JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

nedelja, 30. julij 2017

GRINTOVEC - 2558m, 29.7.2017

Ta vikend bi bil, če ne bi bilo EP na Veliki planini, rezerviran tako ali tako za tek na Grintovec. No, vsaj ponavadi pride zadnji vikend v juliju...
No, pa dajmo vseeno R na soboto in v primeru lepega vremena in seveda znosnih bolečin v kolenu šibneva končno jast do vrha, moj pa končno en bot videt, kako se gre, če ni tekme. Vsako leto se ustalim za navijanje na Kokrškem, tako, da do vrha sploh še nikoli nisem šla. In plan je seveda bil, da ga en bot dosežem, ta vrh.

In res, moje koleno, recmo, da zdrži, seveda ob pomoči palic, vreme so napovedali super enkratno in ob 6. urci jo mahneva proti Kamniški Bistrici. Najina pot proti tja gor je bila tekoča, medtem, ko kontra, proti tja dol... ojej, ne bi bla rada v koloni...

Seveda sva si v K.B. prvi del poti po cesti prišparala in zato sva avto parkirala  sto metrov pred postajo teleferike.


Se uštimava, štart na Sportrackerju in bejžva. Počasi. Mislim, res počasi. Bolj počasi jast ne znam, ne morem. V urci in dvajset minut sva primaširala v čisto zimo na Kokrško. Megla, veter, mraz...


Ja, kaj zdaj? Kje je to sonce? Vprašam ene pohodnike, k so že prišli z vrha nazaj, če je gori lepo. Ne, prava zima.... Ojej, nje mi rečt...
Grem še noter oskrbnika mal povprašat, kaj poreče, glede na izkušnje in ta mi odgovori, da se bo zagotovo lepo odprlo.
Bem, bejžva naprej. Saj, če bo zima, se lahko vedno nazaj obrneva. Pa je ni bilo. Prav super vreme se je naredilo. Še dobro urco in pol sva nucala do vrha, vmes sem imela na momente občutek, kot da sem v Wajdušni na placi, saj sva srečala enih  naših, domačih na poti še pa še.

Na vrhu čisti prestiž od vremena. Moj je rekel, da tako lepo, odkar se udeležuje tekem, še ni bilo.





 Škljoc sem, škljoc tja, mal popit, pol čokoladice pojest in bejžva nazaj, dokler je koleno še gorko...

Ja, če sva za gor prehitela čez sto folka, je bila za dol kontra zgodba. Sem vejkarco kar ugasnila, da ne bi preveč cajta pisalo na njej...

Moj je bil od živcev bolj poten za dol, kot za gor,... a, jast sem zares vsak korak pazila, kam in kako, da se slučajno kje ne bi zalomilo... in da ne bi bilo treba kakih helikopterskih intervencij.
In je zneslo. K sreči. Lahko pa tudi ne bi.

V Kamniški Bistrici sem šla direkt v Bistrico do kolen.   Že v jezeru Jasna prejšnji vikend zaradi mrzle vode ni bilo glih pogumnih kopalcev, kaj šele tukaj. Ta ti pa stisne...




Ma, jast sem se delala, kot da  mi nič ni.... eno minuto.... pole pa šibaj ven stokat, kolk boli mrzla voda....

O, zdaj pa hitro v ribogojnico Mihevc na postrv... Ne vem, po čem sem jast tako prepoznavna, ampak lastnica me že na daleč prepozna in ne le to, čeprav prideva tja le en bot na leto, je celo to  vedela, da me lani ni bilo ???

Postrv je bila zares odlična, le tsite ose in muhe so tam zares glih mal preveč tečne....

No, Grinta je končno padla.
Kar se tiče tekme,....morebitne....če bi se je jast udeležila.... bom tiho....
GPS SLED
ALBUM






ponedeljek, 24. julij 2017

PAHORJEVA STAVA, PLANICA IN 11.TEK NA BEVKOV VRH,21.-23.7. 2017

Tokratno poročilo bo trojček. Da mi ne zmanjka listov v blogu, hihi.
V petek sem nekaj pred šesto oddirjala v Vipavo, kjer se je odvijal dvoboj med našim prezidentom Pahorjem in poveljnico VC Natašo Zorman, ki je, bo branju člankov sodeč, dala vedeti Borutu, da je SV bolje fizično pripravljena kot on in sprejela njegovo ponudbo za stavo, da se pomerita v teku na 10 km na našem prenovljenem stadionu v Vipavi, ne glede na razmere tistega dne.

