JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

5000 VZPONOV NA MOJ SRČNI HRIB OD LETA 2003

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

torek, 31. december 2019

INVENTURA 2019

Bolj ko sem zunaj, bolj se mi zdi, da sem skozi doma...in da moram še malo ven,... zato sem pole še več zunaj:))

In še, doma samo v tisti hladilnik buljim, kot da ne vem, kaj je notri...in potem, raje kot to, grem ven. Ven, Ven. Ven. Ni važno, lahko je tudi po ravnem. A, še rajši grem malo u luft:))


Seveda se zato kilometri nabirajo in odkar si vodim v tekaškem dnevniku vse skupaj, mi za letos nanese rekordnih kilometrov, da jih marsikdo še z avtom ne nardi tolko:))

Zapišmo mal inventure.

Kar se tiče tekem, nimam skoraj kaj zapisat. Udeležila sem se pohodniško skoraj vseh, na katere se je prijavil moj, predvsem PGT-ja, ampak tekmovalno, da bi tejkala, niti ene same. Sploh in zares mi ta tek kar ne steče. Ne vem, če sem vsega skupaj v vsem letu 20, morda 25, ajde, recmo 30km, pretekla. In še to v dolino.:)
Sem pa bila na štirih tekmah tekmovalno netekmovalno:)( kar pomeni, da sem v rezultatih kot zadnja - Špičast vrh, Mala gora, Bevkov vrh in Šmarski tek)

Na mojmu srčnemu - Školju sem bila letos 324 botov.


Na dvatisočakih bi bila kaj več, ko moj ne bi stalno služil šoldkov. :))
Tako nama je zneslo le en bot, a tisti bot jih je bilo pet v enem šusu. No, ni glih kaka pretirana razdalja med njimi, zato je vse skupaj bolj za slišat, kot za kaj druzga. :)) (Srednji vrh, Prag, Vrh nad Peski, Batognica, Krn)


V rubriko prvič pa letos vpišem Tolminske Ravne, Planina Razor, Vogel, Sv. Lovrenc, Trstelj iz Mirna, Cerje, Vojkova koča iz Stran, Sinji vrh (sram naj me bo, pred nosom ga imam).

Malo daljši pohodi: PST, Peš po poteh naših non v Trst, na Sveto goro, Po Vertovčevih poteh, po hribčkih na Krku ( iz Baške), 7ur Skrlanke, celotna obala, ..še kej sem najbrž pozabla:)


Zares velikokrat sem letos hodila okoli svojega kraja.

Čaven, Kucelj, Golaki, Otliško okno, Pot okoli Vipavskega križa....

In tako se v vsem letu nabere kar nekaj kilometrčkov. Tekac.net mi je seštel 543 aktivnosti, če torej odštejem mojih 324 srčnih na Školj, sem bila še 219 botov nekje, pač:))
In v številkah znese vse skupaj 4626 km, za kar sem ponucala 911 ur. Če bi preračunala to v delovne mesece, bi dobila pet dobrih plač dinarčkov. Ampak jih nisem dobila pet, dobila sem jih vseh dvanajst v obliki lastnega zadovoljstva in sreče ter tudi ponosa, da zase lahko vse to zmorem. In nenazadnje tudi zdravja.
V višino sem se dvignila za 160.569m, kar bi, preračunano v Mount Everest, zneslo, da sem bila na njemu iz nule do vrha kar 18 botov. Ali, enkrat in pol na mesec!? Pa mi sploh ni treba tja:))

Omenila bi še moj plank, ki ga sedaj še vedno delam po dobre 4 minute, ampak ga naredim zelo kvalitetno. Ga čisto lepo prediham. Kje so tisti začetki, ko sem se po desetih sekundah "mrtva" sesedla in trdila, da ni šans zdržat to minuto ali pa dve.:))
Počasi se daleč pride.

Kolesarila sem bolj malo, ali nič. Na daljšo turo nisem šla letos niti na eno. :(( En parkrat do Ajdovščine in to je to. 200 km.

Pejmo v 2020.
Zdravja naj bo. Sreče, ki pa se je ne da kupit. Srečen si ali pa nisi. Vse je na nas samih.

