JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

ponedeljek, 29. junij 2015

10.TEK NA KOKOŠ

Kraški tekači so skupinica gajstnih,  ki si je po letu dni premora drznila ponovno organizirat tek na Kokoš. Včasih je bil cel mesec julij  ob nedeljah rezerviran za tek ali kolesarjenje na Kokoš, pa je zadeva mal potihnila, a Kraški tekači so rekli. "  Dajmo spet mi to v plan dela!"
Manjka Karolina, pa Emil,,Milojka....

Na štartu se nas je zbralo okoli 70, najbrž malo manj od pričakovanj,  nekaj tekačev se je odločilo le za popoldanski tek v Dobravljah, a kar veliko jih je bilo, ki so bili na obeh.
No, tu  gre  za en hiter tri kilometrski "šprint", ravno se dobro ogreješ, je že vsega fertik.
No, kot že rečeno, je bilo treba na dah, ma, jast sem  seveda vseeno pobrala vsa zrak iz kraškega sveta, da sem zadevo premagala v 23 minutah in 42 sekundah.

A po cilju, ki je bil letos prvič malo podaljšan, bil je točno pred kočo, da so nas planinci lahko občudovali,
sem se kaj kmalu izdihala in si v senčki  gozdička privoščila kos lubenice, banano, jabolko, napolitanke... soka... 

, ja , pa še na vegi pašto sem šla... uf, sem si zaslužila vse, prav zares. 

Podelitev je bila kaj kmalu. 
Hja, ne morem, da se ne pohvalim. Bila sem odlična tretja v kategoriji, Mihaelca pa uboga predzadnja, Daniela da Forno pa celo predpredzadnja.:(((  Hihi, zdaj najbrž po fotki spodaj že znate izračunat, koliko nas je bilo. 
Fotografirati se poleg takih legend na odru ni dano vsakemu, a meni je včeraj to bilo. 

 In seveda, da sem bila kontenta.

Zmagovalna šesterica: od leve- Čufer Ana,  Malavašič Borut, Strnad Simon, Daniela da Forno,  Likar Anej, Tušar Mihaela.


Za konec smo se pa morali seveda, (ker nam je strašansko manjkalo kalorij) posladkati še s torto, ki jo je za 10. izvedbo teka spekla Stojanova Karolina.
               Na žalost je med prevozom na vrh počila, ma zaradi tega je bila vseeno njami.

Ja, pole pa sva hitro po ta strmi mahnila nazaj v Lipico, kajti že naju je čakalo drugo delo, peka kruha za  popoldanski Dobravski tek.

No, na brzino tolko zapisanega. Saj je vseglih dovolj.Čestitke vsem, sploh pa meni, hihi, se vidimo naslednje leto.



petek, 26. junij 2015

21. ANDREJČKOV TEK NA VRŠIČ, 25.6.2015

No, sem si le izborila pol ure za izposojo kompa. Meni itak da moja stara kripa spet ne dela... na loto za kupit novga pa kar ne dobim in ne dobim.

No, lani sem si rekla, da gvišno pridem spet na tek na Vršič, če ne druzga, probat, kako je v normalnem vremenu iti gor. Lani nas je namreč celo pot lepo zalivalo.

Zjutraj dregnem ob mojga, če gre na Vršič. Ni odziva. Dregnem še en bot, nič. Alora, to zdaj pomeni, da moraš ti  mati sama na pot. ( Nekaj ga je uščipnilo v koleno, zato mi je rekel že dan prej, naj grem sama, sam, pole sem vseeno probala srečo, če si je morda kaj premislil.) 
Do Kranjske Gore imam točno 165 km. Grem na AC in nekaj pred deveto sem že pod smučiščem. Tekačev že lepo število, seveda je prekrasno vreme napovedovalo dobro udeležbo. 

Na tekmo nas je  prišlo okoli 150 in konkurenca med odličnimi tekači je bila kar huda.


