sobota, 26. junij 2021

PRAZNIČNO NA DOBRČO (1634m) IN ŠENTANSKI VRH (1635m), 25.6.2021

 Za praznik si bom pa izbrala eno novo turco. Kamor še nisem bila. 

In idejčka pade, da bi bila to Dobrča? 

Po malčk negodovanja, kolk je to djelč, se moj vseeno sprijazni. Jupiii, vse mi rata. 

Za vsak slučaj, ma, prow zares za vsak slučaj, vprašamo še našga ta malga ( ja, je že velik, ma, saj veste- tvoj otrok je pač vedno tvoj otrok), če gre z nami? In po preračunavanju, kolk cajta mu bo to vzelo,  je odgovor DA! O, super. Prav zares. 

Zjutraj okoli sedmih se počasi odpravljamo, s sabo seveda ne smemo pozabiti vzeti kopalk in brisač, če se bomo šli vreč na koncu v bazen v Tržiču.

Ubogali smo navodila na Hribi.net in se v Brezju pri Tržiču zapeljali do cerkvice, kjer smo našli parking in se nekaj čez pol deveto lepo odpravili v klanec. 



Na razpotju, ali levo ali desno, smo se raje odločili za levo, za strmejšo varianto po robu. Sej, kondicije pa že imamo nekaj malega, hihi... In niti malo nam ni bilo žal. Res je strma, ampak se jo da lepo hodit, tudi teč. Sploh malo višje, sem imela občutek, da hodim doma po kakšnem mehkem tepihu, tako mehka podlaga je bila. In zrak v gozdu!!!! Ma, čisti prestiž. Zares. 





Po poti smo srečali le dve dami, ki pa sta se že vračali nazaj. Starejša gospa nam je svetovala, naj gremo najprej na vrh Dobrče in šele potem v kočo, ker, ko bomo pojedli super tržiško bržolo, ki se kuha v kotlu ob koči, ne bomo več hoteli zapustiti koče, ker bomo tako siti dobrot... Hgm... a, da bo res tako? Ma, kej nismo na Gorenjskem? Hihi. 

No, pa pustmo se presenetit. 

Od živalskega sveta pa smo srečali le kapitalnega polža in pa seveda kravice, ki so se na planini imele kaj pasit, a se jim ni ravno kaj preveč ljubilo, so bile najbrž že site po fruštku.




Od vzletišča za padalce do vrha nas čaka še 400 višincev za premagat, strmih, ampak, kot sem že rekla, se je dalo. Najbrž res tudi svež zrak pomaga. 

                       vzletišče za padalce

                                najprej na vrh


Ubogali smo nasvete planinke in res najprej odšli do vrha in od tam še na Šentanski vrh, kjer smo se najedli prekrasnih razgledov okoli in okoli ter s pregledom vrhov obujali spomine, kje vse sva že bila. Škoda, le Triglav je bil v oblakih, da ga Patrik ni mogel videt. Pa drugič.  



                                 










Iz Šentanskega vrha se spustimo dobrih 150 metrov nižje, do koče na Dobrči. Že na daleč se je slišalo praznično vzdušje, s pesmijo in seveda harmoniko. 



Oskrbnik in njegova žena nam povesta zgodbo o tržiških bržolah, kako so si pastirji obogatili obrok, da ni bil na krožniku le krompir in seveda smo naročili porcijo, da probamo, kako je to dobro. Patrik si je pa zaželel vampov. Dobili smo na mizo porcije, da te kap... no, nas ne, ker smo jedci, hihi. Končno nekje porcije kot se šika. In kako okusne!!!


Vampi odlični. Oskrbnik pride do sina in ga vpraša, če so dobri. In ko prikima in pove, da zelo, ga vpraša, če bo repete? In to polhno porcijo!!! Vsa čast!

Pojeva bržolo...

"Ja, wače, ma, jast bi še... gledi na tabli, kej vse še imajo... Imajo ajdove žgance z zeljem in klobaso, imajo pasulj, imajo super štruklje z borovnicami...!" 

"Ja, pa dejmo, nje... sej smo si zaslužli..."

In zmažemo mi še vse to. Razen štrukljev. Ker jih pa res nisem imela več kam dat. Pa drugič. 

Oskrbnik nas je razvajal z domačimi dobrotami, od vršičkov takih in drugačnih, do kopitnika, encijana...ni da ni. A, ne samo nas. Vseh! "Ma, za skuzi buh, wače, kej nismo na Gorenjskem, al kej? Ta stereotip o škrtih Gorenjcih mora v pozabo. Vsaj v tej koči!!!"

