sobota, 31. avgust 2019

NA MOJGA, ŠE K SV. MARTINU, NA BRJE, V ŽABLJE IN DOMOV NA ČILI

Ola, včeraj so me poklicali v referenčno ambulanto, da me malčk pregledajo, če bom šla kej hmali na un svejt:))
Kri brezhibna, edino ta lump holesterol je malčk povišan, ma, vem točno, zakaj... če bi dva tri dni prej ne grehov delala, bi takoj padu na normalo.
Pole sem seveda sestri povedala, da meni zvečer paše en glaž črnega, fetka sirčka, pa naj bo kar če... in ko je sestra vnašala noter v kompjuter te moje grehe, ji je takoj vrglo ven, da me bo najbrž morala že una tetka od AA poklicat, če bi k njim hodila na seanse.?

Ma, kompjuter ne ve tega, da jast vse te volte naslednji dan krepko ponucam, saj sem glih včeraj šla že v četrti tisočak po kilometrih.

Saj vem, da ni prav, če se ga žlunka, ma, mal po posameznih parametrih bi pa tudi komp lahk kaj razsortiral... ( kej se zdej tolažim,... en glaž al pa dva na dan... pa boš šla hmali iz tega sveta stran:))

No, EKG tudi fejst. 
Mene bo treba strejlat:))

Aja, ko sem pršla noter, sem teti sestri rekla, da če moram na vago, če mi lohk ne pove, kolk sem težka...ker jast se pa vagam samo vsakih 13 mesecev in zdej je na vrsti za vaganje glih miklavžev dan.  Ja, in ko jast stopim na tisti meter in vago, ugotovimo, da sem se ponižala za dober centim, in  pove, da je moj ITM 25,5. 
Seveda se je povečal zato, ker sem se jast znižala:), ne zato, ker sem se zredila... in ko me vpraša, kolk sem vagala 6. novembra lani in ji povem, da skoraj 75, mi reče, da imam 2 kile manj od takrat... Na, zdej,... ma, bem, če mi pove, da je kil manj, pa naj ji bo... mi vseglih polepša dan... 
Za nagrado sem danes kar letela najprej na mojga

Po poti sem malčk pobendimala in jo mahnila še proti Sv. Martinu.

Letos je leto robidnic. Ogromnih.

Pa kakija ne vem, kolk ga bo kaj...odpadajo sadeži ko zrele hruške iz dreves... Ne vem, po 15 letih, odkar imamo v lasti ta naš drevček, še ni tolk odmetaval...bomo vidli, če ga bo kaj ostalo.

No, seveda nimam s sabo nič vode, pa moram stalno kako jagodo v usta dajat, pa figo, če se mi že nastavlja, tudi breskvico sm eno zmazala...
in pole bom rekla, da zjutraj nič ne jem...

Pri Sv. Martinu sklenem, da se vrnem po eni poti, po kateri sem lani enkrat gor prišla... Mhm, jast in spomin za orientacijo...
Ja, mati, glih kontra je zdej,...če si takrat gor prišla, moraš zdej tam dol.... Ja, ma, kje dol???
V spominu sem imela eno označeno križišče, ma, tega ni bilo nikjer, in tako sem seveda naredila en par kilometrčkov več, da sem šla po cesti na Brje in od tam nazaj proti V. Žabljam.
Grrr, grem drug teden takoj v akcijo, kje sem jast falila... bom šla pa spet gor..da vidim, kje ven pridem. ( sej, tega ne nobenmu pravt, ma, pač, tako je...)

No, če že zabluzim, pole naj bo zabluz konkreten...in se meni, pridni pohodnici, zgodi, da ko lepo hodim mimo enga čebelnjaka, zaslišim jast najprej eno strašno jezno čebelo, kako mi okrog ušes pleše sem in tja...tej se pridruži še ena, še ena, še ena...ojej, napad čebel name!!! Kej mi bojo zdej nardile? Sreča, da imam facol na glavi, drgač bi jih imela že polhno frizurco....
En cejt maham sem in tja, jih prosim, naj grejo proč, one pa kar name.... ma, kej????
In se spravim jast po 15 kilometrih hoje v tak dir, da me še Bečan ne ulovi:::))) .
Ma, sam, kej se meni ne zgodi... Ma, so ble jezne, ma, kako! Ma, zakaj glih name? Sej jim nisem neč nardila...
No, bem, prežvela sem.

