ponedeljek, 29. junij 2020

PRVI DVATISOČAK LETOS IN MOJ NOVI - VELIKA BABA (2016m) - KRNSKO JEZERO IN KOPANJE V MRZLI SOČI

Končno letos prvi dvatisočak. Vreme je bilo obljubljeno:)). Alora, pejva. Malo sem kolebala ali Kriški podi ali Velika baba, ma, na Kriških sem že en bot bla ( in bom še šla, ker je res lepo). Zato pejva na Veliko babo. Štartno mesto isto kot za Krnsko jezero. V Lepeni. Odšla sva nekaj pred sedmo uro zjutraj in imela zares prazno cesto. Sva se celo spraševala, če ne gre noben drug v hribe danes? No, ko sva prišla v Lepeno, pa je bil parking že skoraj poln.
Protokol štimanja. Sem celo vzela s sabo tekaški nahrbtnik, da sem vanj dala dve flaše vode, kajti za gor se nisva imela namena ustavljat v koči. Vročina bo, so rekli, alora, je treba poskrbet za svojo ret. :))

Glih v urci cajta prideva do odcepa v levo, ki je malo pred kočo in ta vodi k Veliki babi. Seveda sva za gor do tu prehitela vse možno in nemožno. Mojga res ne zastopim. Če gre tejkat, lahko teče...če gre pa hodit in je korak glih malo bolj strumen, pa revež trpi in me kolne že po prvem kilometru. Zaskuzibuh, vsakič si rečem, da bom šla drugič sama. In on tudi.:))

                             SNEG 2020???

No, od odcepa dalje sva bila na vsej poti popolnoma sama.
                                     Dupeljsko jezero

Hihi, ko prideva pod goro na tisti šuder, rečem mojmu, da moram lulat in vprašam, če misli, da je kdo za nama? Da me ne vidi glih ko lulam...
" Ma, še tri dni ne bo nobenga, kolkor greva midva hitro...:)) "

No, ta naša baba se mi je zdela kar nekako nedosegljiva in mogočna.


Posebno, ko sva gledala potem na jezeru nazaj, kje sva bila, je rekel moj, da če bi mu prej pokazali, kam mora, bi se kar obrnil:))


Tistega odcepa, kjer piše na Hribih. net, da se komot zgreši, nisva falila. Tik pod vrhom sva srečala celo eno dekle, ki se je vračalo in se tudi sama spraševalo, le zakaj ne gre sem več ljudi, ko pa so razgledi tako krasni... O, bejžva hitro, da jih ne zmanjka ....
In res. Ena sama lepota.






Malo se na vrhu ojačava, najeva tudi razgledov. Krn, ki je bil nasproti naju, je bil v oblaku. No, sej za Krn je itak značilno, da ima skoraj vedno kapo na sebi:)). Pejva počasi nazaj. Aja, na rožce ne smem pozabit... kolkor jih hočeš in kar hočeš.







Spust do koče pri Krnskih.
Gužva. Ma, ena birčka je  kar spuhtela...

Še do jezera. Noge sem pomočila vanj ( najbrž ne bi smela, ma, so drugi tudi....in zgledi vlečejo:)) In voda je bila prav topla. In polna ribic, ki so me skor popacale:))

                                 tu sva bila

Mimogrede sva tam na kmetiji kupila še sir in skuto. Zelo dobro.
Spust nazaj se je, kot vedno, vlekel v nedogled.

Sedaj pa....četudi nimam kopalk s sabo, pade en džamp v Sočo.
Ustaviva se tam, malo naprej od kampa v Lepeni. Ljudi, kolkor hočeš, a v Soči malo ali nič. Sej, če ima 10 stopinj...?

Snemaj, Joco, zdej grem jast direkt noter.
O, kolk je pašalo.



Sem šla v Sočo kar ene pet botov.

Pot domov.
Sicer prekrasen dan. A z grenkim priokusom na koncu dneva. V Podselu in še malo prej dva semaforja zaradi del. Iz Posočja več kilometrska kolona, v Posočje, kontra nam,  pa vsega skupaj v dobri uri čakanja na zeleno luč morda deset avtov in pet motorjev. Kje ste organi pregona? Lahko bi se dali tja za tiste dve urce in usmerjali ročno ta promet. Ker vedeli pa ste, da je na tisoče avtov v Posočju. Ki morajo nazaj...do večera.
Ste bili pa v hipu pri nama v Lepeni, ko sva parkirala ob cesti avto, kjer kao ne bi smela....sva se takoj umaknila. A, ko sva se vračala iz kopanja, je bil prav tam kar dolgo parkiran avto. Ma, je imel registracijo iz Italije. On lahko... Grrr, sem bla jezna...no, zdej nisem več. Sam povem.

18 kilometrčkov in 1500 višincev je bilo treba za tako lepo doživetje. ( z grdo piko na i na koncu)
GPS STRAVA

ponedeljek, 22. junij 2020

Z DEŽJEM NA NANOS Z RAZDRTEGA, POTEM ŠE NA VLAŽEN SLAVNIK IN NA KONCU ŠE SKOK V MORJE, 21.6.2020

Prvi poletni dan.
Nucam vavčer? Ne,...grem brez njega. Če nas je 2 miljona in če ga hočemo ponucat do novga leta, nas mora bit vsak dan do konca leta na dopustu več kot 11.000. Zdej pa govorijo, da ga jih je ŽE par sto ponucalo... kar neki... Kdaj pridemo vsi na vrsto?