Ko sem prišla, sta ravno štartala. Seveda sem se malček držala nazaj glede mojega kričanja,....bi lohk kdo mislil, da se dogaja kaj drugega,...no, ma, malo sem pa le zakričala.
NAVIJANJE
Pahor je cel cajt na izi lepo tekel za njo in po mojih "skromnih tekaških izkušnjah" je bilo že od vsega začetka  videti, da žena nima šans. ( Ja, pa bejž ti tečt, če si upaš, slišim zdej od vsepovsod...hihi)
 Bilo je vroče, no, sonce se je sem pa tja le skrivalo za oblake.

Po dobrih 40 minutah je tekmica "omagala" in fajta je bilo konec.
In ko se jast iz tribune želim počasi odpravit proti domu, stopim eno štengo nižje in paf..... spet mi klecne v kolenu in glih tam se sesedem. Ma, nje mi rečt... glih sem ga mal spravla k sebi, pa spet.
Noč sem več al manj prebedela v peklenski bolečini in zjutraj nisem vedela, ali bom sploh lahko vstala in se prevalila do kuhinje.
Groza, kaj so to bolečine.
Koleno fejst namažem, zavijem s kolenčnikom.

Že kmalu po sedmih smo se vsi trije ( še Patrik) odpravili na lepše do Kranjske gore k Sindis in Ireneju, kjer sta preživljala par dni dopusta.
In seveda, če smo že tam, moramo pod mus do Planice, vsaj en bot probat, kako izgleda lauf, ups, hoja po velikanki do vrha.

Bem,da bi šla po travi gor, niti pod razno. Sem probala do tretjega kola, pa nazaj nisem vedela, kako.... Ja, strmina se pa res reče temu. Če bi bla jast na tekmi, bi me morali s štrikom za samovarovanje z vrha navezat.:)) Ker ni variante, da se ne skotalim v dolino....

No, ma, ker so zraven štenge, sem rekla, grem probat. S tem mojim kolenom. Saj, če ne bo šlo, grem pa nazaj. Počasi.
Uni so šli vsi že naprej, jast pa glih za spomin, vklopim še Sporttrackerja ....
In grem. Po enih 300 štengah je blo koleno že tolk notr :), da me niti bolelo ni več.
In grem in štejem.... Tam, nekje do 1100 šteng, če se nisem zmotla, seveda...
Po dobrih 13 minutah pridem na vrh. Glede na vse mi je šlo super.

GPS SLED

Bolečina v kolenu je čudežno nekam odšla. Vsaj una, ta konkretna.
Bejžmo še počasi do dol, malo si ogledat vse skupaj in na pijačko. Lep center.  Zares.

Če boste kdaj vidli sred poletja, da ima tipo na strehi avta tekaške smuči, ne se čudit. Ni s tipom nič narobe.  Gre v Planico pod igrišče, kjer je urejena tekaška proga. Smo se šli kar notr mal ohladit.

Po Planici smo se ustavli na Jezercih in po ogledu smo odšli na kopanje na kopališče k jezeru Jasna. Sem bla tolk pregreta, da sem skočila v vodo brez problema, tudi če je bla mrzla.

 No, pole smo bli pa že mal lačni in seveda smo šli na kosilo.
In po kosilu je naša Sindis pripravla eno tako, majhno ( veliko) presenečenje in meni nič tebi nič kupila pet kart za sedežnico.

Jast, odločna ženska, ki znam rečt NE, sem tokrat morala odločno molčat in se peljat na vrh smučišča.
Tega pa jast res ne maram. Saj je fejst, ma v meni strah prevaga ta fejst.
Res. In kot da že ni blo zadosti... se peljat s tisto teleferiko.... so me naši ta mladi prisilili še v to, da sem se usedla v une sanke.

Kjer bo danes konc sveta,...
" Ojej, ma, kej to res ni možno, da se zvrnem jast ven iz tega? "
" Ne, gospa, še noben se ni do zdej!"
"Ja, vse je enkrat prvič..."

In bejžmo.

Sem kričala, ko munjena, že k sem se pelala enih 3 km/h. V bistvu sem bla skor na mestu....Ojej, jej, ni to zame.
Una ročica za žlajfanje je že žaret začela, jast pa še vedno skor na vrhu.

So si naši mulci mene mal privoščli in pred moj spust v filmčku dodali še :
MOJ SPUST-FILM

Ubogi sankači za mano.... sem nardila kolono enih sedmih sank... smo šli ko otroški vlakec skupi dol,.... tri na uro....
Sem se jim v cilju hotela opravičevat, ma, sem slišala, da niso naši in sem hitro odbrzela proč,... da  ne bi kdo še  šolde nazaj zahteval...