Na mizo nam je prinesel celo čili, ker smo ga vprašali po popru in tako pogruntal, da smo od "hudiča", hihi.

Hvala, hvala in še enkrat hvala. 

Iz koče smo odšli tako zadovoljni, da smo bili ob pogovoru o tem tik tak nazaj na parkingu ob  cerkvi. 

Spust do Gorenjske plaže. In, ker so bazen ravno na praznični dan odprli, je bil vstop brezplačen. Ma, sej....

Prekrasen dan. Naj se še tako dogaja. 

Strava mi je nejki bluzila, tako, da ni ravno za kopirat gpx-a. Tudi kilometrov mi je, vsaj po mojem, naložila kakih tri ali štiri več. 

Ji je vroče....                                      STRAVA

P.s. Koča na Dobrči ima moj glas za naj planinsko kočo 2021!




 





nedelja, 13. junij 2021

12. GORSKI TEK NA MALO GORO, 13.6.2021

 


Gorski tek na Malo goro je zares ta pravi gorski tek. Kjer se ti štunfe, ki jih dobiš v paketu za štartnino,  zagotovo spotijo, hihi. 


Prireditelji so opravili svoje delo z odliko, tako kot vedno. Držali so se strogih  NIJZ pravil, sploh še toliko bolj, ker je bil to tudi tek, ki šteje za veteransko državno prvenstvo v gorskem teku. 


Razveselila sem se srečanja "ta strogih":) organov Braneta, Mire, Dušana, Bojana, saj letos Grinta odpade in buhtigavedi, kdaj jih spet srečam.

Na tekmi je bilo kaj videti. Ta hitri, ta gasjtni, ta vztrajni - vsi zmagovalci!
Pot je dolga slabih 5 kilometrov, seveda brezhibno označena,
 
pot koscev pokošena natančno, geodetsko, od konfina do konfina:)).

Na progi so kar štiri okrepčevalnice in jast sem jih vse štiri ponucala, saj je bilo vroče, kljub sapici, ki je sem pa tja zapihala. 


V zadnjem kilometru se proga postavi navpično in niti stričkotu na znaku se ne ljubi it gor, hihi,  a mi se ne damo. In ga zmažemo. Tudi zadnjega!



Letos rekorda ni bilo. Je bilo prevroče. Pa še kdo je manjkal. Za borbo.
Ob lepem vremenu smo zavzeli celo Malo goro, se razvajali ob vseh dobrotah, manjkale niso niti palačinke. Ajej, češenj pa nisem vidla??? Ma, kej so tudi Kamenjcem zmrznle? Ja, letos pa res ne vem, če sem od tisoč dreves češenj videla na dveh nekaj le-teh...Bo drugo leto bolje, upajmo. 

Podelitev nagrad najboljšim:

In treba se je spustit v dolino, pod lipo k Viktorju, kjer nas že čaka nekaj hladnega v škafu:)) in pa Karolina s kozarčkom terana in slastnimi breskvicami, da nas počasti, ker je praznovala rojstni dan! 
Na zdravje!
In hvala organizatorju za izvrstno opravljeno delo!
In čestitke vsem!
 Slikce so spodaj na linku:



sobota, 5. junij 2021

JOŠT TRAIL, 4.6.2021

Zadnje cajte me nejki kolejno zeza... nimam pojma, kej... Kar naenkrat kot da se mi nejki napolni in začne bolet... No, pole imam patent, da kolejno fejst k sebi stisnem in tiščim, sevejde strašno boli, ma...pole je okej. In včeri zjutru ni bolejlo.

No, Jošt trail sem imela v planu in če imam nejki v planu, je treba plan izvest...

Za vikend so obljubljali strašanske nevihte, tako bi blo fejst to reč zmagat na dan petka. Ja, moj dela, jast sama res ne maram več vozit, ma, bem, če ni druge, pa pač moram. In se ob sedmih zjutraj odpravim proti Kranju. 

V strica gugla zemljevid sem vtipkala Na vinograd in prišla pred tablo, ki vabi na Jošta. Vprašam kar iz avta eno bejbo, če ve, kje je štart traila, in me usmeri na vrh hriba...okej... grem skozi vas Pševo, še gor, še... ah , tuki nejki ne bo okej....Spet prašam enga, če morda ve, kje poteka trail, bwooo, pojma nima. Je specialist za se zgubit. "Haha, ma, kej bo tu... jast imam vse možne doktorate, kar se zgubljanja tiče, vi ste zame mičkena riba:))"... mal smeha mora bit.

