IZVIR HUBLJA - SINJI VRH IN PO GORI MALO NAOKOLI-27.4.2020

V glavnem... jast sem tla it iz izvira Hublja na Zeleni Školj oz. Podrto goro, da pridem iz Wajdušne po tisti poti gor...
Pole se midva lep odpraviva proti tja....
In hodiva... ko končno vidva eno tablo: Kovk... Agha, tu bo ta pravo....??? In hodva in prav hmali se mi zazdi, de sem jast tle en bot že šla...ne gor, ampak dol... Ja in sva sevejde pršla po Šturski poti do štroma na Gori...

No, sej bo, sej bo...
Neč, bejžva nazaj na Waknu in končno en bot, da vidim, kje je ta Otliški Maj...ker jast ga nimam sreče srečat:))

Pole prideva do Wakna, jast seveda moram mus pocahnat v zvezek in že ko sva avto parkirala na izviru Hublja, sem vidla, da je tudi avto od Mirkota tam...in kar nejki mi je reklo, butigavejdi, kej ima on v glavi... kakšne rekorde podirat???
In sevejde, odprem zvezek in vidim, da je on že peti bot na poti proti vrhu... Nworc! ( ura je bla pej pol enajste)
No, srečala ga nisva, ker sva šla...kao proti Maju... ki sva ga sevejde falila...

in pristala na koncu na Orlovci. Že ime samo nam pove, kdo najde tu svoj mir.

Od tam je dol mimo tiste ogromne skale res lepa pot in pod skalo tudi lepa Čukova luknja, sestavljena iz dveh dvoran, iz katerih pa so kapniki žal izropani... ampak vseeno zanimivo za videt...

Ven prideva na Stogovcah...globoko pod ogromnimi skalami, ki so se nekoč v davnih časih utrgale z vrha...in na eni danes stoji hišica, kot da je iz kamna zrasla. ( če se peljete na Predmejo, je tik ob cesti na levi strani --- lepo vidna)
V glavnem, če gre kdo gor je od tu do vrha Orlovce točno dva km. Sta pa dokaj strma, a luštna za hodit v cik caku... In polna skal, ki ti poženejo mal adrenalina po krvi...da se le zdaj kjera ne utrže.

No, zdej jo mahneva kar po cesti - včasih Resljevi  hodaški, danes asfaltni do prvega odcepa, kjer je pot za kolesarje na levo ...še nekaj kilometrčkov makadamske ceste v tišini oz. samo petju ptičk...

                              Vidiste waknu?

in že sva v Gorenjah. Sedaj pa le še slab km do izvira.
Ko prideva k avtu, se ravno takrat prikaže izza ovinka Mirko... "Ja, Mirko, kaj uganjaš zaene neumnosti? Delaš 2864-Triglav višincev???"
"Ne, delam Mount Everest višincev."
"Ma, keeeeejjjj? Ti nejsi normalen... Aja, sej si Čuferjev... sej ne morš bet:))"

Bem, jast bom šla hmali spat, Mirkotu pa ostane še nejki botov vzponov do pozne noči. Naj mu rata, kar si je zabil v glavo! Gremo, Mirko, gaaaasssss!!! Srečno!!!
STRAVA GPS

AATC VIRTUALNI VIKEND IZZIV- 17.4.-19.4.2020

Sevejde moram jast zvedet za zadeve pr tazadnjih, ker nejmam efbiaja ( fb:))).
In mi morajo naslovi od tekaških prjatlov na Stravi kej povejdat. Tku jast vidim na dan sobote, da se Tina mal považi, da je opravla Virtualni vikend izziv in zato dobila zlato kolajno???

O, jast, firbčna baba moram takoj počekirat, kje in kako, pr oštji, je to ona zmazala??? ...in link na link... pa sem tudi jast že noter.

V glavnem, zdej se zarad korwone  ne more tekmovat in družit, zato pa lahko vsak zase nardi svojo tekmo in na podlagi opravljenih kilometrov in premaganih višincev prejme na koncu primerno kolajno. Za zlato  kolajno je treba zmazat najmanj 30 km in jurčka višincev. Brzina ni pomembna. Važno, da so km in višinci.

Mala malca za nas, ta gajstne:))
Ko pa preberem v navodilih, da se lahko z izzivom ukvarjaš tudi cel vikend, pole pa sploh mala malca...
Ker bo to še trajalo, se lahko pridružiš zadevšni naslednji vikend:
http://alpeadria-trailcup.com/sl/virtualni-izziv/
Prijava zelo enostavna.

V petek sem bla na mojmu Školju...je že 10 km, v soboto sem šla na mojga dva bota, jih je blo skor 15, popoldne izvem na Stravi za izziv in  danes  sva šla po Vipavskih brdih in zmazala še 18 km. Skupaj višincev nanese 1371m.

                           Ob reki Vipavi na brejsko stran.                             

