JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

nedelja, 29. maj 2016

13. TEK NA ŠPIČASTI VRH, 29.5.2016

Danes sva pa z mojim odšla na 13. tek na Špičasti vrh. Nekako se mi zdi, da sem že od vsega začetka prisotna na tem teku, pa čeprav še nisem tejkala prve bote. Sva bila pa zihr zraven zaradi otrok, ki pa so tejkali.
Saj vem,  da se na mnogo tekih ljudje potrudijo po najboljših močeh. In da je mnogo krajev, kjer ti ljudje dajo  --- ma, po domače povedano, slekli bi se, da bi tebi dali. In to je zagotovo tako tudi v Zadlogu. 
Oprosti, Marija M., ker bom povedala, kar sva "opravljali" te Bizarjeve, ma, saj bom samo na tiho... :) Si prišla od daleč, iz Škofje Loke, si rekla, da ne bi nikdar videla teh lepih krajev, če ne bi bilo tekme tu v Zadlogu. In organizatorjev ter domačinov Pr` Bizarju, prijaznih, da bolj ne morejo biti, kjer ti na dvorišču pripravijo prireditveni prostor, te postrežejo z vsem, kar ti srce poželi. 
Ob vpisu te že čaka kavica, sok, napišem prijavnici, dobiva po želji majici, z barvo, kakršna nama  je najbolj všeč.

Tekači se počasi zbiramo, nekaj manj nas bo najbrž danes, si mislim, ker je v Gorah še ena pomembna tekma, predvsem za ta hitre. A Mihaela, ona se odloči in gre kar na obe. Že prej se zmeniva, da ji jast vzamem vse, kar bo dobila, tako, da je takoj po tekmi lahko odbrzela še v Gore. 
Vreme je bilo glih točno, sonček se je nekaj skrival, da nas je ob vetrcu mal celo zazeblo, a za tek kar naj bo tako. 

Sama sem cel teden nekaj šepala zaradi zjahanih prstov na nogi, pa sploh nisem vedela, ali bi se šla ali se ne bi šla tekmovat. Ah, ma k takim ljudem, kot jih najdeš tu, to enostavno moram iti. Bom že odmaširala te 4 dobre kilometre, pa nej hudir, da ne. Saj bo hitro konc. 
57 se nas je zbralo na štartu. Pred nami so pol urce prej štartali že otroci. 
Malo za hec, še več zares se postavim v prvo vrsto in mal "potolažim" ta hitre, da danes lahko grejo bolj sproščeno, saj danes jih pa prav zares ne bom lovila. :) Hihi, Simon je na moment mislil, da mislim resno. 

Organizator Florjan  nam odšteje tri, dva, ena in že se zapodimo po makadamski cesti proti našemu hribčku. Ja, tuki je blo ravno in  sem morala, tako, zaradi lepšega, tejkat. Ma, vam povem, najrajši ne bi. 
O, ko pa se iz travnika skrijemo v gozdu na stezo, o, pole pa jast hitro v moj hodaški juriš. 
To je zame. Do okrepčevalnice nekje na sredini sem lepo hodila.

Po vodi se proga spet malo poleže in je blo treba še mal potečt, če sem hotla ulovit moje bejbe pred mano. :) 

Zadnjih 400m vzpona je blo treba pa škrge upalit. Bem, če jih je treba, pa dajmo. 

O, moram napisat, da so vsi, ki so se vračali že nazaj, na ves glas kričali in navijali za ta staro Čuferco. So se mal oddolžili.:)

V cilju čakajo snemalci, fotografi. Nekaj slišim, če ne bom tekla skozi cilj, in zadnjih 5 metrov navpično zares celo odtečem. Ma, počasi, glih tolk, da je šlo, kao tekaško, skozi cilj.
Pole sem zaradi teh pet metrov navpičnega teka rabla pet minut, da sem k sebi prišla.


