Za praznik si bom pa izbrala eno novo turco. Kamor še nisem bila.
In idejčka pade, da bi bila to Dobrča?
Po malčk negodovanja, kolk je to djelč, se moj vseeno sprijazni. Jupiii, vse mi rata.
Za vsak slučaj, ma, prow zares za vsak slučaj, vprašamo še našga ta malga ( ja, je že velik, ma, saj veste- tvoj otrok je pač vedno tvoj otrok), če gre z nami? In po preračunavanju, kolk cajta mu bo to vzelo, je odgovor DA! O, super. Prav zares.
Zjutraj okoli sedmih se počasi odpravljamo, s sabo seveda ne smemo pozabiti vzeti kopalk in brisač, če se bomo šli vreč na koncu v bazen v Tržiču.
Ubogali smo navodila na Hribi.net in se v Brezju pri Tržiču zapeljali do cerkvice, kjer smo našli parking in se nekaj čez pol deveto lepo odpravili v klanec.
Na razpotju, ali levo ali desno, smo se raje odločili za levo, za strmejšo varianto po robu. Sej, kondicije pa že imamo nekaj malega, hihi... In niti malo nam ni bilo žal. Res je strma, ampak se jo da lepo hodit, tudi teč. Sploh malo višje, sem imela občutek, da hodim doma po kakšnem mehkem tepihu, tako mehka podlaga je bila. In zrak v gozdu!!!! Ma, čisti prestiž. Zares.
Po poti smo srečali le dve dami, ki pa sta se že vračali nazaj. Starejša gospa nam je svetovala, naj gremo najprej na vrh Dobrče in šele potem v kočo, ker, ko bomo pojedli super tržiško bržolo, ki se kuha v kotlu ob koči, ne bomo več hoteli zapustiti koče, ker bomo tako siti dobrot... Hgm... a, da bo res tako? Ma, kej nismo na Gorenjskem? Hihi.
No, pa pustmo se presenetit.
Od živalskega sveta pa smo srečali le kapitalnega polža in pa seveda kravice, ki so se na planini imele kaj pasit, a se jim ni ravno kaj preveč ljubilo, so bile najbrž že site po fruštku.
Od vzletišča za padalce do vrha nas čaka še 400 višincev za premagat, strmih, ampak, kot sem že rekla, se je dalo. Najbrž res tudi svež zrak pomaga.
vzletišče za padalce
Ubogali smo nasvete planinke in res najprej odšli do vrha in od tam še na Šentanski vrh, kjer smo se najedli prekrasnih razgledov okoli in okoli ter s pregledom vrhov obujali spomine, kje vse sva že bila. Škoda, le Triglav je bil v oblakih, da ga Patrik ni mogel videt. Pa drugič.
 |
Iz Šentanskega vrha se spustimo dobrih 150 metrov nižje, do koče na Dobrči. Že na daleč se je slišalo praznično vzdušje, s pesmijo in seveda harmoniko.
Oskrbnik in njegova žena nam povesta zgodbo o tržiških bržolah, kako so si pastirji obogatili obrok, da ni bil na krožniku le krompir in seveda smo naročili porcijo, da probamo, kako je to dobro. Patrik si je pa zaželel vampov. Dobili smo na mizo porcije, da te kap... no, nas ne, ker smo jedci, hihi. Končno nekje porcije kot se šika. In kako okusne!!!
Vampi odlični. Oskrbnik pride do sina in ga vpraša, če so dobri. In ko prikima in pove, da zelo, ga vpraša, če bo repete? In to polhno porcijo!!! Vsa čast!
Pojeva bržolo...
"Ja, wače, ma, jast bi še... gledi na tabli, kej vse še imajo... Imajo ajdove žgance z zeljem in klobaso, imajo pasulj, imajo super štruklje z borovnicami...!"
"Ja, pa dejmo, nje... sej smo si zaslužli..."
In zmažemo mi še vse to. Razen štrukljev. Ker jih pa res nisem imela več kam dat. Pa drugič.
Oskrbnik nas je razvajal z domačimi dobrotami, od vršičkov takih in drugačnih, do kopitnika, encijana...ni da ni. A, ne samo nas. Vseh! "Ma, za skuzi buh, wače, kej nismo na Gorenjskem, al kej? Ta stereotip o škrtih Gorenjcih mora v pozabo. Vsaj v tej koči!!!"
Na mizo nam je prinesel celo čili, ker smo ga vprašali po popru in tako pogruntal, da smo od "hudiča", hihi.
Hvala, hvala in še enkrat hvala.
Iz koče smo odšli tako zadovoljni, da smo bili ob pogovoru o tem tik tak nazaj na parkingu ob cerkvi.
Spust do Gorenjske plaže. In, ker so bazen ravno na praznični dan odprli, je bil vstop brezplačen. Ma, sej....
Prekrasen dan. Naj se še tako dogaja.
Strava mi je nejki bluzila, tako, da ni ravno za kopirat gpx-a. Tudi kilometrov mi je, vsaj po mojem, naložila kakih tri ali štiri več.
Ji je vroče.... STRAVA
P.s. Koča na Dobrči ima moj glas za naj planinsko kočo 2021!
Ni komentarjev:
Objavite komentar