                                  Po mtb stezi na Brje                                         

                                          V center Brij                                           

                                         Proti Sv. Martinu                                       

                             Pred Sv. Martinom sva srečala sovaščana               

                                             Cerkev Sv. Martina                                   

                                        Vipavska dolina na dlani                             

                           

 Po Oljčni poti proti mojmu Školju - tista špička zadaj je moj Školj                                                                                     

                                  Kolk tu lepu diši....mmmmmmm                     

                                                  Moj Školj                                                                                                                                                               

                                Pod Vrtovče h koritu se napit vode                                                                                                                                       

                                                  Na vrhu Vrtovč

Evo, pa sem zmagala.... kolk lepo. Pa še vreme... super sončno in toplo. Glih točno. In še zastonj. Niti evričiča nisem ponucala. :))

Še dokazi :
GPS PETEK
GPS SOBOTA
GPS NEDELJA

POT PO ROBU DO KOVKA IN NAZAJ NA PREDMEJO, 12.4.2020

Nejso lahke... sam rejs nje.
Korwona komande so dobre za kašno stvar...npr. da se gre lohk sam po domači občini lutat po hribih. In, verjeli al pa nje, jast nisem še šla never po poti po robu iz Predmeje proti Colu. No, nje prav do Cola, k bo ratalo preveč še za nazaj, ma, vsaj do Kovka pej ja.
Bem, bejžmo pej dans.
Se zapeljeva do Predmeje na parking. Mal poškljocat, pržgat vse pritikline na tulifoni, vdihnt sveži zrak in že hodiva...

Lepo hodiva, pot je super označena in en dva tri sva na Orlovci...

Mal krasnih razgledov in bejžmo naprej...
Na Wtlci so nas pozdravle kwoze od Jasmine:)). Ena je bla nenasitna:))

 Na Wakni se moram sevede pocahnat v zvezek, če nje, se svejt lohk ustavi, ma, če sem že tle...pa še en škljoc...

Bejžva počasi proti Sinjemu vrhu. Teren kar tak, mal smotan, je treba stalno gledat v tla...

Sva se mislila ustavit par minut ob tisti ogromni mizi, k je pod štromom, ma, je blo folka preveč...in sva jo mahnila dalje.

No, od tu naprej pa je blo zame vse prvič. Še nikoli nisem šla po robu od tu dalje.

Do tu:( Črne stene, piše)

je bila pot lepo označena. Od tu naprej sva gledala tablo na levi, kjer je pisalo Pot po Angelski gori in tja tudi šla. A, prow hmali ugotovila, da najbrž nisva na pravi poti. Ma, oštja, midva greva po robu... ??? Prideva na eno cesto, buljiva, kam pa zdaj...ah, bejžva na desno proti gor... in prideva do zapuščene kmetije. Od tu naprej nič.
Ja, bem, če midva ne zabluziva, ne gre, nje... neč, bejžva kar po grmovju nazaj proti robu, oz. proti glasovom, ki sva jih slišala od tam. In ni za verjet, ma, celo prideva nazaj na pravo pot.

Naslednja točka je Zeleni Škol. Agha, tuki Tinca večkrat tejka, vidim na Stravi.

Se pravi, bo tudi Podrta gwora hmali na vrsti. In res... Oštja, je vse podrtu...sreča, da me ni blo tam, ko se je podrla:))

Naslednja postaja bo Kraguljc.

Aja, sem pozabla napisat... nej bo... jo grem, to pot, k jo nisem še šla,...ma, da bi šla vsak dan po teh skalacah, kamnih, korenikah, teren neč kej fejst, za gležnje sploh nje... ne, ne, hvala, ne... bi rekla una, k je pojala:)) Sam buljit v tla, da ne pogrneš... tu je tu.
Čez mojga ga ni:))

Ola, zdej pa sam še do Kovka-Sunčnce... Ko prideš na vrh, k se pole spustiš k Sunčnci, sem dobila na moment filing, kot da sem na Veliki Planini.

  Ojej, sej, zdej sem pej najbrž že v Vipavski občini? Al, nje? Bwo... kdo bi vedel vse teve meje, še organi pregona jih najbrž ne:))

Ola, zdej bo treba pej nazaj...Ma, kej spejt po teh kamnacih? Ma, kej pa, če bi midva šla po cesti nazaj na Predmejo? Sej, avtotov nej, k so vsi doma... bova vsaj kej pogledala komu skozi waknu, kej dejla:))
Pogledam na guglmaps, kolk je do Predmeje in napiše 11 km. No, sej zdej sva jih nardila dobrih 11, pej, tudi, če je kakšen km več, ne bo konc sveta. Bejžva rejs po cesti. In sva šla. Skozi Gozd, mimo škrapelj, k sem jih do zdej samo iz avta gledala,

skozi, ko jaro kačo dolgo Otlico, na žegen se napit vode....in tudi dolgo Predmejo...

                  eko avtobusna postaja:))

do najinega cilja oz. štarta, kjer imava avto.

O, zdej se pa končno usedeva, vzame moj iz ruzaka super domač šalam od Kosovela s Črnič, kos sira in ko se midva baševa tam pri mizi....
Če bi še sto let računala na to, se najbrž kej tazga ne bi zgodilo... Kar hkrati z bičikletmi pridesta mimo obe najini hčeri... Halo??? Ma, kej smo zmejneni, al kej? Še one ne morejo verjet, kako je možno, da se mi dobimo na Predmeji... Sindis je prikolesarila iz Postojne čez Podkraj, Janet pa jo je počakala v Podkraju.

Ma, bravo, no...

Alora, Strava je izmerila na koncu 23,5 kilometrčkov.
STRAVA GPS

Jutri pa na mojga...
Zdej pa.... veste, kaj bom zdej? Zdej si pa privoščim en glaž črnega. Po 50 ( sem začela prej, ko se je lotila akcija 40 dni brez) dneh brez alkohola. Sem kar ponosna, da zdržim... sej, lahko bi še nadaljevala, ma, en glaž črnega mi enostavno paše... pa, naj bo, kar če...