16. GORSKI TEK NA ŠPIČASTI VRH, 26.5.2019

Ker je vsako leto na tem teku zelo lepo, sem letos rekla, da grem na mojga prvega v tej sezoni prav sem. In to tekmovalno netekmovalno. Za tiste, ki še ne vejo, kaj to pomeni... to je ena super varianta, če npr. ne moreš, nočeš ali karkoli se tiče besede NE za tekmovat, si pa vseeno rad skupaj z druščino in pot vseeno lahko premagaš na svoj način. Torej, PGT pravila omogočajo to, da s progo opraviš po svoje, s tem, da seveda prej plačaš štartnino, tako kot vsi ostali in  ti seveda zanjo tudi vse, kar pripada tekmovalcem, pripada. Seveda smo v rezultatih potem pocahnani kot zadnji. In dobimo za to le točko za udeležbo. Logično.

In kar nekaj je bilo krivo za prijavo tudi to, da sem rekla, da tu vedno dobimo fajn bombažno majčko. Ker jast unih plastičnih pa res ne prenesem.  Ampak!!! Bi reku Škufca na zvezdah k plešejo:).... letos je organizator reku, da majčk ne bo... ker naj jih ne bi nosili ???  Ma, pridte k meni v omaro... al pa na sušilni štrik... sama TRMA :))
No, bem, neč hudga... sej starih še nisem ponucala:))

Letos nas je bilo kar nekaj takih, k smo šli tako, netekmovalno.
In kar takoj moram zares pohvalit vso to domačo mladino in seveda družino Jež, ker ni prav dosti manjkalo, pa bi nas prehiteli v številu. Bravo, kar 47 otrok je sodelovalo na ne lahkem teku zanje. Odraslih nas je bilo 67.
Seveda sem jo mahnila pol urce prej proti vrhu. Po dolgem času je na tekmo prišla Marjetka Vrhunčeva in skupaj sva jo pičile lepo po poti.

Pot kar nič blatna, kar je, glede na stalno deževje, kar super.
Narava seveda krasna.

No, moja računica je računala, da bom približno 10 minut do enajstih, to je 20 minut po štartu, že zagledala prvega na progi.
Jast še hitim proti vrhu, da jih pričakam tako nekako na zadnjih 300-200 metrih. A od tega ni bilo nič. Čakam, čakam skupaj s Koširjevim, Marjetko, Simonco, Habetovo... tekačev od nikjer... ja, bem, kej so se zgubili, al kej???

        Marička, ma, zakaj glih mene žile na nogah??? Kej bi kdo kupil? Jast jih častim:)) Žilologa imam komi konc leta... seveda se grem tja samo obrnit okoli stolice.... potem pa spet čakanje...grrrr.

Ne, niso se, ampak zaradi velikega števila mladih niso utegnili "vreč" vseh v kompjuter in zato so štart prestavili kar za skoraj pol urce...
Bem, Tudi to preživimo. Malo sem se oblekla, ker me je zazeblo, nakar le  iz daljave zaslišim dihanje.... brez da vidim, kdo v daljavi to je, sem prepoznala Markota. No, saj niti nisem pričakovala kaj drugega... oz. ali Marko ali Simon, sam, da Simona nikoli ne slišim dihat:))...

In tako navijam za vseh od prvega do zadnjega, seveda tudi škljocam.
Kot zadnja pridem pole v cilj. Spijem enga ( dva, tri) borovničke, ker dugega ni blo več:)) in bejžmo nazaj v dolino na ohcet. K Bizarju.

Gospodinja se trudi na vse pretege, da nas (piranje) sproti z vsem oskrbuje.... sok, banane, jabolka, kava, specialni saden jogurt ( res specialen). Domači sir in mlečne izdelke si lahko kupil.
Najedli smo se pašte. Popili kakšen točen pirček.
Odpadke smo lepo sortirali v tri zaboje, namenjene svojemu odpadku. Bravo! Prevzeli vsak svojo praktično nagrado - srečko in malo poklepetali med seboj.

