nedelja, 2. julij 2017

ŠERPA NA KRVAVEC, 1.7.2017

Včeraj pa smo se odpravli na Krvavec. In sicer, moj in ta mlada dva so šli kao na trening do Zvoha, mene pa so obložili z vso ropotijo, k spada k teku in sem šla,  kokr grejo v Himalaji,  njim za šerpo.

Na parkeđoti smo bli skor da sami. Ma, une kabine so šibale gor pa dol, kokr da bi bla ne vem kakšna gužva... Sevede nas ni brigalo nič v zvezi z njimi, sej mi smo športniki, gremo vse pešadijom.
Vreme so napovedali lepo, alora, mati bejži, da prideš ....
Mi nafilajo  moj ruzak z enmi stotimi kilami,.... ma, ne,  lažem, sto petimi kilami bo bolj prav,.... ne vem, če bi šla še igla noter, palice in grem.
Mal po spominu od lani. Seveda že kmalu, ko pridem na makadam, zabluzim, sicer vem, da je bla najbrž samo kaka bližnjica, ma, pri meni se nikol ne ve, hihi. Alora, mati, vrni se in glej oznake.
Ja. Sej bom.
In grem. Sama. Nikjer žive duše. Tam nekje daleč je blo edino slišat motorke gozdarjev.
Pot pa...marička, res grda. Sprana, od dežja enga šudra, vej, spolzka... ma, sej ni čudno, da ni žive duše.
Tam okoli druzga km pridejo mimo naši....
Med tretjim in četrtim spet zabluzim. Namesto, da bi zavila na levo, jast lepo na desno... hodim en cejt po široki poti, oznake nobene. Neč, mati, tudi to ne bo prav... ma, zakaj pa ni blo oznak, ko si prišla na pot?
 Ja, saj so ble... sam prej ko jast kaj vidim... No koment, res.
No, po urci in pol vendarle pridem na plano. Še klanec do plaže, ki ga ni nikoli konca,  zgrizem in na vrhu me že čakata Sindis in moj, ki sta si premislila, da bi šla do Zvoha.

Škoda, ker nismo posneli, kolk vode je moj iztisnil iz majice.... Za se napit:))
Tudi sama sen bila mokra, kot že dolgo ne.

No, tam gori je bil Zvoh seveda v oblakih in tudi nad nami ni blo prav nič kaj lepo. Sonce se je pokazalo le za par minut in izgledalo je, da bo spet dež.
Malo si odpočijemo na terasi, spijemo  radler in počakamo na kandidata, ki pa je odtekel do vrha.

Folka nikjer nič Glih ene dva kolesarja s popolno bojno opremo za spust....
Tisti oblaki so postajali preveč čudni, da bi mi brezskrbno ležali v ležalnikih, zato smo se odpravili proti kabinski postaji.

Dol se bomo pa peljali. Pridem noter, vprašam strica, kolk pa košta vožnja do dol? 11 evrov na osebo. Ma, kej? Ma, kej dobim tudi kosilo noter, al kej? Za spust 11 evrov? Ma, kolk pa košta, če grem tudi gor? Pa 13 evrov. Trdu....
Ma, 44 evrov za par minut vožnje pa že ne damo,... gremo rajš na pico in še kej ostane.
Pole se par minut tam jezimo sami nase, stric nas ne šmirgla pet posto... Une kabine prazne švigajo mimo nas...
Smo čakali, da bi nam stric ponudu, da gremo vsi štirje za dve karti,...ma, ni blo nič od njega... hihi.

Alora, bejžmo peške. Sam, to bo pa zdej z mano mal problem. Mene za dol koleno boli, ko hudir. In pot za dol,... živ obup. In že hodimo noter v šumi po stezi, seveda prav počasi.....nakar nam pa le kapne, da bi blo pa vseeno fejst, če bi šla vsaj jast szi teleferiko dol... ???
Ja, ja, se vrnem nazaj, če ne, bo tema, prej ko pridemo v dolino....
In jo mahnem jast nazaj gor k stricu. Plačam, in se na celi poti peljem popolnoma sama dol.  Sem buljila v kabine za gor, ni blo nobenga. Buh vej, če bi mal znižali ceno vožnje, če bi blo kej več ljudi?


Naši, ta mladi, so pritekli v dolino prav kmalu.
V avto in na pico v Vrhniko k Baronu. Pa smo ponucali še ostale evrčke...:)))
GPS SLED-MOJA

Ni komentarjev:

Objavite komentar