 Oh, kar mravljinci so mi šli po koži, ko sem pomislila, kakšen šprint bojo odtekli po letečem štartu. Spet bom sama samcata kraljevala v pozadini. Ah, ma bo že kako.
Na štartu se postavim ne prav na rep in  še preden smo sploh prišli do hotela Lek, kjer je bil leteči štart, jast že skoraj sama, samcata na pisti. Za mano so bili morda še trije, štirje, legende iz najstarejše kategorije.
 Ja, mati, to je ravnina in čim hitreje je treba teč. Ma, če mi pa ne gre hitro. In ne gre. Počasi bom že nekam prišla. Pred mano nobenga, itak, uni k so šli po ravnem 3 minute na km, so že globoko v rajdah, kdo ve pri kateri tabli, jast pa še globoko spodaj. 


Joj, kdaj bom jast vzljubila tek? Kdaj bo to? Že 12 let se martram in martram, počasi, bolj počasi ne gre... pa nič. 

Hrib, daj, pridi čimprej, da se lotim jast hodit. In končno se po dveh, treh km začne cesta vzpenjat. 
O, tuki pa jast zdaj zaživim. Uberem moj hitri korak in maširam. 
Za sabo imam reševalce, ki mi pridno sledijo. Pa zapelje naprej in počaka ob cesti na nas, ta hitre. 
Prvič: " Gospa, a bo šlo? Kaj rabite? " 
" Nič, hvala!"
In gre. In se ustavi.
Drugič: " Gre, gospa? Boste vodo? "
"Ne, hvala. Ma, ne se bati zame. Meni bo to vse lepo zneslo. "
In gre. In se spet ustavi.
Tretjič:" Gospa, ste žejna, bi jedla banano, ploščico, počivala?
" Ma, pa dajte požirek vode." Počaka še na zadnja dva. Oba Franca.
In spet gre. 
Ma, kaj si misli, stric  reševalec, da jast ne bom zmogla do vrha? Najbrž. Hja, kako ne ve, da se ne dam, jast? 
In še četrtič in tudi petič mi je ponudil vodo, banano, energijsko ploščico. No in sem vsakič nekaj vzela, že iz vljudnosti, hihi.
Ta šestič pa, ko sem v zadnjih 2km  celo prehitela nekaj tekmovalcev pred mano: " Ja, gospa, vi pa jo neumorno pičite, bravo! " 

Hi, hi, končno je spoznal, da ne gre češenj z mano zobati.
Po dobri uri, ko so sprostili promet, pa se začne. Borba za zrak od motorističnih izpuhov, avtomobilov, avtodomov. Ja, če ni šlo 200 motorjev mimo nas... ovinki levo, ovinki desno, avti, počakte, avtodomi, ne nas zgazit. Vse v dimu. 

Ja, bolj bi šibala, mati, bi bila že v cilju in bi ti bilo to prišparano.
No, vseeno mislim, če bi počakali na sprostitev prometa uro in 15 minut (ne le uro), da bi nas ulovili šele na vrhu, če sploh, bi bilo to strašansko fejst.

In  maširam, maširam, prehitim celo dva kolesarja in v ravnini pred ciljem še najstarejšo udeleženko, ki so jo tik pred ciljem krči zagrabili. 

Cilj. 1: 30:18. 

Ma, super! Štiri minute  bolje kot lani. A, kje sem jast to pridobila, bwo? Zdaj, da bi rekla, da vem, da mi je šlo boljše kot lani? 

Na vrhu čestitke, dve banani, voda in krasen dan. A kaj, ko bo treba na avtobus, ki že čaka, da nas odpelje v dolino. Na hitro se malo umijem, preoblečem in že sem na avtobusu.
Usedem se spredaj, poleg Lipnik Brankota, s katerim se poznam, lahko rečem, blizu 20 let, ko je kot navdušenec nad hčerko Sindis, da je tako rada tekla kot mala punčka,  in ko sem bila jast še v supervelterski kategoriji, daleč od kakega mišljenja, da bi pa morda tudi sama lahko kaj pomigala, njej za vsako novo leto prinesel koledar z risbami svojih učencev. 
Med potjo malo klepetanja in predvsem občudovanje šoferja, kako obvlada vse une hude rajde in nas varno vozi v dolino.
Za kosilo smo dobili odlično pašto, jast  z zelenjavo in še bolj odlično pito.

Usedla sem se k Maji, da smo malo počikulale in že je bila na vrsti razglasitev rezultatov. 