Doma hitro pod tuš in hmali bo kosilo... specialen golažk ( brez mesa) iz same domače zelenjave... bučk, čebule, česna, paradajza, malancan, korenčka, .... mmm, njami.
To je moj skuhal, tolk da se ve! Še pašto - metuljčke in kaj pa, če bi midva dans probala un čili, k je že zrel?
Utrževa dva komada in že ko sva ga na dilco dala, nas je mal zalopnilo v nos... bem, kjera sorta je tu?

Ker, kupla sva ga pa v Šempasu pri Mirkotu in misleč, da Mirko ne prodaja takih giftov, jast res nisem nič glihe dala, katere sorte je...naročila sva pekočga, močnega in tazga nam je Mirko prodal... zdej, če je to najmočnejši čili na svejti,...ma, nje v Šempasi, ga ni tazga, no, lepo vas prosim....:))
Ah, neč ne bom čitala zdej, bom pole, če preživim.... in pojeva vmes pašto in golažem vsak svojga.... Pufffff..... ma, kaj sva zdej midva zmazala....peče, ko hudič, iz vseh luknej šmrcam,... v želodcu 100 stopinj...
grem hitro čitat un listek, k je zapičen v zemljo poleg čilita: Carolina Reaper..., hitro guglam, kej je to za en hudir: ojej, wače, najmočnejši čili na svejti, 2,2 miljona skovilu,...ojej, buh da sva prežvejla.

Tevi so še zeleni.... ne vem, kako se ga bom lotila, ko bo pordel? 

Drgači, midva imava zelo rada mal pekoče zadeve in jih redno uživava. Zdej že lepo sušim in dajem v olje, ali pa vložim v kisu...,nam je strašansko dobro...

Tudi v vrtu imamo ogromno ljutih feferonov, ki so zares kar konkretno ljuti, pa tabasco nam lepo dela. Sicer sva mislila, da nam lanska sadika ne bo ponovno pognala, ma, pa je in zdej je polno rumenih plodov:

No, danes je zgleda, napad črke Č name...najprej čebele, pole čili,...še sreča da je Čufer šel delat:))
No, bem, skoraj 20 kilometrčkov sem nardila,..( vejkarco sem komi v Žabljah upalila, zato je na Stravi le dobrih 17), pašto sem pojedla, čili tudi,  ma tudi en glaž črnega in fetka sirčka bo padla zvečer... Ker jutre pa pade? Še ne vem, kjeri, ma, eden bo.... hrib, sevejde:))

p.s. Aja, še tu se moram mus považit... 
imam pomidor, visok skor tri metre..in še raste...
Sam, ne rečt zdej unga: neumen kmet, velik pomidor:)) 


nedelja, 25. avgust 2019

8. TEK NA ANGELSKO GORO, 25.8.2019- NAVIJAŠKA

Bem, nekako se ne spodobi, da manjkam, nje...
In nisem.
Sem šla naprej gor, da bom lahko malčk kričala in navijala...
Mi je šlo fejst. Hoja, mislim:))
Stapotjo sem nabrala  pol škrtočka drnulj, k se zdej že pacajo v prozorni tekočinci:))
Na vrhu Wtlškega wakna se podpišem in mahnem nazaj dol, da pridem vsaj malo na razgledno točko. No, še preden jast malčk bolj dol primaširam, mi seveda že priteče naproti kdo drug kot Simon. Tako, sportski lagano....
Za njim mu sledi Gašper in pa danes odličen Anej, pa Elis, Simon, Simon..... Varinejčka, Mihaela, Urša in tako do konca navijam za vse, spet wžgem Stravo, da izmeri do konca mojo zmagovalno tekmo:)) in grem proti cilju.
No, ne čist do zadnjega...sem ušla Igorju:))
Morda oz. najbrž se ni danes teka udeležilo kar nekaj odličnih tekačev, domačinov, ker so bili včeraj na PUT-u. Čestitke Markotu in Petri.
Tekla je tudi mladina.


Pridni.
Na prireditvenem prostoru smo se kar lepo martinčkali pred dvorano, dokler nas voditeljica Sanda ni pozvala noter na podelitev, ki so jo popestrili tudi s kulturnim programom- glasbenim vložkom. Lepo!

Na koncu smo v skupinici lepo mahnili še do wakna, ker kar nekaj tekačev le-tega še ni videlo.