Že dolgo nisva bila na Nanosu z Razdrtega. Ja, ma, kej bo to, se če dejlat mal premal...., greva pole še na Slavnik. Ja, ma, če sem že tle, se grem za piko na i pa še vržt u murje...
Se voziva proti Razdrtemu, rahel dežek. A, sej bo gejnalo... Ma, ni.
Vso pot do vrha. Sej, mal tuširanja je že pašalo, sam, jast sem imela stalno očala za brisat. In bilo je  kar zelo zdrsljivo. Zato  je treba še tolk bolj ahtat vsak korak.

Dol seveda naokoli, me ne spraviš po strmi dol, niti če je suh teren.


V avto in v Podgorje.
Gas na Slavnik, poln lepih rožic. Dež je gejnal, ma  vlage v zraku za izvoz.










Na vrhu je bil kar neki popoln mir. Brezvetrje. Folka zelo malo. Tišina. Kolk lepo.
Zdej že malo lačna sva šla seveda v kočo na papico. Mmmm, njami.

Sita in napita se spustiva nazaj v Podgorje in zapeljeva še do Ankaranskega kampa, kjer se za piko na i vrževa v toplo murje. Še sonček je začel sijat.

Perfekt day. Fruštk Nanos, kosilo Slavnik, popoldanska malca murje, večerja domače kumare in tortilja. Kej čem bulšga...
14 km, 1200 višincu za oba hribčka...
NANOS IN SLAVNIK GPS ( ravna črta je vožnja do točke do točke)

nedelja, 7. junij 2020

ŠKOLJ-TIBOT-OSTRI VRH, 7.6.2020

Če obljubljajo grozen dež in nevihte, ni kej preveč za riskirat...
Sem hotla it vseglih na Golake in Čaven, ma... sej, če grem po mojih bližnjih hribčkih, bo vseeno dobro in tudi dovolj.

In sem šla. Najprej na moj Školj. Zdej je cejt češenj in kamor je videt, da se ne berejo glih za kako prodajo, da so bolj ali manj same sebi prepuščene, se mi zasmilijo, revce in jih seveda mal razredčim...:)) Pst. Ma, ne okol govort....

Spotoma med vzponom srečam mojga, k že šiba nazaj z Vrtovč z bičikleto. Vsa moker. Ojej, dans bo pa tudi z mene teklo, najbrž... Vprašam, če je na volji, da gre še z mano nazaj, a ni bil za. Je pa rekel, da danes kuha on....O, super.

Grem proti Školju in meni kanci tečejo s čela.... kar je res redko. Vlaga v zraku 200 odstotna.
Podpis v knjigo, vdih in pogled proti Čavnu, še en vdih in pogled proti Krasu in pejdi, mati, na drugo stran.

 V Vrtovčah se sledi poti UTVV in pri zadnji hiši - čebeleraju Lisjaku si lahko izbereš levo ali desno, obe prideta na vrh Tibota. Lušten kraj. Včasih je bila tu cerkev sv. Teobalda. Sedaj na to spominjajo le še trami in prirejen "oder" oz. oltar, kamor se še vedno, če se ne motim, vsaj enkrat letno odvije sveta maša.

Potem grem po grebenu lepo proti Ostremu vrhu. Tik tak sem tam, tako, da začnem malo študirat, če bi šla pa še malo...bolj naokoli domov.

In si zamislim svojo logiko. Mati, drži se leve in prideš v Tevče. Okej. In grem. Grem po najširši poti. Vedno temnejši gozd. Hgm...

Grem, hodim, in pridem do lovske preže, spodaj pitališče, voda, vse razorano od divjih prašičev. Ojej, mati, tuki ti še nisi bla. In prašiči, slučajno, da se mi ne prkažeste glih zdej, k je mene mal strah... To ziher ni pot po Vertovčevih poteh...  Je kje kaka steza? Aja, tuki, se mi zdi, da je neki...in grem. Se vzpnem, ozka stezica in pridem ven, kamor se mi zdi, da sem že bila? Okej. Poglej gps...ja, itak...kej naj dejla v temni šumi?...
Bem, bejži še enkrat. Levo. In grem. In pridem spet k preži??? Aja, mati, to je zdej znak, da še vedno ne znaš bluzit po neznanih poteh... Pejdi zdej ti nazaj, od koder si pršla...
Ja, že, že...ma, od kje pa sem pršla? No, nekako pridem nazaj pod Ostri vrh, čeprav, če mene vprašaste, ne vem, če sem pršla tja po isti poti... bwo.

Zdej za kazen še enkrat na vrh in lepo po isti, kot si prišla, nazaj.

Le da ne grem nazaj na Tibot, ampak direkt v Lisjake in po bližnjici v Žablje.

Točno na kosilo sem prišla. Mokra ko cucek. Ne od dežja, od potu.
Ledeni tuš ( hihi, lahko rečem ledeni. Ker delajo kanalizacijo, so vse cevi speljane po zraku in ko odpreš mrzlo vodo, je ta še toplejša, kot iz bojlerja)  in že sedim za mizo. In papcam.
Dobrih 17 km. Je lepa pot. Morda proti Ostremu vrhu malo preveč vse zaraščeno. Se pozna, da ni mene tam. Jast za svojo pot v hribu skrbim sproti in jo redno čistim in režem veje, ki silijo na pot, proč. Sem šaldo pridna. Glih včeri sem imela akcijo.

Zdej bi blo fejst še, če bi Mirko pršu  pokosit travco... Mirko, kukuc?