Za slovo od starega  me je danes skozi okno kuhinje pozdravil prekrasen sončni vzhod, ki mi je le nakazal, da naj bom za današnji dan: srečna.

petek, 27. december 2019

7 UR SKRLANKE- NEHOTE IN NEVEDE, 26.12.2019

Da bo imel Andi v Skriljah otvoritev neke nove krožne poti, ki poteka mimo zvirka. In da se začne ob 8.30. To je vse, kar sem, soseda čez avtocesto, vedela o tem.
Bem, ma, k Andiju pa že grem na ta en krogec.
Sonček je glih dobro vstal izza Nanosa. In glih, ko zvoni k maši, se počasi h nwogam odpravim v Skrilje, do koder imam dober kilometerček.
Oblečena sem bila v trenirko -"pražnje hlače":), navadno majco, bundo. Ker gre sam za en krogec, ne nucam nič kaj posebnega. Zato si okoli pasu samo opasam mojo toško, noter za vsak slučaj švohosti dva bombončka, tulifon, robčki in firstaid-flajštri so itak stalno noter.
Covati v garaži so bli čisto premrznjeni, zato sem mislila, že ko sem hodila proti Skriljam, da me nejki ščipa v peti, ker se niso še ogreli...

Ko hodim proti Skriljam, avto za avtom...ma, kej je maša, al kej gre tolk folka? Ma, same čudne targe...LJ, KP, NM, KR... tevi že nejso "naši", da bi šli sam k maši...???

Pridem tja. Ma, kej bo tuki kašno svetovno prvenstvo, al kej?
Vsa tekaška "mafija" od blizu in daleč. Ma, kej bo UTVV?

Tip top naštiman prireditveni prostor, mize so se šibile pod težo vseh mogočih dobrot, ki so jih  udeleženci prinesli od doma, če so ostale od praznikov, vrsta do Trsta za vpis. Ma, kakšen vpis? Zakaj se je treba vpisat?
Ja, za kroge.
Kakšne kroge?
Ja, za 7 ur kroženja.
Ma, keeeej? Kej ni sam otvoritev ene nove poti od Andita ( in seveda krajanov)?
Dobim na mizi ena navodila in jih na hitrco prečitam. In res, sedem ur se lahko kroži po novi progi Skrlanke.
 Bem, se vpišem. Ene dva, tri pa že zmažem...Sicer sem bla že dan prej skoraj na 30km na Vojkovi koči in peške do Vipave, ma, sej, hodim pa itaq lohk cel dan, se me utrujenost ne dotakne glih kej prevč...Bem, bo, kar bo.
Seveda moram hitro mal poškljocat vse...
Moje prjatlce:

Med čakanjem na štart organizator sporoči, da nas je čez 200. Čez DVESTO!!! Bravo.
Malo se menim s sokrajanko in razlagam, misleč, da bo vzpon do Zvirka, to je tistega, mimo katerega se teče na gorskem teku na Malo goro. Pa mi hitro razloži, da ni to ta Zvirk. Tisto je Kamenjski Zvirk. Skrlani pa imajo svojega - Skrlanskega. A, ja? Pojma nimam, kje bi to blo... Kmalu izvem:))
Pripravljeni.
Poklon državi s himno.
In bejžmo.
Tekači se spravijo v dir, jast pa lepo v moj hod.
Hodim ene 100, 200 metrov, ko me un zatešk v peti kar vedno bolj zbada. Ma, kej je žulj, al kej? Ma, kako žulj? Sej imam vse staro, covati so stari, kolceti tudi, še jast sem že stara...kako žulj? Pojma nimam, res ne pomnim, kdaj sem ga imela nazadnje.
Ja, nič, mati, se bo treba ustavit in zaflikat flajšter. Ni druge. Še sreča, da ga imam s sabo, če ne, bi blo hitro konc kroženja.