Kralj letošnjega Vršiča je postal Miran Cvet s časom 49:01 ?! ( Ma, saj bi ostala doma, ma, ne bom, ne morem :D) Kraljica pa Petra Mikloša s časom  1:04:09.

Letos sta bili v kategoriji nad 50 let le dve udleženki. Drugo leto padem tja tudi sama. Obstaja morda možnost, da tudi sama prejmem drugo leto lep pokal ?  Za hitro hojo?

Bomo videli ! Bo treba priti in se boriti.  
Prav na koncu še pozdravi z Jeseničani in Via Vipacco  na premiero filma Rimska zgodba.


Čestitke vsem in na svidenje naslednje leto.

nedelja, 21. junij 2015

14. GM4O, 206.2015- MOJ GRAPARSKI TRIMČEK

Sem tolk dolgo čakala na fotke iz cilja, vem, da me je uradni fotograf poškljocal, a fotk kar ne dobim. Če kdo bere in ima slučajno kako fotko, kjer sem na Trimčku ali po trimčku ali pred tirimčokm?
Tako, da si dajem v blog malo več kasno:
Poročilo za trimčka.

Na tak praznik, kot je GM4O, je treba dovolj zgodaj priti. Ob pol sedmih sem bila v Podbrdu, ravno dovolj hitro, da je bil še plac zame za parkirat na železniški postaji.
Seveda že navsezgodaj jezik namazan, ogret in hitro bla, bla, bla z vsemi, ki jih poznam.
ZdravkotaC sem bila itak še posebej vesela, saj zastopiste, ne, legenda, prijatelj, pa človk, pa isti priimek...
V šotoru  zajtrk, kava, kar ti srce poželi.
Čas teče in nič ne reče. Kar naenkrat še pol ure do štarta. Unga, od 42km, moj lumpi na 12 je bil ob 8.30.
Hitro se uštimam in šibam proti štartu. Da se  tudi letos ne bom izneverila moji navijaški vlogi, odhitim kak kilometer naprej. Glih dobro prisopiham, že lahkotno prilaufa mimo Teklay, za njim pa še Marjan, Rok in vsa ostala karavana. Kričim, navijam, kolkor se da in že jih ni več.
Na, mati, zdaj si ogreta, zdaj pa še ti pokaži, kaj je lahkoten tek...
Japajade, jast bom tekla na začetku, glih tolk, da se skrijemo za ovinek in pole bom jast lepo preklopla na moj kvik step. Tako bo in nič drugače.
Godba na pihala nam zašpila dva komada, da smo lahko malo poplesavali, no, vsaj jast sem in  že se odštevajo zadnje sekunde.



Pip, pip, pip, piska čez uno rdečo preprogo, ko zbezljamo proti Avi. In tečem. Ja, saj tečem. Ma, mimo mene pa vse bejbe... fantov že itak ni blo več nikjer.

 Bem, mati, to je skoraj ravnina, to še  hrib ni. Saj veš, kakšna vrlina je tvoja tekaška brzina. :? Teci tudi ti! In tečem. In še tečem.   Ni mogoče! Ma, kaj še tečem?
 Šele, ko smo zavili s ceste na stezo, pa jast zaživim na polno in z mojim strumnim korakom odmaširam naprej. Proga krasna z zares lepim vzponom. Tak je moj idealen vzpon za hitro hojo. Takega, imam občutek, bi lahko šponala dva dni, zato pokaži,  mati, zdaj ti zobe( umetne)   in gasa.

In grem mimo prve, pa celo mimo moškega, pa pride na vrsto skupinca žensk, ki jih je vodila Katja. In grem mimo.  In kar naenkrat iz zraka še malo nad mano že slišim navijače na prvi okrepčevalnici, kako navijajo za tekmovalce.
Hitro se spomnim, kako so imeli lani na mizo pripet cenik.

