JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

nedelja, 15. februar 2015

2.GORSKI TEK NA SABOTIN, 15.2.15

Celo zimo sem si pravla, da letos pa ne bom tekmovala.
Če bi mi ugodili in bi jast z veseljem šla na vse tekme, a tako, da bi se na pot odpravila pol ure prej, odhitela čim dlje, dokler me prvi ne ulovi, pa bi tam do zadnjega čakala in navijala, škljocala in šla lepo z zadnjim do cilja. Pa mi lahko pribijejo tudi dve uri, samo da sem v rezultatu. Kot zadnja.  Oh, kolk bi blo to zame !  Ja, bi ..... blo....

Pole si mislim, kaj čem jast zdaj tam organizatorju razlagat, da bi šla na tekmo, ma po svoje.... pa bi me večina samo debelo gledala in si mislila, če sem šla komplet nekam falit...

In nič, pole grem pa pač tekmovat in  večer prej spat, sanjat, tekat, se spotikat in še kaj...se prebujat ob vsakem šumu, ko kdo odhaja domov iz pustovanja.... skratka, vsako uro sem se zihr zbujala.
Končno jutro, protokol in že smo v avtu jast, mož in hčerka. Na moment se je celo zdelo, da bo Sindis ta malga prepričala, da gre z nami, a ga na koncu ni.

Pridemo v Solkan, stopimo ven iz avta in ZIMA, ma kakšna. Tresla sem se ko šiba na vodi. Nekdo reče, da je le 2 stopinji, pa še veter in kaplje... Brrrrrrrrr.

 Se oblečem dva rokava, bufifco na glavo, rokavice.... o, sam da ne zmrznem...
Pod mostom se nas zbere vseh 74, seveda mi ne iude, da ni Toneka, k so mu veštice po osmih urah Slivnice najbrž mal bolečin v noge dale in tudi Dolenjce sem pogrešala..

Štart in prvih ravninskih 1,8 km po novem po asfaltirani cesti. Ravnina na začetku pomeni, da bo treba slabih 500m višincev premagati v preostalih 1,8km... in seveda prav takoj, ko zagrizemo v hrib, spravim rokavice, saj mi je bilo že, kaj toplo,....vroče. Na okrepčevalnici kar odvržem še trenirko,...bojo že prnesli na vrh, če bojo hotli.

Vem, da sem lani trpela ko životinja, se ustavljala na navpičnih strminah, ko si dvignil nogo do brade, da si naredil korak...., a letos mi je prav to šlo super. Dihala sicer sem, kot nilski konj, a tako, lepo, tekoče  in  tisto, da rečem trpela, pa res nisem.
Kar nekaj sem jih celo prehitela. In že tekam skozi vojaško  kaverno, ko pred seboj zagledam mojo prjatlco Tino.To je ta Tina, k nardi vsakič v cilju še kolo. Ma, ne Maze, Mavrič.
" Ja, ma, Tina, dejmo gas, še malo!"    Najbrž je kje pustovala.... ???


Cilj:43:15.
Wow, lani vem, da je bil cajt več kot 45... Ja, ma super, no, spet sem zmagala, kaj čem....
Malo se okrepčamo s čajem in...., počakamo na malico in rezultate in da ne pozabim na pustne krofe in  seveda, kaj, drugega kot klepetamo, ko  organizator Miha začne s podelitvijo.


 Ja,  kot sem že rekla, sem zmagala in za povrh še stopila na oder po ročno narejeno medaljo in steklenico vina ( mhm, njami), ki mi je v kategoriji pripadala v barvi srebra, Urši pa v barvi zlata. Spet ni bilo drugih....



No, zdaj sem dobila malo elana. Za naprej. Upam, da se navadim enkrat iti spat, kot da naslednji dan nikamor ne grem. A kdaj bo to? Ne vem, zakaj se vsakič pred tekmo tolko sekiram in bojim, kako bo šlo, ko pa tudi vem, da vsakič znova na koncu zmagam. Sama.

Čestitke vsem!
Hvala Mihi, ki je tek speljal.

REZULTATI
FOTOGALERIJA JAPLJA
GARMIN SLED (OD MOJGA)





nedelja, 01. februar 2015

NA GOLAKE IZ PREDMEJE V DEBELI SNEŽNI ODEJI

"Dajva, skočiva danes na Golake."
 O.K.
Napišem mulariji, ki še v šukci sanja, da se vrneva za kuhanje kosila okoli poldne, na noge zimske šolne, v katerih se sploh ne dobim, gamaše okoli nogic, kapco, rokavice, palice in bejžmo.
 Za pit ne rabiva, bo sneg, za jest pa itak tudi ne, ker smo sinoči spet pretiravali... Itak.

Zapeljati sva se nameravala do zadnjega križišča, ki vodi na Golake, a malo morgen.
V koraku na Predmeji že debela snežna odeja in cesta proti Lokvam težko prevozna.

Nič. Parkiramo torej kar tam. Kar pomeni vsaj urco več... In mularija? Kaj bojo lačni? Ma, ja  pa ja de....še zbudili  se ne bojo... glih tam, v pojstli, bojo počakali.

Lepa zasnežena cesta, tišina, nič vetra, le čakanje narave na ponovno pošiljko snega. Ki bo prav kmalu.
Pot je že bila zgažena, da je šlo malo lažje.
Spet prehitevava vse pohodnike in spet si mislim, kaj sem jast ena čudna sorta, za navaden pohodniški korak nisem, za tekaški korak pa tudi ne... Kam naj se dam?

Ah, sam da migam. Kaj hitro sva bila mimo Iztokove koče.
Zagrizeva še v dva klančka in zmaga je tu.
Jupi. Kolk lepo! Podpis v knjigo in hitro nazaj.







Sledi vratolomen spust in pri koči sva bila res tik tak. Če se spomnim, kako je bilo, ko sem se pred kakimi desetimi leti sploh prvič spustila v takem snegu dol, ali pa danes, ko stvar že eno malček obvladam, hihi, bog ne daj, da bi me takrat, prvič kdo snemal, saj ne bi vedeli, v katero kategorijo film dat... Komedijo? Grozljivko? Težko dramo? No, v športni film sigurno ne... hi hi.
Med tem časom je začelo nazaj snežiti.
V koči pozdraviva Zdravkotovo ženo, malček bla bla  in nič, da se ne ohladiva oz. ogrejeva, najbolje hitro nazaj v dolino.

Še par škljocev...



In že nadaljujeva z užitki v dol.

Sneženje se je zelo okrepilo... škoda, ker na fotkah ni videti plaht, ki padajo



Zdaj sem doma na hitro ukradla hčerki komp, kajti sem brez njega. Kriza! Teden brez kompa huje kot teden brez moža, hihi.
No, ma tudi brez moža ni fejst. Čeprav se stalno nekaj prckava... S kompom pač ne bi mogla na Golake, aneda? Kjer je bilo danes zares nepozabno. Hvala, možek.
In še kosilo kuha zdajle. Priden. Tako, ja!