JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

ponedeljek, 27. februar 2017

4.TEK NA SABOTIN, 26.2.2017

Bolj kot pravim, da se mi ne tekmuje, bolj tekmujem...
Jej, jej, mati....
Sem mislila, da bo prišlo na tek, sicer hud, a lep, več tekačev, kot nas je bilo potem na startu. No, nekaj čez št. 100 je pa le šlo.
Dan je bil prekrasen, prijave so laufale na polhno, spet bla sem, bla tja, bla levo, bla desno in spet je treba že pohitet na štart. Pa tričetrt tekačev niti videla nisem!!! Sem jih šele na vrhu!
Ne vem, bi blo fajn, če bi uvedli, da se klepetoni dobimo že par urc prej, da se vsi vse z vsemi pomenimo?

Alora, ob 11. smo se pognali po kolesarski stezi proti Kanalu.
Dva kilometrčka bo treba odlaufat, mati, ni druge. In to sta bila moja prva dva v kosu letos. Bem, enkrat je treba začet:))

Seveda sem gnala moj ubijalski tempo, glih en pikič čez tri minute na km je šlo, haha....
No, res je to, da  ko je začelo nekje, najbrž na Sv. Gori, zvonit, kar pomeni, da je en kvart čez, sem s ceste zagrizla v hrib.
O, mati, zdej pa bo treba v tem  dobrem  kilometru zmazat vseh skoraj 500m višincev... Ja, pa bomo...

In šibam, šibam,šibam. Mi kar gre. Sicer diham kot lokomotiva, a, kdo pa ne, v takem bregu? In če hočem še lanski cajt ulovit, je treba delat...
Zdej, fantje, za tiste pol minute minusa  seveda ne bom krivila sebe :), ampak vas, ko sem, cepetajoč za vami namesto  en, dva, tri, štiri hitrega štetja štela glih en pikič bolj počasi: en.. dva.. tri.. štiri.
Tuki  se je zgubilo glih tiste pol minute.
Saj, pole ste se mi umaknili,.... k se je najbrž vse treslo za vami... ampak kar je blo zgubljenga, je šlo....v maloro.:)

Na okrepčevalnici sem si zlila skor cel glaž vode za vrat, tolk me je kurlo, kot da je ta hujši pripeka sredi poletnega dne.

Še mal popit in zdej, ko mi že skori TILT v učkah piše, se klanc šele vzdigne čist pokonci. Ma, skori, sem napisala,... ta ni še zajca ubil.
In maširam jast lepo proti vrhu. Seveda tudi tokrat nisem smela pogledat ne levo ne desno, ker se mi je zdelo, da izgubim po 1000 kalorij za en pogled, sem pa med buljenjem v tla videla kar nekaj senc, najbrž nog, mimo katerih sem šla. Zdej, al so bli tekači, al pohodniki, al bwo? Nimam pojma.

No in že se približujem štengam, ko slišim nad sabo: " Gremo, Marija, bravo, dej še malo!"

Aha, zdej bo pa foto Stane ...

Čaki, mati, zdej se moraš naštimat, kot da ti nič ni, delaj se, kot da sam mal počasi španciraš, naštimaj si nasmešek na faco, trpljenja tuki ni....
In res, zberem vsa pogum, da pogledam proti gor in....
Ma, čaki, mati....
Brada je, ma, to pa že ni Stanetova brada... čaki, mati. No, in se vseglih jast nasmehnem in nardim, kot da mi nič ni
pogledam še par botov pod očalmi, nad očalmi,... ma, to pa že ni Stane???

 Nakar za Stanetom, ki ni bil  Stane, zaslišim Stanetov glas:
" Dejmo, Tina!"
A, pejd nekam, en za drugim sta bila. :)
 Na, pa sem se morala še en bot  štimat, kao da mi nič ni...

Še štenge pred kaverno in bejžmo not.
V kaverni  letos nisem imela  problemov z zgubljanjem in sem ven prikukala en dva tri.

Moj je kričal na vrhu, naj dam gas še malo, ja, saj,...no,....pa Mikha skozi zvočnik: " Dajmo, Valentina!", ja, saj,  no.... in s časom 41:35 priracam v cilj.