Proga je super lepa. Za tekače lepo tekoča. Enakomeren vzpon, sem pa tja par metrov malo hujše, a tega je hitro fraj. Da si lahko nazaj oddahneš. Meni vem, da je pustila čisto lepo dihat čisto do vrha.
Ker je vode v obilju, se seveda blatnim kopelim nisi mogel izognit, a nekako se je dalo malo poskakljat po kamenju, k je štrlelo ven iz blata. Edino na enem od ta zadnjih ovinkov pred vrhom je bila hinavska scena. Misleč, da se da blato lepo zaobit desno, po travi, si ga ravno v travi nasrkal, ker je bila komplet v vodi. A ni blo videt, da je tako. No, malo je treba oprat covate:))
Ko pridem do mostička na levi, grem pač naravnost po široki poti za drugimi. Nakar kriči nekdo na levi, da smo zgrešili...Ups.
Bejžmo nazaj, čez mostiček in do zvirka. A, tu je ta vaš zvirk? Lepo.

Ob njem pa živo, kot na sejmu. Tam, na desni strani se nejki kuha.
Vpis prihoda, malo kokakole.
Pa me vidi ena gospa in se čudi, joj, kaj tudi ta gospa je prišla?
 Ja, saj vem, nič kaj športna ne zgledam. S sabo nosim večen spominek na mojo debelost v obliki ovenele kože, ki zares da mislit, da ne zmorem niti par metrov, ampak gospa, pridem še en bot. Al pa dva. Lohk da tri. Štiri? Hihi.
Skok čez potoček in pejmo v spust.

In se lotim celo mal tejkat. Seveda z nadzvočno brzino, je radarji ne morejo zaznat:))
                                                                                      foto:J.Opeka

Tejkam, tejkam, sonce mi sije v fris in strašansko blešči, skozi veje sploh, da sem gledala zgolj in samo pod noge, nakar pritečem do skupince enih desetih, k ne vejo, kam. Mal pogledam na GPS, kje smo in, fantje moji, zdej smo falili, po tej poti pridemo v Kamnje. Zastavce tudi nobene, alora je treba nazaj. Ojej, če se Macuhu to zgodi, k je alfa in omega traila na naših tleh, kej se ne bo meni:))
In jo mahnemo nazaj.
 Seveda smo potem videli, kje smo falili. Mi smo pač šli po široki poti, zavit pa je blo treba levo na ozko stezo. Hitro namečemo veje na široko pot, da se še kdo ne zafrkne in bejžmo dalje.

Po luštnem mostičku

nas čaka še nekaj malega vzpona ( se mi zdi, da je bil ta še najbolj strm?) in ob znaku in zastavi se spojimo s potjo, ki je ista tudi za vzpon.

še malo in že smo en krogec zmagali. Vpis prihoda.
Ojej, zdej moram dat nejki vase. Na kaj čem it v naslednji krogec? O, baklava zgleda njami. Tik tak je bil na pladnju en kos manj:)) Še malo izostarja, malo kokakole, lulat na WC, se malo oplaknit in pejmo v druzga.
In tako sem ponavljala vajo do zadnjega, petega vzpončka.
Okrepčila ni zmanjkalo niti spodaj niti zgoraj.
Za vsak krog( razen prvi, k sem dva bota zabluzila)  sem potrebovala ( vsakič z wc protokolom) 1 urco in 5 minut.


No, in tudi zadnji. Sem prišla petič na vrh, bi komot šla še enga, cajta sem imela zadosti. In se že spustim v dolino, ko si rečem, ma, dej, mati, sej nisi na tekmi, ti pejdi zdej lepo nazaj, k Skrlanom, k tam nejki kuhajo ( je bla polenta z golažem in tudi šnopc so kuhali,...tako kot v starih časih, ko so se morali skrivati po gozdovih ob vodi) in se lepo imajo in se kej lepga z njimi pomejni.
Bojan Vrčonov mi postreže enga ta kratkega, ma, je bil tolk kratk, da sem morala kar še enga:))

Malo heca, fotkanja in da se preveč ne ohladim, jo le mahnem nazaj v dolinco.

Dohitim moje prjatlce in usoda je hotela, da Valentina fotka nas tri, ki imamo v imenu Tina:
                          Kristina, Valentina, Tina ( fotka nas pa tudi Valentina)

Ob 15.04 pridem še zadnjič, petič, skozi cilj.