Neč, mati, poglej na gpx na ST, kjer imaš shranjeno traso. Kej, takoj na začetku pa tega nisi upala, al kej? Trdu... Ma, če sem sama v avtu, je res nerodno... sploh pa nevarno, če se ne ustaviš kje ob cesti.... 

Okej, nazaj moraš dol. Do kje? Do tam, kamor sem se prvič ustavla in vprašala dekle... No, zdej sem tuki na pravem mestu. 



Se uštimam, pržgem vse tehnikalije in gas po travniku navzgor... 

Buljim stalno v ST na sled, ma, dej, mati, kej zdej boš sam tu dejlala al kej??? Pejdi po puščicah in če jih ne boš vidla, pole glej na sled... 

Okej. Spravim telefon in hodim. Hodim. Teren kar zafrknjen, ogromno korenik ( ne vem, če sem jih že kdaj tolk zmazala:)), pa kar blata na nekaj mestih. Puščice so bile dokaj vidne, malo sprane nekje in tam okol druzga km prvič ne vem točno, kam je treba. Grem po široki poti, srečam gospo, vprašam, če je vidla oranžne puščice,... ja, ja, je.....Okej, grem, in se mi zazdi, da ni to to, nardim en krogec, še enkrat gor,...ma, dej, mati, ne bi ti pogledala gpx? 

Ja, sevejde si falila...bejži nazaj dol in dobi puščico.... Za hvala lepa mi ravno tu gpx ni kazal lepo sledi...je blo kar nejki zamaknjeno... 

No, končno zagledam sprano puščico in grem dalje... hodim, hodim in po občutku sodeč se mi zdi, da bi že morala bit blizu Jošta???



 Pogledam na ST in vidim, da sem šele pred krokodilčkom??? Ojej, tuki se je Tonek zgubu oz.falil, kej bom šele jast nardila tle zaeno zmedo???


                 Ob krokodilčku se lahko napijete sveže vode


Alora, Ivo mu je napisal, da je šel naglih v strmino namesto na desno. Gledi zdej mati, kje bo puščica desno!!!! In jo celo vidim tam na bržinci. Bravo jast!!! :))

Šibam dalje in prav pod Joštom spet nejki zabluzim... ja, sej, če ne bi, nisem to jast:)) 

Ola, od Jošta dalje pa najbrž ne bo več kakih posebnih strmin... sej sem že do tle nardila en par tavžent višincev??? Ne pa... Gor pa dol, pa dol pa gor... proti Špičastemu hribu prav direkt navpično, pa dol navpično...pa še gor navpično...se mi zdi, da je Durnik v primerjavi s tem na glihnem??? In korenik, koklor čiš...



Uf, po občutku sem mislila, da sem vsaj dve uri na poti, ko le na vrhu Špičastega hriba pogledam in vidim 1:27... Ma, kej? Bem, mati, nisi ti dans na tvojem hribčku, kamor imaš skor celo pot avtocesto, si dejansko na trail poti...



En škljoc za dokaz, vpis v Planinca, za v knjigo bi zgubila preveč cajta... me lohk še kdo prehiti:)), hihi, in šibaj doooooollll. Kej spejt korenike???

No, zdej  bom  še teve tri kilometrčke nekako šibala v dolinco, sej zdej pej res ne more bit neč več, kot le spust... Pa sem se spet obrisala pod nosom. Pa spet gor, pa dol, pa gor, pa dol... aja in še zadnja strmina pred Joštom me čaka, ker grem po isti nazaj, če so dvojne puščice.... 

Ma, kej to je za verjet!!! Od Jošta dalje nisem do konca niti enkrat več zabluzila??? Ja, hihi, se učim...izkušnje, izkušnje:)) Hihi. 

Prišel je tudi cilj. Ustavim čas. Naročim radler, ga zeksam, še kavo in ta cajt že objavim na Stravi mojo zmago!

Prvič v življenju sem na Joštu. 




Si ogledam cerkev, otroci imajo super plac za se igrat, tudi zunanji fitnes je tam, ogledam si vse okoli in okoli in že začnem razmišljat, da bi blo fejst, če se izognem gneči v LJ in grem mimo nje okol enih, dveh, ko folk še dela??? Mhm, v LJ končajo vsi ob petkih mal prej, zgleda...? Prometa, kolkor čiš....

Kar konkreten trail. Pester. Za prvič v solo izvedbi sem seveda kontenta. Kej ne bom. Sej sem zmagala!!! :)) Mi pašejo te solo virtualne izvedbe. Ker dejansko le s sabo tekmujem. Po mili volji. 

Pa še časomerilcem ni treba se zveličat ob čakanju v cilju na ta prve ( od zadaj) :))

JOŠT TRAIL