PRVI DVATISOČAK LETOS IN MOJ NOVI - VELIKA BABA (2016m) - KRNSKO JEZERO IN KOPANJE V MRZLI SOČI

Končno letos prvi dvatisočak. Vreme je bilo obljubljeno:)). Alora, pejva. Malo sem kolebala ali Kriški podi ali Velika baba, ma, na Kriških sem že en bot bla ( in bom še šla, ker je res lepo). Zato pejva na Veliko babo. Štartno mesto isto kot za Krnsko jezero. V Lepeni. Odšla sva nekaj pred sedmo uro zjutraj in imela zares prazno cesto. Sva se celo spraševala, če ne gre noben drug v hribe danes? No, ko sva prišla v Lepeno, pa je bil parking že skoraj poln.
Protokol štimanja. Sem celo vzela s sabo tekaški nahrbtnik, da sem vanj dala dve flaše vode, kajti za gor se nisva imela namena ustavljat v koči. Vročina bo, so rekli, alora, je treba poskrbet za svojo ret. :))

Glih v urci cajta prideva do odcepa v levo, ki je malo pred kočo in ta vodi k Veliki babi. Seveda sva za gor do tu prehitela vse možno in nemožno. Mojga res ne zastopim. Če gre tejkat, lahko teče...če gre pa hodit in je korak glih malo bolj strumen, pa revež trpi in me kolne že po prvem kilometru. Zaskuzibuh, vsakič si rečem, da bom šla drugič sama. In on tudi.:))

                             SNEG 2020???

No, od odcepa dalje sva bila na vsej poti popolnoma sama.

                                     Dupeljsko jezero

Hihi, ko prideva pod goro na tisti šuder, rečem mojmu, da moram lulat in vprašam, če misli, da je kdo za nama? Da me ne vidi glih ko lulam...
" Ma, še tri dni ne bo nobenga, kolkor greva midva hitro...:)) "

No, ta naša baba se mi je zdela kar nekako nedosegljiva in mogočna.

Posebno, ko sva gledala potem na jezeru nazaj, kje sva bila, je rekel moj, da če bi mu prej pokazali, kam mora, bi se kar obrnil:))

Tistega odcepa, kjer piše na Hribih. net, da se komot zgreši, nisva falila. Tik pod vrhom sva srečala celo eno dekle, ki se je vračalo in se tudi sama spraševalo, le zakaj ne gre sem več ljudi, ko pa so razgledi tako krasni... O, bejžva hitro, da jih ne zmanjka ....
In res. Ena sama lepota.

Malo se na vrhu ojačava, najeva tudi razgledov. Krn, ki je bil nasproti naju, je bil v oblaku. No, sej za Krn je itak značilno, da ima skoraj vedno kapo na sebi:)). Pejva počasi nazaj. Aja, na rožce ne smem pozabit... kolkor jih hočeš in kar hočeš.

Spust do koče pri Krnskih.
Gužva. Ma, ena birčka je  kar spuhtela...

Še do jezera. Noge sem pomočila vanj ( najbrž ne bi smela, ma, so drugi tudi....in zgledi vlečejo:)) In voda je bila prav topla. In polna ribic, ki so me skor popacale:))

                                 tu sva bila

Mimogrede sva tam na kmetiji kupila še sir in skuto. Zelo dobro.
Spust nazaj se je, kot vedno, vlekel v nedogled.

Sedaj pa....četudi nimam kopalk s sabo, pade en džamp v Sočo.
Ustaviva se tam, malo naprej od kampa v Lepeni. Ljudi, kolkor hočeš, a v Soči malo ali nič. Sej, če ima 10 stopinj...?

Snemaj, Joco, zdej grem jast direkt noter.
O, kolk je pašalo.

Sem šla v Sočo kar ene pet botov.

Pot domov.
Sicer prekrasen dan. A z grenkim priokusom na koncu dneva. V Podselu in še malo prej dva semaforja zaradi del. Iz Posočja več kilometrska kolona, v Posočje, kontra nam,  pa vsega skupaj v dobri uri čakanja na zeleno luč morda deset avtov in pet motorjev. Kje ste organi pregona? Lahko bi se dali tja za tiste dve urce in usmerjali ročno ta promet. Ker vedeli pa ste, da je na tisoče avtov v Posočju. Ki morajo nazaj...do večera.
Ste bili pa v hipu pri nama v Lepeni, ko sva parkirala ob cesti avto, kjer kao ne bi smela....sva se takoj umaknila. A, ko sva se vračala iz kopanja, je bil prav tam kar dolgo parkiran avto. Ma, je imel registracijo iz Italije. On lahko... Grrr, sem bla jezna...no, zdej nisem več. Sam povem.

18 kilometrčkov in 1500 višincev je bilo treba za tako lepo doživetje. ( z grdo piko na i na koncu)
GPS STRAVA