No, pole smo se pa odpeljali še proti Vratom, kjer smo si ogledali še slap Peričnik. Lepo.

Domov smo se peljali čez Vršič, je sicer  daljša vožnja, a zahajajoče sonce, ki je obsijevalo vse te prekrasne gore.... o, kolk lepo, vredno daljše vožnje.

In smo že v nedelji, ko se je bilo treba odpeljat na Cerkljansko, v vas Gornje Jazne. Bogu za hrbtom, kjer zagotovo ne bi bila nikoli, če ne bi bilo tam teka. Ampak vam povem, za hrbtom Bogu se skrivajo prekrasni kraji. In prekrasni ljudje. Vredni obiska.
Vseh skupaj se nas je nabralo nekaj čez 100, kar je, glede na dopuste, vročino in še kaj, lepa številka.

Sama sem seveda po plačilu štartnine in prevzemu  lepe švic
majice, ki so jo vsi pohvalili, ne samo jast, z Natašo odšla po označeni trasi proti Bevkovem vrhu. Seveda netekomvalno tekmovalno.

Res mi ni jasno, kam je šla tista, zares huda bolečina iz kolena. Saj koleno me je še bolelo, ampak tako, znosno, bi se reklo. Niti primerjave ni s petkom ponoči.


V zadnjih 300 metrih sem seveda tudi tokrat počakala na vse tekmovalce in navijala ter jih seveda poškljocala.
In se na koncu še sama spravila skozi cilj.


Kako je vedel Predin že pred tolko leti, da je pel pesem, namenjeno SImonu:  Bolj star, bolj nor?
Strašen je, ta naš zmagovalec Simon.
Dan prej je zmagal tudi v Italiji na eni tekmi. Bravo!

No, po priteku zadnjega sem za njim še jast odšla do cilja.

V dolino sem si izborila prevoz.
In prav takoj, ko sem se preoblekla, sva z mojim odšla na tamkajšnjo kmetijo, tik ob prizorišču in nakupila zares odličnega sira, pinjenca, pa jogurta, sirotke...in tudi uno, ki ni iz mleka ( Ma, ne nobenmu pravt! Pst!)


Na prizorišču je bilo živo, ne glede na to, da je bilo vroče, smo se vsi lepo imeli.

Pojedla sem mojo vege pašto, spila eno pivičko in že je bila podelitev.
Tokrat sem poškljocala samo absolutne zmagovalce, saj je bilo tam polhno ostalih fotoreporterjev :))


Po podelitvi bi seveda še lahko ostali, saj se je v Jaznah tega dne dogajal sejem, a sva z mojim morala kar malo pohitet, ker je moral nekaj "skočit" v službo.

Nasvidenje naslednje leto, dragi Jaznarji. In hvala za vse!
FOTO BEVKOV VRH
FOTO PLANICA IN SLAP PERIČNIK









ponedeljek, 10. julij 2017

SNEŽNIK, 8.7.2017

Ja, tako se godi... Moj bi moral v soboto popoldne delat.
V soboto bi blo sicer prav, bi se spodoblo, da bi se pojavla kot kričačica na Veliki planini. Ma, če moj ne gre, se meni brez njega ne da glih... razen, seveda, če sem jezna nanj,...pole grem zanalašč!!  ( sej nisem sam jast taka, njede nje?)
In tako je Velika planina končala na knofu Cancel.

Ma, v petek tik pred zdajci pa moj izve, da mu ne bo treba delat v soboto... Ja in kaj zdaj?
Ma, buh se usmili... Lahk bi se spravla vseglih na V. planino, ma, neč, sem rekla, sej bo gvišno polhno navijačev... ne bom glih pogrešana. Bejžva na Snežnik. Bi šla na Grinto, ma, me koleno preveč martra... bi blo prehudo za dol....
Vreme so vremenarji napovedovali kristalno jasno, do 35°C, z možnostjo popoldanskih neviht.
In greva zjutraj, okoli sedmih proti Ilirski Bistrici. Promet tekoč. Vreme zelo oblačno. Sej se bo razskadilo. Jap.
Kej sem že kdaj napisala, da se do Sviščakov vleče cesta do onemoglosti? Ma, častna, da se.
Končno dom na Sviščakih, parkirava, upalim Sporttrackerja, da vidim, kolk bo dolga...in bejžva.