Kot vsako leto, tudi letos na vrhu dobiš plastenko soka, frutabelo, na mizi pa čaka Jagerčk. In celo poln plato piva. Mrzlega.
Počakamo še na zadnje, (no, saj sem bila že sama pri ta zadnjih)
in odpravimo se nazaj v dolino. Kar po isti. S polnimi pljuči smo lahko dihali in uživali ob vonjavah cvetočega čemaža, ki ga za gor, ker sem tolk plitko dihala, sploh nisem imela cajta opazit-ovohat. 

Klepet, bla bla bla, ropot, smeh, še mal klepeta, bla bla bla in ropota in že smo nazaj. 

Prav vsako leto dobimo tu srečko, ki jo prevzamemo po teku na prireditvenem prostoru. Vsi. In ni kar neki. Midva sva dobila dve posodi za orodje, dve majici, strgalo za nalepke, in obesek za ključe. In nič reklam. Sama, k sploh nisem  škrta, bi vse to razdelila vsaj na pet srečk. Ne na dve.  

Za malico so bili odlični špageti. A, ko bi bilo to vse. Gospodinja Bizarjeva (s pomagači) nas ni in ni mogla nehat streči in z melonami, jabolki, bananami, bonboni, kavo, po želji z mlekom in še kaj sem gvišno pozabla. 

Rezultati so bili objavljeni še prej, kot sem sploh dol prišla. Tu bi res rada pohvalila to, da so posebej obešeni rezultati na seznamu, kjer smo čisto vsi, od prvega teka naprej, z vsemi rezultati, ki smo jih dosegli.

Na podelitvi sem stala kar na najvišji stopnički, da sem zaužila Mihaeline zmagovalne občutke. 
Sem pa bila drugače druga v kategoriji. Od dveh. :) Aja, moj čas: 38:45. Kar je pol minute slabši od lani. Ma, saj sem tejkala, oštja, kako slabši? :)

Za pokal dobiš njihov lesen matuck, "mašinco" za krompir tlačit.
V naši vitrini jih je že kar nekaj :

In čisto vse dame na stopničkah smo prejele rožco.

Organizator se je še posebej zahvalil kar nekaj tekačem, tako najmlajšemu, najstarejšemu, Japlju za vseh let foto  - video zapise.
Gospodar in gospodarica sta se vsem skupaj zahvalila za to, da smo prišli in da smo se lahko imeli lepo pri njih. Pa bi se mi  morali. Mi.

Se vam pridem naslednje leto osebno zahvalit na 14. tek. Moj pa deveti. Sedaj pa naj bo le en virtualen velik HVALA! 




ponedeljek, 23. maj 2016

7.KBK,21.5.2016

Ma, kaj sem jast že kdaj napisala, da ne maram tečt sploh? In ta KBK je za v dolino sam za šprintat.
In jast, k so strokovni gledalci-tekmovalci :D ugotovili, da ne znam tečt , ker tečem malo z ritjo levo, malo z ritjo desno,Slika, moram zato pretečt še tolk več.... :oops: Ma, sam, zakaj ne bi rajši doma na kavču ostala? In ne tekmovala? 8) Ma, zato, ker potem ne bi nikoli in nikdar srečala toliko srčnih ljudi, tekačev, organizatorjev, ljudi, s katerimi si prjatu iz šube. :D Na klik. Zastopiste? Zato!
In zato, ker ni samo spusta, je tudi hrib, ki pa meni da veselja in radosti. Ko ti na vrhu poplača vse "muke kristusove" in za gor in za dol.
In kakšen razgled smo imeli danes tekači-hodači na vrhu Blegoša! Božanski! Ne vem, če že kdaj tak v vseh teh sedmih izvedbah! 

Na štartu se nas je zbralo kar 128 tekmovalcev. Veliko jih je teden dni prej dalo skozi UTVV. 
Dan prekrasen, prijazni organizatorji so nas pričakali s kavo in pecivom ki ga je spekla KBK-jeva ženkica Silvana :clap: 
Točno ob 9.00 smo se pognali v hrib.

