A, mi ni čist nič žal. Razgledi za gate trgat.
Bem, in še  večerja bo bolj teknila:))

GPS STRAVA
RELIVE POSNETEK

No, prav hudga nama ni bilo, le veter se je kar lepo okrepil.
Prideva v hotel, se prijaviva in kar hkrati zunaj tema, ma, tema..ko v rogu...in tako neurje, da....
Al sva midva imela danes srečo....uf.
Še malo bazena, notranjega, seveda in navali narod na papico. Ojoj, bog ne daj en teden tazga prehranjevanja. Jast ziher počim.
Vse bi človk, vse je dobro in v glavi imaš, da je škoda, da ne bi, če že je,....ja. Groza!
Sita do amena in še čez.
Jutri zjutraj ne grem na fruštk, ker ga ne bom imela kam dat.

DAN 2

No, ja, eno frišno žemeljco pa zmečem vase s putrčkom in medom. Ajde, pa naj bo še en rogljič, k se kar stopi v ustih. Dva. Tri. Ma, kej čim še banano? Za vsak slučaj, da ne padem skupi do večerje? Ajde, pa dej... No koment.

Današnji plan je kanjon Vrženica.
Se odpraviva. Valovi ogromni. Takih v vseh 26 letih, kar hodim v Baško, še nisem doživela.

Ko prideva do fkk, sva seveda šla po zemljevidu, ki naju je peljal okoli nad kamp in nato nazaj spust na konec fkk. To sva seveda videla šele, ko sva bila tam. Da bi lahko šla kar po plaži.
A, verjetno je to mogoče samo, ko tam ni sezone. Po mojem ni glih fejst se z gojzarji in planinsko opremo sprehajat med nagci? Buh vej...

No, in ko sva midva na koncu uvale Bunculuka, se nama mal zatakne.

 Pogledam mal na zemljevid in vidim, da bova na takih položajih še vsaj dva bota...
 In zdej?
"Dej, dej, mal zračunaj, kdaj se val umiri in šibneš hitro mimo..."
Okej. Zračunam...  Sej, jast sem zračunala prav, ma val je narobe:)) in fljosk, sem bla gnila v trenutku.
"O, ne ne, wače, jast tle že ne grem... sem že zdej mokra ko cuck, kej pej še bo....?"
In se spravi k izračunu še moj. Njemu pa bo ratalo. Mhm, malo morgen. Sam, še mal bolj moker ko jast je bil.:)
Ni kej.
Pa drugič.
In direkt v hotel, v bazen. Tuki sem pa lohk mokra.:)

Sej, dobrih 6km sva pa le nardila. Vsaj nejki fruštka da gre ven:))

 GPS STRAVA

Popoldne pa sva jo mahnila še lepo Na mjesec. Lepa pot. S čudovitim razgledom.

Na vrhu sem se pa malo začudila ( moj pa sploh), kdo le tam po tistih špičastih kamnih kolesari? Kajti gor je kolesarska označena steza? Uboge gume.:(

Pri spustu je vseeno kar  za pazit na vsak kamen, kajti en dva tri se spotakneš ob kakega.
No, na koncu pa že paše ena ožujska, kajneda?

GPS STRAVA

DAN 3:
Samo malo po obali. Veter se je počasi umirjal. Valovi so dodobra premešali morje. In njega temperaturo.

Med sprehajanjem prideva do "najinega" drevesa, ki edini tam tudi po 26 letih še vedno stoji in raste.  Zanimivo.
Ko sva "zavohala" Baško, sva se s stoenko pripeljala prav na plažo do tega drevesa in imela tam celo pravi žar piknik. Sama. Nikjer nobenega. Vse je bilo v razpadu. Takrat je Baška po vojni začela spet iz nič. In uspela.

 Lepo je, če se zgodbe srečno končajo.