Vreme oblačno. Sej se bo razkadilo. Jap.

Na tabli piše do Snežnika dve urci. Okej. Greva še mimo točke, kjer lahko samo pogledaš na Snežnik.



To je najbrž sam za tiste, k pridejo z avtom gor, grejo do točke pogledat Snežnik in pole rečejo, da so bli gor.  Najbrž. Ker pol se moraš vrnit nazaj. Ker ni tam drgač nič. Okej, ni važno...

Hodiva ene dobre pol ure.... začne padat dež.
Jap. Se že ni razkadilo...
Dohitiva skupino, ki vsa panična ne ve, kaj bi.... ma, midva greva dalje.... sej, mal tuša paše... samo da ni strel. No, tudi skupina se je odločla, da gre dalje... k sem jih vidla pole na vrhu..

Zdej, moram to napisat. Da neseš polena, če upaš, do koče... za to sem že vedla. Ma, da pa neseš špežo gor... ta je bla pa moja prva.
V glavnem, nekje skoraj na koncu ceste, je bil v senčki parkiran avto. Na zadnji šipi je bil list, narisana koča in napisano Koča na Snežniku. In noter polhna kofana špecerije. Vse živo, kofe, soki, jabke, čebula, krompir... kar čiš.
Jast, blond, kot sem, sem rekla mojmu, da bojo najbrž žurali po prihodu v dol, ker je tolk robe noter...Sam, bem, no, mal čudno se mi je zdelo, kdo bo spil tolk kofeta...Bwo? O tem nadaljujem mal bolj pole....

No, hodiva midva, kar tako, s konkretnim korakom... prideva do table, kjer piše še eno uro do vrha. Pogledam na mobi, kej pa je moj Sporttracker zračunal.  5 km sva  prehodila in več kot uro za to ponucala. Ma, kdo bi zastopu teve oznake... en bot so napisane premalo prav, en bot pa preveč prav...

No, bem, zdej greva še s ceste na ta zadnji del, skozi ruševje. Nalašč pritisnem Lap, da vidim, kolk bo še do vrha, ker tu pa spet piše še eno uro.
In greva. Kamni gladki, znucani do amena. Kot bi hodila po marmorju. Prehitiva kar nekaj pohodnikov in na vrh prideva v 22 minutah. Poti pa pokaže za 1,3 km.
" Ma, kej zastopiš ti, wače, teve oznake? Jast prmejduš, da jih ne..." " Ja, ja, baba, ti greš v hribe, sam, de računaš...."

No, medtem je dež pogenjal in oblaki so se že tli malček razkadit.

Sediva pred kočo in se krepčava, ko vidim jast, k moram vse počekirat, da nekateri planinci iz ruzakov vlečejo ven polhne vrečke raznih reči.
Polhna borša čebule? Ma, what? Ja, in ko je nesel čebulo v kočo, mi seveda kapne, da se na tak način znosi do koče roba, ki jo rabijo za kuharijo.
Ko pridem drugič gor, prinesem tudi jast.
Seveda me zelo martra, če kdo česa kaj ne vzame za domov iz avta.... in ko mojmu to omenim: " Če misliš sama na lumparijo, si tudi sama lumpa." O, ne, jast pa ne. Ne, ne.

Na vrhu sva kar nekaj časa uživala, počakala, da so se oblaki razkadili.

Jap. Sonce je prišlo ven izza. Se še mal posončla in se vrnila v dol.

V domu na Sviščakih sva si privoščila jast jotko, moj pa njoke in moram napisat, da me je cena zelo prijetno presenetila. Pivo veliko, npr. 2 evra, jota 3 evre. Za hribe zelo pohvalno!  Le kako preživijo? Ker oni, k dajo pa ceno za pir 3 al pa celo 4 evre,...oni pa ne morjo prežvet. (Jej, baba, spet računaš....)

Med vračanjem proti domu sva se pa še ustavla v Podstenju.
Pred dvema letoma sem namreč na Krompirjevi noči na Velikem Ubeljskem kupla srečko in zadela 25 kg črne moke. ( kej dela moj slučajno v  mlinu?)  In sem šla probat srečo, če mi bo mlinar Nemec moko vseeno dal, čeprav je že dve leti od tega. Po telefonu je bil nedosegljiv, ma, jast se ustavim pred hišo in malčk počakam, da pride kdo pogledat, kdo je prišel.
In res, pride gospod, povem, zakaj se gre... in ni problema. V avto naloži en žakelj črne moke in srečno.
Pa bo za par pek dobrega kruha. Hvala.
GPS SLED









nedelja, 02. julij 2017

ŠERPA NA KRVAVEC, 1.7.2017

Včeraj pa smo se odpravli na Krvavec. In sicer, moj in ta mlada dva so šli kao na trening do Zvoha, mene pa so obložili z vso ropotijo, k spada k teku in sem šla,  kokr grejo v Himalaji,  njim za šerpo.