 Ne okol govort, ma jast sem se dala v moj hodaški stil prav takoj, ko smo iz asfalta zavili na stezo. Saj gre tudi tako. Saj veste, sovražim tek, Sam, kdo si ga je zmislu? Slika
Okrepčevalnica že v Leskovici, ajde, če je že, pa dajmo,.... požirek motnega v grlo, kozarec vode pa za vrat. In šibamo dalje. Na momente sem mislila sicer, da sem tudi na akvatlonu, ker pr mej duš, da smo šli čez enih petstodevetidevedeset vod... :lol: Ojoj, kako bom jast tu skakala za dol čez vse te vode? :oops: 
Na prevzemališču palic pa se začne prvi del klanca, bi rekla položnega, ker pole, ko si že mal štuf le-tega, se začne pa konkreten del klanca. :shock: Ma, mi je šlo.

 Večino poti sem za sabo imela Dareta, ( šefe TD Burja Vipava) , pred sabo pa Reščiča. No, tuki se moram ustavit za stavek. :shock: V glavnem, če imaš Reščiča pred sabo, ne rabiš gledat, kje je pot, ti moraš samo za njegovimi kriki in vzdihi in si gvišno na poti. :lol: Dokler se tudi Reščič ne zmoti. In tako je bilo tudi pri spustu od koče naprej, ko jast lepo za njim, on pa namesto na desno, naravnost. K sreči je bila Loni zadaj, ker se je morala še pofotkat na vrhu s sestro in Mojco, da je začela krićat: "Valeeeeennnnttttiiiiinnnaaaa?"
"Ma, kaj je? Ne grem prav? Ma, kako ne? Saj je Reščič že tam naprej pred mano?!"

Oštja, ma kje sem falila, jast nič ne vidim, kaj je treba gledat? " 

"Trake!" 

"Ja, trake, že že, kdo bo pa v tla buljil, da ne padem?" Ne morem jast vsega. :lol: 

No, bem in se vrnem na ta pravo progo. In gas v dol. Se mi zdi, da sem celo ene dve prehitela. 
Ja, sem hitra jast. :lol: 


Ne vem, sam, ko smo začeli kar naenkrat spet proti gor tejkat, sem na momente mislila, da gremo še en bot na Blegoš? :shock: Ej, ni blo konca tistga hriba...

No, in pole pride končno in prav zares samo še spust. In, ko sem že jast drvela v dolino ko avion Slika, pride čisto lagano sportski mimo mene Tinca, da sem morala prav pogledat, če slučajno jast sam na mestu ne stojim? :evil: 

Bem, v cilj sem pridrvela v dveh urah in 17 minutah. 



Čaja, vode, direkt sem se šla ofrišat pod vodo iz šlaufa, se preoblečt in veselica se lahko začne. 
Simon Strnad je dan prej praznoval r. dan in nama prinesel na krožniku torto, tako njami, čokoldano.Slika

KBK, mi je moral hote nehote častit eno :beer: , ker nisem vedla, da dobim tudi listek zanjo. No, sem pa pole še eno. :D Ma ne KBK-ju povedat! :oops: 
Ričet je bil božanski, prav vsi od prvega do zadnjega smo bili izžrebani za praktično nagrado, podeljevanje nagrad najboljšim je bilo sploh slovesno, saj je bil z nami sam Tone Kosmač.:clap: :clap: :clap: 
Na koncu sva nakupila še sira in šalama in že smo doma! 
Ma, mi je Silvanca ukazala, da moram hitro spisat, če ne, mi drugo leto ne bo dala ričeta!:-- 
In sem ubogala. 
Evo. To je to! 
Meni je blo vse, razen teka, super! :clap: :clap: :clap: 
Nekaj malega fotk iz podelitve, tudi zasilni rezultati so:https://photos.google.com/share/AF1QipO ... VqM1cwWmdB
Čestitke vsem! :laola Majči, :clap: :clap: :clap:

VIDEO LT

sobota, 14. maj 2016

UTVV, na 25km razdalji, 14.5.2016

Kje naj začnem?
V vsem tednu je padlo pri nas tolk dežja, da ga bi moralo za gvišno do danes zmanjkati. A, nema boga.
Ob 6. zjutraj se zbudim, pogledam na balkon, če kaj kaplja in ja, itak. Ma, ma, sam, kaj ga serje ta dež?
Vstanem, moj protokol, seveda vmes hitro pokukat, kako so štartali ultraši in ob osmih še polovičkarji in treba se je bilo uštimat, da prideva  vsaj eno uro prej na Gradišče.
Moj ZZ je zadnji moment dobil številko in sicer od Mirkota, ki se je pa odločil, da v takem slabem vremenu niti ne bo rizkiral, pa še noga mu nekaj nagaja.
Moj pa, tudi vsa bolehen, pristane, da gre, s tem, da se bo držal mene. Tolk mu bo pa že šlo. Hihi, še me mara.
Moja pričakovanja glede tekme? Kaj, kot bo šlo, bo šlo. Upam, da me koleno ne bo pustilo na cedilu. Če bo cajt tak kot lani, bo fajn, če ne bo šlo, pač ne bo šlo, če bo pa boljši kot lani, ja, pole pa sploh super, ne.....
Ogrevala se nisem prav nič, ker je padal dež. Edinole na  minus par kapljic sem non stop tekala.
Kot da bi vedeli, so malo pred štartom zavrteli en fejst komad od ZZ Topov. Tako, da dobimo mal gajsta. Če pa so še ziziči, o, pol pa sploh.
Zadnje sekunde nam je odšteval sam   cesar Teodozij. In gremo.
Začetek že takoj blaten, drselo je. Je pa dež ponehal. En cejt sem nekaj skakljala malo levo, malo desno, pole pa ....
Rezultat: še kar, no.... če se primerjam z Alešem, npr.

  No, prvi kilometri so mi šli kar fejst. Koleno je bilo tiho in jast sem pičila, kot pač upam. :)
Na okrepčevalnici pri koritih se mi je zdelo, da smo en dva tri.
Asfalt in do lovske koče Vojkovo, kjer je bila druga okrepčevalnica, sem lepo prehodila, brez kakršnih problemov.
Na okrepčevalnici sem vsakič nekaj vrgla vase. Rozine, banane, pomaranče, vodo, kokakolo, sol, iso... Bile so bogato založene, prav zares. Na Vojkovi koči je bila tudi juha. Pa paradižniki, kumare, pa salama,... ma, ni da ni.
No, po drugi okrepčevalnici se začne vzpon proti Pleši.
Ojej, še to moram mus. Lani je šel takrat še prvi iz 50-ke, Bojan Ambrožič,  mimo mene, ko sem bila že naprej od koče. Letos pa zmagovalca Marka Tratnika niti videla nisem, kar pomeni, da je že pri prvi okrepčevalnici šel toliko prej mimo. ( ker se malo prej združita 25-ka in 50-ka). Ma, to niti radar ne izmeri, kolk je šel hitro, res. Tudi drugouvrščeni Tomaž je šel mimo mene po par metrih od kapelice, kar je še kilometer pred drugo okrepčevalnico-kočo. Lani pa je drugi šel mimo mene šele pri cerkvi sv Hieronima.  Res jim je letelo. No, to sam tolk za tiste, ki tudi malo pot poznate.

Alora, bejžmo zdej mi lepo proti cerkvi sv Hieronima. Tam se začne, no in tudi konča edini tak, res konkreten klanec, da je treba mal škrge upalit. No, vsaj meni je ta ta hujši. Drugi klančki so pa taki, kar lepo prebavljivi. :)

V meglen vrh Nanosa-Plešo sem prišla v dveh urah in malo manj kot petih minutah.



















