No, pa dajmo vseeno R na soboto in v primeru lepega vremena in seveda znosnih bolečin v kolenu šibneva končno jast do vrha, moj pa končno en bot videt, kako se gre, če ni tekme. Vsako leto se ustalim za navijanje na Kokrškem, tako, da do vrha sploh še nikoli nisem šla. In plan je seveda bil, da ga en bot dosežem, ta vrh.
In res, moje koleno, recmo, da zdrži, seveda ob pomoči palic, vreme so napovedali super enkratno in ob 6. urci jo mahneva proti Kamniški Bistrici. Najina pot proti tja gor je bila tekoča, medtem, ko kontra, proti tja dol... ojej, ne bi bla rada v koloni...
Seveda sva si v K.B. prvi del poti po cesti prišparala in zato sva avto parkirala sto metrov pred postajo teleferike.
Se uštimava, štart na Sportrackerju in bejžva. Počasi. Mislim, res počasi. Bolj počasi jast ne znam, ne morem. V urci in dvajset minut sva primaširala v čisto zimo na Kokrško. Megla, veter, mraz...
Ja, kaj zdaj? Kje je to sonce? Vprašam ene pohodnike, k so že prišli z vrha nazaj, če je gori lepo. Ne, prava zima.... Ojej, nje mi rečt...
Grem še noter oskrbnika mal povprašat, kaj poreče, glede na izkušnje in ta mi odgovori, da se bo zagotovo lepo odprlo.
Bem, bejžva naprej. Saj, če bo zima, se lahko vedno nazaj obrneva. Pa je ni bilo. Prav super vreme se je naredilo. Še dobro urco in pol sva nucala do vrha, vmes sem imela na momente občutek, kot da sem v Wajdušni na placi, saj sva srečala enih naših, domačih na poti še pa še.
Na vrhu čisti prestiž od vremena. Moj je rekel, da tako lepo, odkar se udeležuje tekem, še ni bilo.
Škljoc sem, škljoc tja, mal popit, pol čokoladice pojest in bejžva nazaj, dokler je koleno še gorko...
Ja, če sva za gor prehitela čez sto folka, je bila za dol kontra zgodba. Sem vejkarco kar ugasnila, da ne bi preveč cajta pisalo na njej...
Moj je bil od živcev bolj poten za dol, kot za gor,... a, jast sem zares vsak korak pazila, kam in kako, da se slučajno kje ne bi zalomilo... in da ne bi bilo treba kakih helikopterskih intervencij.
In je zneslo. K sreči. Lahko pa tudi ne bi.
V Kamniški Bistrici sem šla direkt v Bistrico do kolen. Že v jezeru Jasna prejšnji vikend zaradi mrzle vode ni bilo glih pogumnih kopalcev, kaj šele tukaj. Ta ti pa stisne...
Ma, jast sem se delala, kot da mi nič ni.... eno minuto.... pole pa šibaj ven stokat, kolk boli mrzla voda....
O, zdaj pa hitro v ribogojnico Mihevc na postrv... Ne vem, po čem sem jast tako prepoznavna, ampak lastnica me že na daleč prepozna in ne le to, čeprav prideva tja le en bot na leto, je celo to vedela, da me lani ni bilo ???
Postrv je bila zares odlična, le tsite ose in muhe so tam zares glih mal preveč tečne....
No, Grinta je končno padla.
Kar se tiče tekme,....morebitne....če bi se je jast udeležila.... bom tiho....
GPS SLED
ALBUM
Ni komentarjev:
Objavite komentar