Lepo je bilo.
Drugo leto pa spet ponovimo vajo:))
GPS STRAVA
Fotkala sem, bem,.... sej, jast sem bla na ta pravmu mestu, ma sonce ni blo:)), ma, je vseglih nejk ratalo:
FOTO ALBUM




nedelja, 18. avgust 2019

ZA FRUŠTK NA MOJGA, ZA KOSILO NA TRSTELJ, ZA VEČERJO PA ŽAR ŽUR

Zjutraj sem šla najprej na mojga, se med potjo najedla robidnic, ki jih je letos v obilju..., prišla domov, se sam mal umila in z mojim šla dalje...
Zapeljala sva se do Dornberka in naprej v vas Potok. Parkirava na enem majhnem poštotu, ker sva na desni videla tablo Trstelj 1 ura.
Prvič tukaj, seveda. Pa pejva od tu.
Pot prav nič lepa, ene robidovne, da sem danes vsa popraskana... čudno, da nihče tam ne hodi in malo počisti...
No, je pa tudi dobra stran robidovja...:

In kar nekaj zanimivosti...npr. Triglav z Aljaževim stolpom:


pa, Marija v steklu:
pa možnost medota videt:


Glih zadnjič sem se važla, da ponucava za najino maširanje na hribe dobro polovico cajta, k piše na oznakah, ma, ta bot sva pa  nucala res eno uro. Svaka čast pohodnikom, unim, navadnim, če pridejo v eni uri na vrh. Razen, da par metrov po asfaltu hodiš, je ostala pot kar strma....ma, prav strma.
Na vrhu pa razgledi za gate trgat...Na obe strani ....ups, na vse strani...



Pri koči sva se ustavila za skoraj dve ure, klepetala z najemnikom, in v vsem cajtu ni prišla gor niti živa duša.... Škoda.

V dolino sem pa šla kar po cesti, nisem nič več bluzila po robidovni...kar je zneslo enih 700 metrčkov več poti. Kaj bo to meni...
Večerja pa....
Bučke, malancani, paprika, čebulčka, krompir, čevapi, birca,...žar žur. Njami.
Fotke?
Ni blo cajta fotkat, lepo vas prosim, no....
GPS STRAVA

nedelja, 11. avgust 2019

5 DVATISOČAKOV V ENEM ŠUSU-PL. KUHINJA-RDEČI ROB-J.V LUŽNICI-SREDNJI VRH-PRAG-VRH NAD PESKI-BATOGNICA-KRN-KUHINJA

Nisem jast kriva če je vseh pet komadov v dolžini petih, šestih kilometrov...
Vreme so zagvišali za čisto jasnino z vročino, brez možnosti padavin. Glede na to, da Krn največ botov dobi kučmo že zjutraj, pa bejžva tja....sam...ta bot ne direkt iz Kuhinje, ampak malčk wkuli riti v waržet....
Ob pol osmih je bil parking pred Planino Kuhinja že zagiftan do zadnjega kotička. Ma, še naš porše pa vtaknemo nejkam...

Seveda so šli skor vsi na levo, ma eni štirje pa celo na desno... 
Bejžmo! Dokler so krave, hodiš dobesedno po samem dreku...bentiš, imajo prebavo kot se šika. 

Za Planino Leskovca končno lepše in  še vedno v senčki se zaženeva v cikcak stezo. 
Sem se večer prej nažrla tortelinov, da bom jast močna za vzpon in naslednji dan jast ne nucam fruštka...ma, ko prideš do polja z malinami.... se moraš!!!! najest. Če moj reče, da jih tolk na kupu še ni videl...pole ta velja.
        Ta moderni aparati ti takoj retuširajo fris, da nimaš gub...ma, kej mojih rok ne vidi aparat, al kej???? No koment, ko sem bla 12 let na Malnu, sem imela 40 ton 50 kilogramskih žaklov na rokah vsak dan, kegljanje sem trenirala 30 let, kugla ima 3 kile,...to bi morala met mišiče napete ko struna.... jast pa vsa ovenejla... trdu. 

Po urci vzpona sva že tik pred sončnim vzhodom- ponovnim in pod geološko posebnostjo - Rdečim robom. Čisto zares rdečo goro.



Ne morem mimo, da ne omenim krasnih razgledov na vse...tudi kamen je lep... človk bi kar sam slikal, niti ni važno, kaj in kako zgleda.... vse je lepo....

Ena dva, ena dva in že sva pri jezeru v Lužnici. Luštkano jezerce je bilo še v senci... a, manjkala mu je le še minutka do sončka...