Pregled rezultatov in pohiteti bo treba s podelitvijo, kajti iz vseh strani se nekaj črnega komači.
In ravno, ko se zaključi podelitev po kategorijah in nagradi najmlajše, se zgodi .... veter, dež,.... nevihta.
Kaj pa podelitev za absolutno najhitrejše? Jo je odnesla nevihta?
Ampak...!!!! Bi reku Škufca...:)) To bi pa moralo bit na sporedu.
Ker absolutni so pa le najbolje odplesali zadevšno.

No, jast vam dam vseglih svojih 10 točk. Hvala za vse. Na tem teku sem praktično od vsega začetka, najprej smo prišli sem bolj zaradi Sindis, k je tekala še kot mulka, kasneje sva "zagrabla" tudi midva in uradno sem danes 11-ič tu.
In ker je prireditev lepa, enostavna, gostoljubna, domača, dobro organizirana ( napakce so zato, da se jih lahko popravi:)), pridemo, če bo le zdravje,  tudi naslednje leto.
Ampak!!! Bi reku Škufca v zvezdah::::))) : DEJ, MATI, BEJŽI DRUGO LETO TEKMOVALNO TEKMOVALNO, DEJ... KER JE RES LEPA PROGA! PRAV TEBI LEŽI, MATI!!!
Ampak! Rečem jast....Jast ne maram tejkat...rada hodim.
Bwo... kdo bi vedu zdej, kej bo drugo leto nardila ta stara Čuferca:)
ALBUM ( + ZASILNI REZULTATI)

PST - POT OB ŽICI, 11.5.2019

Danes je bil  na vrsti UTVV.
Navijala sicer bi, no sej tudi sem, ko so snoči 100 miljaši šli mimo izvira Hublja : FOTO
Sam, dans... kje naj človk bo? Na 30, na 50, na 100??? Sej se zveličam čakat na vseh .... ker jast sem pa taka, če že navijam, navijam za vse - od prvega do zadnjega.
In ker je moj snoči slučajno vprašal, če greva v LJ na PST.... ah, najboljš bo tako, sem hitro rekla DA.

Pole sem seveda hitro šla na mojo pot obest enih pet rjuh z navijaškimi forami... da bo vsaj to, kar se ZZ navijanja tiče:))

In tako sva danes nekaj minut čez osmo štartala na Viču.
Tempo korak, 9-10 min na km. Moj me je kaj kmalu začel kolnit, ker jast to lahk šponam do onemoglosti, on pa ima tekaške mišiče in v hitri hoji trpi ko.... Zato je nemalo cajta poleg mene raje počasi tejkal. No, ne poleg mene... pred mano.
Tajataja,... na zapadu ništa novo:))

Ljudi zares ogromno, dosti več, kot ko sva bila na PST prvič pred leti... Od poznanih sem že kmalu srečala MiciM in Mušnico, pa Silvanco Jezerškovo, pa enih politikov...

No, te ravnine sem se tudi sama kmalu naveličala in komaj čakala na teh par km hribčka na Golovec. Sem ga zmazala z istim tempom kot ravnino. :))

Spust in spet ravnina mimo Rudnika, Livade in do cilja na Viču.

Za vseh 33 km sva ponucala 5 ur in 25 minut, pet botov sem v tem času šla na minus ( vrsta), čakali smo tudi kar nekaj botov na semaforjih. Kar se futra tiče,  nisva kaj dosti zaužila. Oba skupaj liter vode in dve mini čokoladici.
RELIVE GPS POSNETEK

GPS STRAVA

Pole sva hitro odbrzela v Sinjo Gorico v Nibi na vege kosilo in moj me je v Vipavi spustil, da sem šla mal pokukat, kako kaj gre ultrašem.
Moram pohvalit mojo hčer, seveda, super ji je šlo. In tudi vsem ostalim vsaka čast.

Ker se je čakalo na tretje uvrščenega 100 miljaša Andija, sem seveda počakala nanj in posnela njegov prihod v cilj. Brez solzice mi ni šlo. Bravo, Andi!
PRIHOD ANDIJA

Ojej, ne smem pozabit... na brzake sem srečala vse moje bejbe.
In mojo specialno bejbo Majo. Smo imele čast se pofotkat z eno najhitrejših... Dve hitre z eno super hitro--- glih povprečje:))

En super dan. Za vse.
Sem šla domov na štop. Kot ena šmrklja od 15-ih... Ma, sem ga dobila takoj. Ne le to. Soimenjakinja Valentina je imela namen le do Ajdovščine, a me je zapeljala kar do doma. Hvala. Čim več takih ljudi naj bo na tem svejti našem.