Najprej se usedem na klopco, da pridem mal k sebi od pretvarjanja, kao da mi nič ni:).
Pa slišim jast ene glasove, podobne Silvančinim od KBK-ja. Ja, ma, kaj spet je tuki? Sej je bla že zadnjič... O, tudi KBK je prišel! Pozdravi, mal smeha, mal karanja, zakaj nista šla zares, še fotkanje...
Pole sem šla hitro na super sok in enga ta kratkega in ajd, še enga, ker moram nadoknadit, ker bom od srede dalje držala 45 dni alkoposta! :)
Pole zagledam jast enih tekačev, ki jih spodaj sploh ni blo....in seveda z vsakim je treba kakšno rečt...
In cejt teče in teče.
Rezultati bi morali bit že zdavnaj. Pa nam Miha pove, da se je v kompu nekaj zaštrikalo ( je štrikalo same leve, namesto desnih:))in vrglo vse prijave v nič. In spet je bilo treba vse na novo. Kar pa traja.
No, ampak sonček je lepo sijal, prav nič hudga nam ni bilo. In ta najbolj vztrajni smo seveda počakali tudi na podelitev.
Moja Sindis je zbezljala že kmalu domov, zato sem šla na zmagovalno štengco jast med obe dekleti. Kjer sem se pa kar mal pomladila. ( no, v noge ne glih...)

A, ko bi bilo to vse. Še dva bota sem šla gor, ker sem obljubila Mariji in Ani, da bom medalji prevzela namesto njiju.

Na koncu vseh koncev je blo treba pa še nazaj v dolino.
In gremo jast, moj in Kete.
Glih nekaj opravljamo Danilota med obujanjem spominov  na lansko izgubljanje ( ups!-ne mi !) , ko ga dohitimo na poti, kjer sta skupaj z ženo Sonjo brskala po špargljih.

Naj omenim, da je Danilo še prav sveži  dobitnik občinske nagrade za življenjsko delo v športu. Pa naj mu še tu iz srca iskreno čestitam.
V naših lokalnih novicah si lahko preberete tudi o tem. DANILU PUDGARJU NAGRADA ZA ŽIVLJENJSKO DELO

Ker sta s Sonjo dobila en špargelj, sem si rekla, da ga moram pa tudi jast.

 In, glede na to, da jast ta prvih špargljev ne vidim tako kot moj, ki jih vidi tudi iz helikopterja, sem tokrat imela srečo! In sem ga dobila! Enga in edinga! Za začetek.

Lepo je bilo.
Hvala, Miha, za vse.

P.S.
Sem se "vrgla v delo" in spravla skupi vse rezultate Sabotina od prvega teka naprej. Tako po abecednem redu tekačev  kot po rezultatih.
TEKAČI OD A-Ž
TEKAČI PO REZULTATIH OD NAJBOLJŠGA NAPREJ




ALBUM SLK-ja
MOJ ALBUM
ALBUM FOTO ŠTENGE
FOTO LT-STANE


sobota, 18. februar 2017

3.VALENTINOV TEK NA KOKOŠ, 18.2.2017

Zjutraj smo prišli v Lipico kar dokaj prezgodaj. Pa je že bila vrsta na vpisu. Ojej, to bo gužva. Kaj naj zdaj? Grem tekmovalno, netekmovalno? Bwo... Ah, nič, ne bom komplicirala, te tri kilometrčke že zmažem na dah, haha. Tako danes.

Pa da vidimo, kako bo, če nič ne treniram teka. Ja, mati, saj tudi lani nisi trenirala teka. In kaj bi rada vidla?  No,...pa, kako mi gre moj hod :)


Na vpisnem mestu smo si že takoj lahko privoščili topel rogljiček, nekateri celo šilce sladkega likerja. Jast bogvari bilokaj. Pred tekmo ne, bom pa zato po tekmi vse nadoknadila.

Ne morem mimo tega, da so nam organizatorji kot družini odobrili popust pri štartnini. Hvala!
Za darilo smo lahko izbirali med majico ali nogavicami.

Dan je bil prekrasen, sonček je sijal, o kakih dolgih rokavih med tekmo nisem razmišljala niti pod razno.

Ker se že od lani z dosti tekači nismo videli, je seveda blablabla čas kar hitro premaknil na 15 minut do štarta.
O, hitro mal potečt v hrib, glih da se mal ogrejem in bejžmo na štart.