                                                                                   foto:J.Opeka

Ojoj, zdej vsa slana, umazana, nimam kej za preobleč, se grem še en bot malo umit na wc, oblečem bundo čez, da ne bom preveč "dišala" in že se bašem s polento z golažem.
Ja, k nisi že zadosti sladkišev popapcala, ti glih še to manjka...
Še kozarec super kuhanega vinčka in že je žrebanje nagrad. Ma, kako? Za zastonj jest in pit cel dan se samo še nagrade manjkajo, ja... In to lepe nagrade.
Sonček je šel počasi ninat, bo treba počasi domov. H nwogam.
Če sem zmazala 32, bom pa še enga dobrega:))

Andi in sokrajani.
Hvala vam za vse.
Drugo leto morate mus spet organizirat 7 ur Skrlanke. Če ne zarad druzga, da se vsaj malo oddolžim za vse dobrote, k sem jih zmazala vase, brez da bi karkoli prinesla s sabo. Ampak ne le dobrote v obliki hrane in pijače, tudi dobrote v obliki poti slabih šestih kilometrov, na katero pridem tudi med letom še kdaj. Ker je lepa. Dobra. Vredna ponavljanja.
GPS STRAVA
ALBUM


sreda, 25. december 2019

KORITA NAD PODNANOSOM- VOJKOVA KOČA- VIPAVA

Če si lahko zamisliš lepše vreme....
Pejmo po njem...

Izhodišče pri koritu nad Podnanosom. Misleč, da bo za lovsko kočo kaj sončka, sva jo pičila kar po cesti, a sončka ni bilo, ta čas leta ga ne vidi...pa sva malo bolj pohitela do njega....

Kako so lohk ratali tako lejpi povšterčki?


Pogled je danes segel do....konca sveta. Res lepo.

V koči sem srečala Mraz Boruta in Romano Opeka ter moža...in še enga, ki ga nisem spoznala... Gregor Urh. Voščilo za lepe praznike ne more uiti...
Domov spet lepo po cesti...
Veste, česa sem sita? Tega...

Stalno sama na poti...vedno mora bit 200m pred mano.Grrrr....

Ko sva prišla k avtu do korita nazaj, dan še vedno kratek in mlad...., in če sem bla do zdej sama, grem pa še do Vipave po UTVV naprej sama.
In sem šla...
Do sv. Miklava...

In naprej proti Gradišču.
V stenah pod Turo so plezalci plezali goli od pasu navzgor.
25. december in biti nag...kam to pelje?

V kampu sem si privoščila kofe in martinčkanje...

V Vipavi pa mi je hči, k dela v brunarici, postregla z enim kuhančkom.


In me, ko je z delom zaključila, odpeljala domov, v Dobravlje.
Pa je bil en lep dan mimo. Jutri pa pejmo v novga...
GPS STRAVA

BOŽIČNI NOČNI POHOD NA GOLAKE, 24.12.2019

Kakšen mir. 
Tišina. 
Užitek. 
Nič lepšega za popoln božični večer.
Sicer organiziran božični pohod, a vsak po svoje.

 

Pred kočo harmonikaš, polna miza dobrot, pesem... 
Na poti do vrha sama. 

Snega ravno prav od koče dalje. 

Na vrhu ena popolnoma čisto zvezdnato nebo in odsevi lučk mest. 




Ob spustu pa le srečava par deset pohodnikov, ki se vzpenjajo proti Popolnosti.  Čisto zares. Popolnosti.

Božiček je moderen. 
Pripeljal se je kar z motorjem...

Vsega dobrega želim vsem skupaj.



ponedeljek, 16. december 2019

ZIMSKI GOLAKI, 15.12.2019

Lani, če se ne motim, nisem šla niti en sam bot v snegu na Golake, al pa sploh po snegu bilokam. Tu sevejde mislim na konkreten sneg, ne na glih da je...
In včeri ga je blo na Golakih hudobro zadosti.
Njami.

Seveda sem malo upala, da bo vreme vsaj še zjutraj zdržalo, da bi blo tako kot dan prej, kajti v soboto pa je bil res dan za ga narisat. A, kaj ko je moj delal in ni blo avta... šmrk, šmrk...
In ni bilo nič od tega upanja. Oblačen dan, na vrhu zima...
Ampak je blo vredno.
Za spust sem bla sam en bot na riti. :))







STRAVA GPS