In prav tu gre mojmu v usta ena leteča pošast in ga piči tik pred požiralnikom. Ojej, bogi, ne ve, kaj bi...kašljal, zbruhal,... rad bi, da jo izpljune ven...pa ne gre.... Šele doma smo videli, da smo v bistvu imeli srečo, da ni kaj alergičen, kajti vso pot do doma je imel občutek, da se ga žwala drži nekje na poti v požiralnik, a ko smo pogledali z lučko v grlo.... od pika je imel vse odebeljeno in zakrvavljeno....bi moral helikopter lahk ponj, če bi bil alergičen... uf, sreča.

Nad jezercem vodita dve poti: spodnja in zgornja. Midva sva jo mahnila kar po zgornji, neoznačeni, tik pod steno. No, ta košček, preden smo prišli do spomenika, je pa  bil na par mestih kar nevaren. Pot zelo ozka, poleg pa samo prosti pad. 
Gremo dalje. če sva hotela doseči tudi Vrh nad Peski, sva morala seveda iz označene poti. Na enem kamenčku piše Peski, a moraš krepko pogledat, da opaziš. ( no, sej , jast sem itak slejpa...drugi bi vidli najbrž takoj...) In greva. deloma kar nevarna, treba je pazljivo, da ne zdrsne. 
Na vrhu skrinjica z zvezkom v obliki Aljaževega stolpa. Bem, če letos ne bom na strehi, se pa vsaj s stolpom poškljocam. Razgledi krasni. Krn, vse črno kot v mravljišču...kot na dlani. No, fotka ne pokaže glih...ma, jast sem vidla enga, k je glih v panin s pršutom ugriznil:))



Sestop,... čez melišče in že sem tuki.... in gledam, kje sem bla...
Ta vzpon za en dvatisočak več ti vzame približno, kaj pa vem, pol urce? Lohk mal več, no. 

Bejžmo naprej. 



Mimo Batognice.... kjer ostankov vojne kar ne zmanjka....,


še vzponček do vrha zgrizemo in zmaga je naša!

Nad nami na severni strani čista jasnina, a pod nami na južni pa....

Ah, tevi vremenraji....

Strava nam je do Krna seštela 10 dobrih kilometrčkov. 
Iz Krna do Kuhne pa že vemo, da je dobrih pet... 
Ki trajajoooooooo. joj, če jih je kdaj konc... za hvala lepa sva v vsej megli še ta direktno bližnjico falila, tko da sva šla prav vse naokoli...grrrr. 
Pot mi je dvakrat prestregel ogrooomen gad...
Hihi, no zame je to ogromen...četudi je prav mičken...no, in upam, da je gad.... sej, kej pa če bit v gorah kot gad...belouška že ni, najbrž....grrrrr....hihi, moj je kar tekel naprej, da ga ne ulovi.... jast pa sem hitela ga ujet v kamero....

Končno prideva do planine, kjer obvezno namočim moje lepe nožice v korito.

O, čakte, zdej šibam hitro na moj Školj, preden postane vroče tumač...
Priden hmali.
.
.
Evo, sem že nazaj. Glih danes sem bla na mojmu 200 botov letos. 
Majhen praznik...:))

O, bejžmo naprej...
Alora, ko prideva do Planine Kuhinja, pade seveda v šusu ena laška in ena radler.... sira tokrat ne grem kupit, ker sem ga kupla na Bevkovem vrhu in ga imamo še....

Pejmo počasi domov. 
Bolj kot sva se bližala vasi Kamno, bolj mi je po glavi šelestelo, da bi se šla jast vreč v Sočo. 
"Wače, greva tle pod most, se mal vrževa noter?"
"Je mrzla Soča..."
"Ja, bem, če smo se tli vreč v Kamniško Bistrico, ko bi prišli iz Grinte, se lohk vržemo tudi tle v Sočo."( ma, ker je bil dež, se sevejde nismo)
" Sej nimamo kopalk..."
"Ah, tudi če ne...imam za se preoblečt.... če hodijo v vodo sam s špagmi okoli riti, bom šla pa jast z navadnimi gatami... voda vse sprejme:))"
In jupi....en dva tri sem bla noter.....  



 Kolk je tu pašalu.... Res je. Sem se kar regenerirala...lohk bi šla kar še en bot na turo:))

 No, zdej je tle mal kočljivo...al so vsi tevi dvatisočaki potrjeni,...al bo treba še kej delat na normi?