Na parkeđoti smo bli skor da sami. Ma, une kabine so šibale gor pa dol, kokr da bi bla ne vem kakšna gužva... Sevede nas ni brigalo nič v zvezi z njimi, sej mi smo športniki, gremo vse pešadijom.
Vreme so napovedali lepo, alora, mati bejži, da prideš ....
Mi nafilajo  moj ruzak z enmi stotimi kilami,.... ma, ne,  lažem, sto petimi kilami bo bolj prav,.... ne vem, če bi šla še igla noter, palice in grem.
Mal po spominu od lani. Seveda že kmalu, ko pridem na makadam, zabluzim, sicer vem, da je bla najbrž samo kaka bližnjica, ma, pri meni se nikol ne ve, hihi. Alora, mati, vrni se in glej oznake.
Ja. Sej bom.
In grem. Sama. Nikjer žive duše. Tam nekje daleč je blo edino slišat motorke gozdarjev.
Pot pa...marička, res grda. Sprana, od dežja enga šudra, vej, spolzka... ma, sej ni čudno, da ni žive duše.
Tam okoli druzga km pridejo mimo naši....
Med tretjim in četrtim spet zabluzim. Namesto, da bi zavila na levo, jast lepo na desno... hodim en cejt po široki poti, oznake nobene. Neč, mati, tudi to ne bo prav... ma, zakaj pa ni blo oznak, ko si prišla na pot?
 Ja, saj so ble... sam prej ko jast kaj vidim... No koment, res.
No, po urci in pol vendarle pridem na plano. Še klanec do plaže, ki ga ni nikoli konca,  zgrizem in na vrhu me že čakata Sindis in moj, ki sta si premislila, da bi šla do Zvoha.

Škoda, ker nismo posneli, kolk vode je moj iztisnil iz majice.... Za se napit:))
Tudi sama sen bila mokra, kot že dolgo ne.

No, tam gori je bil Zvoh seveda v oblakih in tudi nad nami ni blo prav nič kaj lepo. Sonce se je pokazalo le za par minut in izgledalo je, da bo spet dež.
Malo si odpočijemo na terasi, spijemo  radler in počakamo na kandidata, ki pa je odtekel do vrha.

Folka nikjer nič Glih ene dva kolesarja s popolno bojno opremo za spust....
Tisti oblaki so postajali preveč čudni, da bi mi brezskrbno ležali v ležalnikih, zato smo se odpravili proti kabinski postaji.

Dol se bomo pa peljali. Pridem noter, vprašam strica, kolk pa košta vožnja do dol? 11 evrov na osebo. Ma, kej? Ma, kej dobim tudi kosilo noter, al kej? Za spust 11 evrov? Ma, kolk pa košta, če grem tudi gor? Pa 13 evrov. Trdu....
Ma, 44 evrov za par minut vožnje pa že ne damo,... gremo rajš na pico in še kej ostane.
Pole se par minut tam jezimo sami nase, stric nas ne šmirgla pet posto... Une kabine prazne švigajo mimo nas...
Smo čakali, da bi nam stric ponudu, da gremo vsi štirje za dve karti,...ma, ni blo nič od njega... hihi.

Alora, bejžmo peške. Sam, to bo pa zdej z mano mal problem. Mene za dol koleno boli, ko hudir. In pot za dol,... živ obup. In že hodimo noter v šumi po stezi, seveda prav počasi.....nakar nam pa le kapne, da bi blo pa vseeno fejst, če bi šla vsaj jast szi teleferiko dol... ???
Ja, ja, se vrnem nazaj, če ne, bo tema, prej ko pridemo v dolino....
In jo mahnem jast nazaj gor k stricu. Plačam, in se na celi poti peljem popolnoma sama dol.  Sem buljila v kabine za gor, ni blo nobenga. Buh vej, če bi mal znižali ceno vožnje, če bi blo kej več ljudi?


Naši, ta mladi, so pritekli v dolino prav kmalu.
V avto in na pico v Vrhniko k Baronu. Pa smo ponucali še ostale evrčke...:)))
GPS SLED-MOJA