Pasja karavana je štartala 10 minut pred nami, mi - bilo nas je nekaj čez 130,  pa ob 11.30.

Prvih par 100( to je mogoče res glih  en par - torej 200)  metrov seveda tečem,

a prav isto sekundo, ko sem pred sabo zagledala prvega, ki hodi.... ma, prav takoj sem ga začela oponašat. :) To, to je zame. To mi deli, miško mali :) Ah, kar zaživim, sam da mi ni treba nog metat v zrak :) .

Grem in se postavim v zavetrje za Rado, ki je pred mano lepo tekla, jast pa ko katerpillar za njo hodim.

Ko se proga mal ugliha, sem celo tudi jast mal potekla. Nekje na dobri polovici grem mimo Stojana Rodice, Urše Trobec  in še enega fanta. Ups, nekaj pa tuki ni v redu :(
Tevi bi morali bit že v cilju.
Vprašam, kaj pa je in Stojan reče da slabost. Pa sem do cilja mislila, da je njemu bilo slabo. A slabo je bilo fantu, ki se je najbrž preveč zagnal in nato padel skup. Stojan in Urša ( njegova profesorca) pa sta mu pomagala in šla z njim počasi do cilja. Bravo! ( S fantom  k sreči ni nič hujšega )

V cilj sem prisopihala v 24 minutah in 14 sekundah, kar je 6 sek slabše kot lani. Oziroma, če besedo slabše obrnem sebi v prid: odlično! Zame! :)

Na vrhu malo čaja, preobleč v kočo in človk bi se kar mal pomartinčkal, a treba je bilo nazaj, saj je po novem malica in podelitev spodaj.


Rezultati so bili objavljeni še prej, kot sem jast prišla nazaj. En par napakc, ki pa so jih seveda takoj poštimali.

Sindis mi pove, da sem tretja, a meni seveda takoj ni dalo miru, ker sem vedela, da bi na stopničkah morala stati Urša, če ne bi pomagala fantu. Zdaj, jast bi takoj oddala mesto Urši, a nas je bilo v kategoriji sedem. Morda kateri drugi ne bi bilo prav? Hitro se izpovem Urši, ki pa mi je rekla, da je tako, kot je, prav.
In tako sem danes celo stala na odru in prejela lepo, ročno narejeno medaljo.

Organizator nam je za malico pripravil zares odlično joto. In klobaso ( ki sem jo dala mojmu). Za sladico pa krof.
Za zmočit grlo pa je iz cisterne teklo domače pivo Beerkinka. Gratis! Kolkor hočeš!
                             Odlično pivo Beerkinka pivovarne Hrvatin

Morda bi morali zrihtati en par miz in klopi več, kajti bilo nas je res mnogo in ni bilo kam sesti in v miru pojesti.

He, he, še to moram napisat... jast si rečem sama sebi, da grem ko katerpillar.
Ma, danes je tekla tudi mati Vrečarjeva, ki mi spodaj reče: "Mati, ti pa greš ko ratrak" Hahaha.

Sej to je tudi fejst, hahaha.

Na sporedu je bilo kar nekaj podelitev, tako za pasje dirke, pa za pare, mešane, ženske, moške, pa podelitev za rekord Nabrežina 511 stopnic ( bravo Ana Čufer in Simon Strnad) pa za PGT. Še prej pa je organizator izžrebal nekaj praktičnih nagrad.

Na teku  sta zmagala Marko Tratnik in  Ana Čufer!  Bravo. Ko bom tekala, vas bom lovila! :)

Ana je s Klementino zmagala tudi v ženskih dvojicah.
                                   Klementina in Ana s sestavljeno kolajno

Seveda moram zalimat še mojo fotko ( letos jih bo najbrž bolj malo)
                                               Katja, Mihaela, jast

Prva letošnja tekma je za nami. Čestitke organizatorjem in seveda vsem tekačem. Tudi tistim s pasjo pomočjo ( ali pa zaviranjem:))
Že v nedeljo je na sporedu naslednja tekoma, ko  bomo malo bolj grizli kolena na Sabotin. In tudi kakšna škrga se bo vžgala. Pr meni vem, da se bo. Kaj pri vas ne?
Nekaj fotk s podelitve in tudi zasilni rezultati:
FOTO
REZULTATI