PRVOMAJSKI PEŠ V TRST, 1.5.2019

Nekaj minut pred šesto sem se s kolesom zapeljala proti Žabljam.
Jutro je po vonju dobro dalo vedeti, da je večer prej na kresovih zgorelo nemalo lesa. Pa še megla je vse skupaj tiščala k tlom.

Skoraj 80 (ne le domačinov, tudi iz Ljubljane, Kranja, Izole, Cerknega, Cerknice so prišli) se nas je zbralo pred dvorano in  ravno, ko smo se dvignili nad Žablje, nas je pozdravilo sonce in zagotovilo en krasen dan.

Letos ni bilo Marije, s katero sem imela lani celo pot govorne vaje, pa sem mislila, da mi bo kej dolgcejt, če ne bom imela s kom jezička vrtet? Ah, kje pa.
Takoj sem spoznala nekaj novih ljudi.

Hodili smo proti Zavinu, nekajkrat prečkali potoček, nismo se še niti dobro ogreli, ko nas pri prvi hiši pričaka presenečenje?
Ja, gospa, kaj pa vi tu? Avto, poln hrane in pijače, poleg avta miza z vsem mogočim...
"Dobro jutro vsem. Sem tudi sama pohodnica, večkrat na organiziranih pohodih in letos sem sklenila, da vas malo pogostim. Pa sem se pripeljala do sem. Sem se že malo bala, da vas ne bo..Postrezite si! Kar vam paše. "
Človek ostane brez besed. Hvala.

Že smo hiteli naprej proti Lukovcu. Na vzponu so si najdrznejši upali po bližnjici...

Še malo in že smo v Lukovcu. Veliko ljudi mi reče, da so v mladosti obvezno prišli sem po jurjevke (narcise), ker je bilo vse belo od njih...kot na Golici. No, danes naj bi bilo trganje le teh nedovoljeno, a Ivo  je vendarle tri dame obdaril z njo. ( sej, tega ne nobenmu pravt...:) )

Na igrišču smo se počakali, spravili odvečna oblačila, saj je bilo že konkretno toplo, se malo okrepčali in seveda dokumentirali vse skupaj z eno gasilsko.

Že hodimo lepo proti Kobjeglavi. Čez nekaj orošenih travnikov...

Do koče, kjer nas tudi letos konkretno pogostijo Cigojevi s super domačimi dobrotami, od odličnega kruha do specialnih domačih mesnin in kapljice rujnega.
Hvala!

Seveda na koncu ni ostalo nič..., le kako bi...., če pa je bilo vse tako zelo njami.

Pojdimo dalje.
Naslednji kraj je Kosovelje...

In po cesti v Pliskovico, pred katero na ogromnem travniku stojijo ostanki vojaške kapele iz 1. svetovne vojne.  Srditi boji so se bili tudi na zahodu kraške planote in na osrednjem delu Krasa je bilo zaledje, kjer je imela avstro-ogrska vojska številna skladišča, delavnice, poveljniška mesta in bolnišnice. Ta čas je potekala tu mimo celo poljska železnica, ki je oskrbovala vojsko.

Že smo v Pliskovici.

Sedaj nas čaka še kar strm vzpon na Volnik:

Kot vedno je tudi tokrat vsaka kaplja znoja v momentu poplačana, ko prideš na vrh. Ko vidiš, kaj si vse premagal...

Sledi še spust ter cestni pohod skozi Zgonik, 

po stopnicah dol  do Miramarja..

Ter ob obali v Barkovlje. Naš današnji cilj. 

Kar malo smo se načakali na avtobus, a sta za dobro voljo s pesmijo sproti skrbela Ivo in Marjan, ki jima kar ne zmanjka repertoarja...

Strava mi je izmerila dobrih 36 km poti. Ne le meni. Vsem. Pridni smo bili. 

A še bolj pridne so bile včasih naše none, katerim je bila ta pot malodane vsakdanja. Le kdo bi danes tako....? 

Se vidimo naslednje leto. 

RELIVE POSNETEK: https://www.relive.cc/view/2334007267

GPS POT: https://www.strava.com/activities/2334007267

FOTO : ALBUM