Dejmo tako.... če ne rata nobeden več, veljajo tevi.... če pa rata še kakšen, pa še tolk boljše....
O, zdej še vse tehnikalije zalimamo:
GPS STRAVA
RELIVE POSNETEK
FOTO ALBUM




nedelja, 4. avgust 2019

8.ŠMARSKI TEK, 3.8.2019

Majhna vasica Šmarje je včeraj ( in še danes :))) pokala po šivih.
Od vsega. 
Prišlo nas je glih tam okoli 150. 
Napovedoval se je hud boj, kajti med tekači je bilo elite, kolkor čiš. Kosovelj, Tratnik, Ferjančič, Lokar, Strnad... wow, to pa bo fajt.
Bilo je tudi hudooo veliko bejb, kar skoraj tretjina vseh, 34. In veliko takih, ki sem jih vidla prvič. Zelo lepo. 

V Šmarjah je bilo, ko sva prišla, seveda že vse pronto. 
Vse je bilo na svojem mestu. Bazen naštiman

Prišel je tudi big boss PGT-ja, čeprav poškodovan. Malčk se je považil z novo mrcino, ki je dobila registracijo - tako, kot se spodobi:
Kaj to pomeni, da še ne bo konec? Registracija traja ponavadi....

Sejem bil je živ, a jast sem ob šestih morala krenit na moj marš. 
Že takoj, ko zagrizem med vinograde, me pozdravi mavrica:

Torej dežja ne bo... vsaj ne tega, k je bil že tam:))

Šibam, šibam, Stane je tudi že na svojem mestu, pa Ajk se na polno ogreva, pleh muzka je pronta, okrepčevalnice tudi. 

Tolk fejst mi je šlo, da sem celo malo potekla.

In na zadnjem kilometru me ulovi Marko Tratnik, ki mu je danes tako hitro steklo, da je padel celo nov rekord proge. 
28:42 je čas, ki ga bo treba naslednje leto napadat. Bravo, Marko!!!
  Za njim Mitja Kosovelj. Tretji pa Uroš Rozman. 

Pri damah pa, kot že nekajkrat v PGT ligi, najbolj hitra vedno nasmejana Varineja Drašler, pred Veroniko Krečič in še rosno mlado Gajo Leban Jež. 
 Pridne bejbe.

No, jast in Koširjev ata seveda počakava na vse tekače, ker sva tekmovalno netekmovalno naravnana.
 A, ko prideva zadnja skozi ciljno črto in jo mahneva proti okrepčevalnici, ne manjka na mizah še prav ničesar. 
Vsega v izobilju. 


Ah, skušnjave, ki se jim ne da rečt NE...

Med dobro glasbo, obiljem klobas, sira, pivičke, peciva nam seveda ni bilo prav nič dolgčas. 
Le nebo je nekaj nakazovalo, da bo treba pohitet, če nočemo bit mokri.
Podelitev za najhitrejše:

Žrebanje pršuta. Srečni dobitnik je bil Primož Cergolj.
In veste kaj? Primož se je odločil, da zareže v pršut med nami vsemi in pršut privošči tudi vsem ostalim. 
Glavni "pršutoreznik" je bil Ervin - zmagovalec takratke 4,4km proge:

Muzika je špilala na polhno, mene so noge srbele, ne od ekcema, ampak od dobrih taktov.... in plesišče se je kar samo odprlo. 
Priznam, da me po nekaj letih neplesa danes bolijo mišiči.( uni, skriti pod zalogo maščevja:))
 Kaj ne... sej sem migala do enih zjutraj. Vmes nas je hotla nevihta mal prestrašit, ma, smo jo mi odgnali proč. Bejži!!! Nimaš kej dejlat in kvart tako spontane žurke.

Hvala Stojanu in Karolini ter seveda vsem akterjem v Šmarjah za še eno super izpeljano tekmo. Ki ni bila samo tekma. je bila tudi druženje, je bila tudi zabava, je bila tudi proslavljanje  rojstva novega tekača, ki ga je prav včeraj dobil tata Matej. Bratec Jakob je z veseljem zmazal še eno kepco več za Dominika, ki je, kot je rekel, full luštkan mičken dojenček.:))

Čestitke!

Aja, na koncu pa še en velik hvala Ivici Žlogar. Ivi, ne delam jast zato tega....to imam, zgleda, v krvi. Pa naj ponucam, kar že lahko nudim... 
Fotke... nekaj vas je bilo, tam na spustu, malo pred ciljem, prehitrih in zato seveda omeglenih. Pa vas zato ni v albumu. Moram še pogruntat, kako fotkat brzino na novem mobitelu:))