Spet sem se napojila in najedla in že je sledil spust proti Abramu.
 Ja, saj po cesti je že šlo lepo, ampak po stezah in tistem kamenju... Uf, sreča, sreča, da nisem padla. Moj ZZ ves čas ob meni, govorila nisva skorajda nič, le vsake tolk me je pohvalil, da mi gre super. ( saj, če ne bi... ???)
Po cesti sem presenetljivo celo kar nekaj tekla.
In že smo pri Abramu.

                               Zadnja doza pri Abramu.:)


Spet kozarec kokakole, malo rozin , malo soli in dejmo gas še zadnjih sedem km.
Kar je bilo spusta, je šlo s tekom, po ravnem pa ne več. Ni. Ne gre. Bem, bomo pa hodili.
Skoraj sem mislila, da je fatamorgana, ampak je bilo res. Sonce je posijalo. Pa mi ni nič pašalo. Je bilo takoj prevroče. Ufff.
No, in pole pa prideva midva z mojim do kapelice na Lipah. Veste, ne, kje je to? To je pa moj teren. Res, da bivši, ampak, ga še poznam. U nulo! In zdrvim jast, kot da sem se komaj lotila. Moj kriči za mano, naj zažlajfam, bom padla po teh skalah in kamenju. Me ne bo on sestavljal skupaj, če pogrnem.

Ma, ja, ma mi gre. Ene dva bota me sicer mal spodnese, a se  lepo ulovim. Od Plaza do cilja sem letela ko puščica in šla mimo, ma, ne lažem, če rečem, enih 20 tekačev.

Še malo, že slišim napovedovalca, še malo.
Primeva se z mojim za roke in skupaj zletiva skozi cilj.

Čas? Nemogoč. Zame! 3:41:57. Kar je dobrih 12 minut bolje kot lani.   In, da sem v prvi polovici uvrščenih dam? Ker, saj veste, ponavadi sem v zadnjih 5 odstotkih uvrščenih dam. Presrečna sem. Zares. Zmagala sem. Še enkrat več.

                                    Sreča, veselje, ponos v cilju.... s Teo Bajc                        
 Moj ZZ se je takoj po tekmi odpravil v službo, jast pa sem se prav počasi in na izi spravila pod tuš. Čeprav mrzel, je pašal.
Potem smo malo poklepetali ob pijački, ki jo je za rojstni dan, ki ga praznuje jutri, častil Tonek.
Šele po dveh, treh urah sem postala malo lačna, da sem šla jest.
Dež se je spet začel ulivat, kot iz škafa, ma ne moreš verjet, no:
POGLEJ, KAKO PADA:
               
Ubogi ultraši in tudi na 50km jih še kar nekaj ni v cilju.
Počasi smo začeli čakat na najboljše ultraše. Časi so se napovedovali, da bojo okoli uro in pol boljši od lanskih? Halo? Res, da je bil zrak fajn, ma, kaj pa teren? In scanje dežja?

In res, v 12.urah in 8 minutah je skozi cilj kot prvi pritekel Toni Vencelj. Bravo! Kot drugi je deset minut za njim v cilj pritekel lanski zmagovalec Marjan Zupančič, tretja pa  s skupnim stiskom dvignjenih rok Tilen Potočnik in Ivan Hrastovec.


                                           Zmagovalec Toni Vencelj


Tudi Majčko sem dočakala, a kaj, ko sem morala, ravno ko se je šla preoblačit, domov, ker sem dobila prevoz. Bem, saj se vidimo že čez teden ....
              Končno sem  spoznala in objela tretje uvrščeno ultrašico Tajatajo.

                      Katja, Andrej(mož) in ena, k ne more bit tiho:)

Čestitke vsem tekmovalcem, organizatorjem, prostovoljcem.
Moja hči gre jutri ob 6.00 na okrepčevalnico na Plešo in tam ostane do zadnjega ultraša. Lahko, da bojo pa vsi hitrejši, da do šestih že grejo mimo?
REZULTATI