Saj vem, da se na mnogo tekih ljudje potrudijo po najboljših močeh. In da je mnogo krajev, kjer ti ljudje dajo --- ma, po domače povedano, slekli bi se, da bi tebi dali. In to je zagotovo tako tudi v Zadlogu.
Oprosti, Marija M., ker bom povedala, kar sva "opravljali" te Bizarjeve, ma, saj bom samo na tiho... :) Si prišla od daleč, iz Škofje Loke, si rekla, da ne bi nikdar videla teh lepih krajev, če ne bi bilo tekme tu v Zadlogu. In organizatorjev ter domačinov Pr` Bizarju, prijaznih, da bolj ne morejo biti, kjer ti na dvorišču pripravijo prireditveni prostor, te postrežejo z vsem, kar ti srce poželi.
Ob vpisu te že čaka kavica, sok, napišem prijavnici, dobiva po želji majici, z barvo, kakršna nama je najbolj všeč.
Tekači se počasi zbiramo, nekaj manj nas bo najbrž danes, si mislim, ker je v Gorah še ena pomembna tekma, predvsem za ta hitre. A Mihaela, ona se odloči in gre kar na obe. Že prej se zmeniva, da ji jast vzamem vse, kar bo dobila, tako, da je takoj po tekmi lahko odbrzela še v Gore.
Vreme je bilo glih točno, sonček se je nekaj skrival, da nas je ob vetrcu mal celo zazeblo, a za tek kar naj bo tako.
Sama sem cel teden nekaj šepala zaradi zjahanih prstov na nogi, pa sploh nisem vedela, ali bi se šla ali se ne bi šla tekmovat. Ah, ma k takim ljudem, kot jih najdeš tu, to enostavno moram iti. Bom že odmaširala te 4 dobre kilometre, pa nej hudir, da ne. Saj bo hitro konc.
57 se nas je zbralo na štartu. Pred nami so pol urce prej štartali že otroci.
Malo za hec, še več zares se postavim v prvo vrsto in mal "potolažim" ta hitre, da danes lahko grejo bolj sproščeno, saj danes jih pa prav zares ne bom lovila. :) Hihi, Simon je na moment mislil, da mislim resno.
Organizator Florjan nam odšteje tri, dva, ena in že se zapodimo po makadamski cesti proti našemu hribčku. Ja, tuki je blo ravno in sem morala, tako, zaradi lepšega, tejkat. Ma, vam povem, najrajši ne bi.
O, ko pa se iz travnika skrijemo v gozdu na stezo, o, pole pa jast hitro v moj hodaški juriš.
To je zame. Do okrepčevalnice nekje na sredini sem lepo hodila.
Po vodi se proga spet malo poleže in je blo treba še mal potečt, če sem hotla ulovit moje bejbe pred mano. :)
Zadnjih 400m vzpona je blo treba pa škrge upalit. Bem, če jih je treba, pa dajmo.
O, moram napisat, da so vsi, ki so se vračali že nazaj, na ves glas kričali in navijali za ta staro Čuferco. So se mal oddolžili.:)
V cilju čakajo snemalci, fotografi. Nekaj slišim, če ne bom tekla skozi cilj, in zadnjih 5 metrov navpično zares celo odtečem. Ma, počasi, glih tolk, da je šlo, kao tekaško, skozi cilj.
Pole sem zaradi teh pet metrov navpičnega teka rabla pet minut, da sem k sebi prišla.
Kot vsako leto, tudi letos na vrhu dobiš plastenko soka, frutabelo, na mizi pa čaka Jagerčk. In celo poln plato piva. Mrzlega.
Počakamo še na zadnje, (no, saj sem bila že sama pri ta zadnjih)
in odpravimo se nazaj v dolino. Kar po isti. S polnimi pljuči smo lahko dihali in uživali ob vonjavah cvetočega čemaža, ki ga za gor, ker sem tolk plitko dihala, sploh nisem imela cajta opazit-ovohat.
Klepet, bla bla bla, ropot, smeh, še mal klepeta, bla bla bla in ropota in že smo nazaj.
Prav vsako leto dobimo tu srečko, ki jo prevzamemo po teku na prireditvenem prostoru. Vsi. In ni kar neki. Midva sva dobila dve posodi za orodje, dve majici, strgalo za nalepke, in obesek za ključe. In nič reklam. Sama, k sploh nisem škrta, bi vse to razdelila vsaj na pet srečk. Ne na dve.
Za malico so bili odlični špageti. A, ko bi bilo to vse. Gospodinja Bizarjeva (s pomagači) nas ni in ni mogla nehat streči in z melonami, jabolki, bananami, bonboni, kavo, po želji z mlekom in še kaj sem gvišno pozabla.
Rezultati so bili objavljeni še prej, kot sem sploh dol prišla. Tu bi res rada pohvalila to, da so posebej obešeni rezultati na seznamu, kjer smo čisto vsi, od prvega teka naprej, z vsemi rezultati, ki smo jih dosegli.
Na podelitvi sem stala kar na najvišji stopnički, da sem zaužila Mihaeline zmagovalne občutke.
Sem pa bila drugače druga v kategoriji. Od dveh. :) Aja, moj čas: 38:45. Kar je pol minute slabši od lani. Ma, saj sem tejkala, oštja, kako slabši? :)
Za pokal dobiš njihov lesen matuck, "mašinco" za krompir tlačit.
V naši vitrini jih je že kar nekaj :
In čisto vse dame na stopničkah smo prejele rožco.
Organizator se je še posebej zahvalil kar nekaj tekačem, tako najmlajšemu, najstarejšemu, Japlju za vseh let foto - video zapise.
Gospodar in gospodarica sta se vsem skupaj zahvalila za to, da smo prišli in da smo se lahko imeli lepo pri njih. Pa bi se mi morali. Mi.
Se vam pridem naslednje leto osebno zahvalit na 14. tek. Moj pa deveti. Sedaj pa naj bo le en virtualen velik HVALA!
Ni komentarjev:
Objavite komentar