INVENTURA 2019

Bolj ko sem zunaj, bolj se mi zdi, da sem skozi doma...in da moram še malo ven,... zato sem pole še več zunaj:))

In še, doma samo v tisti hladilnik buljim, kot da ne vem, kaj je notri...in potem, raje kot to, grem ven. Ven, Ven. Ven. Ni važno, lahko je tudi po ravnem. A, še rajši grem malo u luft:))

Seveda se zato kilometri nabirajo in odkar si vodim v tekaškem dnevniku vse skupaj, mi za letos nanese rekordnih kilometrov, da jih marsikdo še z avtom ne nardi tolko:))

Zapišmo mal inventure.

Kar se tiče tekem, nimam skoraj kaj zapisat. Udeležila sem se pohodniško skoraj vseh, na katere se je prijavil moj, predvsem PGT-ja, ampak tekmovalno, da bi tejkala, niti ene same. Sploh in zares mi ta tek kar ne steče. Ne vem, če sem vsega skupaj v vsem letu 20, morda 25, ajde, recmo 30km, pretekla. In še to v dolino.:)
Sem pa bila na štirih tekmah tekmovalno netekmovalno:)( kar pomeni, da sem v rezultatih kot zadnja - Špičast vrh, Mala gora, Bevkov vrh in Šmarski tek)

Na mojmu srčnemu - Školju sem bila letos 324 botov.

Na dvatisočakih bi bila kaj več, ko moj ne bi stalno služil šoldkov. :))
Tako nama je zneslo le en bot, a tisti bot jih je bilo pet v enem šusu. No, ni glih kaka pretirana razdalja med njimi, zato je vse skupaj bolj za slišat, kot za kaj druzga. :)) (Srednji vrh, Prag, Vrh nad Peski, Batognica, Krn)

V rubriko prvič pa letos vpišem Tolminske Ravne, Planina Razor, Vogel, Sv. Lovrenc, Trstelj iz Mirna, Cerje, Vojkova koča iz Stran, Sinji vrh (sram naj me bo, pred nosom ga imam).

Malo daljši pohodi: PST, Peš po poteh naših non v Trst, na Sveto goro, Po Vertovčevih poteh, po hribčkih na Krku ( iz Baške), 7ur Skrlanke, celotna obala, ..še kej sem najbrž pozabla:)

Zares velikokrat sem letos hodila okoli svojega kraja.

Čaven, Kucelj, Golaki, Otliško okno, Pot okoli Vipavskega križa....

In tako se v vsem letu nabere kar nekaj kilometrčkov. Tekac.net mi je seštel 543 aktivnosti, če torej odštejem mojih 324 srčnih na Školj, sem bila še 219 botov nekje, pač:))
In v številkah znese vse skupaj 4626 km, za kar sem ponucala 911 ur. Če bi preračunala to v delovne mesece, bi dobila pet dobrih plač dinarčkov. Ampak jih nisem dobila pet, dobila sem jih vseh dvanajst v obliki lastnega zadovoljstva in sreče ter tudi ponosa, da zase lahko vse to zmorem. In nenazadnje tudi zdravja.
V višino sem se dvignila za 160.569m, kar bi, preračunano v Mount Everest, zneslo, da sem bila na njemu iz nule do vrha kar 18 botov. Ali, enkrat in pol na mesec!? Pa mi sploh ni treba tja:))

Omenila bi še moj plank, ki ga sedaj še vedno delam po dobre 4 minute, ampak ga naredim zelo kvalitetno. Ga čisto lepo prediham. Kje so tisti začetki, ko sem se po desetih sekundah "mrtva" sesedla in trdila, da ni šans zdržat to minuto ali pa dve.:))
Počasi se daleč pride.

Kolesarila sem bolj malo, ali nič. Na daljšo turo nisem šla letos niti na eno. :(( En parkrat do Ajdovščine in to je to. 200 km.

Pejmo v 2020.
Zdravja naj bo. Sreče, ki pa se je ne da kupit. Srečen si ali pa nisi. Vse je na nas samih.

Za slovo od starega  me je danes skozi okno kuhinje pozdravil prekrasen sončni vzhod, ki mi je le nakazal, da naj bom za današnji dan: srečna.