Leta se obračajo kar malo preveč hitro, hihi. Se mi zdi, kot da sem včeraj, ajde, predvčerajšnjim spravljala letno inventuro za 2022. Pa je že na vrsti 2023.
Tekmovalno sem se že "upokojila", zgleda, saj nisem bila niti na eni tekmi zares. Oziroma, zares sem šla le na pohodniški tekmi na Porezen,
vse ostalo pa sem bila na šestih netekmvalno ( 6 ur Skrlanke- tu so se zgodili tudi edini kilometri teka letos pri meni, seveda le v dolino:)), pa Špićast vrh, Mala gora, Bevkov vrh trail, Everesting Mala gora in Vzpon na Široko).
Ma, sem zmagala prav na vseh.:))
Zmagovala sem tudi vsakič sproti na mojem hribčku Velikem Školju, letos sicer nekaj manj botov kot lani, a do 319 sem pa le prispela. :))
Od dvatisočakov sem zmagala dvakrat Krn, Debelo peč, Prehodavce(prvič), Hribarice(prvič) in Dolič. No, nejki je. Bulš ku neč.
.jpg)
Pozimi večkrat obhodiva obalo, če je vreme poleti okej in tekom leta pa seveda naš Nanos, pa Čaven, Waknu, Kovk, Golake, Sabotin, Skrlanko in hribčke v naši okolici.
Res si želim tudi po drugih hribih, a, kaj ko je ta naša cesta vedno tako zabita s pločevino, da me kar vse mine. In če bi že bil promet okej, jo pa vreme špiči...in tako ostanejo drugi hribčki v dobrem za naslednje leto:))
Na kolesu sem letos migala bolj malo. Bolje reči: nič. Vsega skupaj 65 km. Niti nimam ne vem kakšne želje...V bistvu sploh ne razumem, kako se folku ljubi gonit po cesti, polni pleha in izpušnih plinov. Da moram vso pot samo trepetat, kdaj me bo kdo zgazil? In vsa mrčes, ki gre sevejde direkt meni v gobček, ali v oči? ...o, đizs....In če grem po makadamu, pa požiram prah od avtomobilov in traktorjev, ki drvijo mimo mene....grrrr.
Letos moram pocahnat v inventuro tudi moje vzdrževanje teže, saj sem na istih kilah že celih 20 let. Vem, da sem že lani omenjala 20-o obletnico, a takrat sem pač začela hujšat, eno leto sem zgubljala kilažo in zato je prav uradno ta dan 12. oktober 2003, ker sem bla tisti dan gostja oddaje TLP - v rubriki Pet minut slave. Torej, je letos tazaresna 20. obletnica:))
V inventuro bom tudi letos dodala moj s.p.-smeti pobiram- za prašiči ( ma, prasci, je lepše slišat:)) na poti med Dobravljami in mojim hribčkom. Če bi vse dala na en kup, bi bil najbrž en kontejner premalo. Imam par strank, ki so zelo redne, najbrž tudi nalašč, ker vejo, da bom jast tista, ki bo pobrala za njimi? Ker zdaj pa že vsa dolina ve, da to počnem. Pa nič zato. Vi kar mečte, bom pobirala, dokler bom upala.
Ampak, ....pravim, da mislim da vejo, da bom jast tista, ki bo pobrala za njimi?
Ma, lepo vas prosim,...kaj čjo vedet, nič ne vejo, ker nimajo s čim vedet...Ker je njih butara prazna. In prazno nima kaj vedet...Bolano, res, kako lahko sam sebi vržeš iz avta skozi okno piksno, prazno škatlo od čikov, embalažo od sladkarij, plastenko... in si naslednji dan kupiš novo porcijo, milseč, da je ta ista-enaka? Kako ista, če si pa vsak dan sproti poserješ svojo lastno zemljo?