"Bravo, bravo, bravo!" vzklikajo, ko pridem do njih.
" Ja, čakte, čakte, kaj je zdaj to ? Kje pa imate cenik?" jast strogo.
In vsi v smeh. " Pozabli smo ga! "
"Ja, pol pa nič ne plačam!" Vzamem isostar in vodo.
In spet smeh.
Vam povem, da bo cenik drugo leto tam spet.
Še par ovinkov in že smo na spustu proti Petrovem Brdu. Ma, na  vratolomnemu spustu. In, ravno ko si mislim, da hitreje ne bi šlo niti Teklayu, gre ena bejba mimo mene z nadzvočno hitrostjo, zakaj v sekundi je ni bilo nikjer več. Bwo. :shock:  Tuki mora bit kaka magija. Bolj hitro se ne da. Najtežja žogica naj bi se kotalila z  največjo hitrostjo...
In glih se mal potolažim, pricaplja mimo Ličnov. Ja, ta pa je... z naših krajev... ma, če sem jast klepeton, ne vem izraza zanj, pole, res ne.  In drgne in drgne in drgne, no, je vsaj cajt hitro minil in že sva na mostu v P. Brdu.
Marička, ma to pa je dans vse strašansko hitro. Prav zares. Zagrizem v hrib po cesti z nezmanjšano hitrostjo  :D in pred sabo že nekaj časa gledam Anko. In ko je bilo treba zaviti s ceste na stezo, v eno grapo, ona mimo naprej po cesti. Jast sicer vidim oznako za UPT, ma, oštja, kaj to je tudi za nas, lumpije? In počakam par sekund, pride JapeljPress.
 "Japelj, kam?" Ah, bejžmo v to stezo, saj bo najbrž prav. In kličem Anko, da je falila, ma, bogtigavedi, kje je ona že.
No, na hitrco pomislim, da najbrž samo kaj krajšamo, in da pridemo spet na cesto ven in res je bilo tako. A zdaj je bila Anka za mano. No, ne za dolgo. Pospeši, da pridobi isto prednost od prej in jast lepo za njo. Tik tak sva bili na zadnji okrepčevalnici na Robarju.
Še pikič vzpona in sledi samo še spust. Ki pa se vleče. Še nam, lumpijem, kaj šele maratoncem, da ne pomislim na zmartrane UPT-jevce. Štos je tudi v tem, da ti že na vrhu slišiš napovedovalko iz cilja, kot bi jo imel pred sabo in si stalno praviš, "Aha, zdaj bo! " In Laufaš in laufaš, nje pa nikjer, samo njen glas.
Ma, pride tudi cilj in jast ga ugledam v 1 uri in 33 minut. Točno na 13. mesto. Superca !
Čestitke, sadna kupa že čaka, tuš, ki ga zrihta vojska in ravno, ko se poštimam in si rečem, gremo še malo navijat proti Poreznu in mal fotkat, se začne uni zgoraj jokat.
In to, kako!
Joj, ubogi tekači. Saj, če malo friška, niti ni tolk slabo. Slabo je zaradi poti, ki postane lahko zelo nevarna.  Ja, ni kaj, Bog je moral pokazat, kako po Grapi teče voda.
Ma, po takem se mi pa ni dalo proti Poreznu in sem kar v cilju počakala  na prve tekače. In jih mal poškljocala.
Po dveh urah stati na mestu me je začelo tudi že pošteno zebst, zato sem šla še malo  v šotor, kjer so že potekale podelitve za otroke in kasneje še za trimček.
Na pladnju sem dobila obilno vege kosilo pa Dorica je po mizah postregla z odličnim pecivom. Spoznam se s kar nekaj novimi tekači, še malo pokramljam z znanimi in počasi bo treba domov.
Prav vsem čestitam za dosežke, ki ste jih dosegli. Zmagali smo vsi!

Vsem Graparjem, ki so s prostovoljnim delom še enkrat več dokazali svojo dobrosrčnost in da je prelepa Baška Grapa zares prelepa, tudi zaradi ljudi, HVALA !

REZULTATI

ponedeljek, 15. junij 2015

7.GORSKI TEK NA MALO GORO, 14.6.15

Mala gora se sliši sicer tako, skromno, kot da greš lepo na en špancir, si mal noge pretegnit.
A v resnici je štorija nič kaj nedolžna. V bistvu, se mi zdi, da se tisith 800m višine povzdignemo šele na zadnjih dveh kilometrih, saj prve tri proga ni nič kaj netekoča, prav nasprotno, še v dolino smo šli en par botov...tako, da se je dalo lepo teč.
Ah, ma, bejžmo najprej na začetek. K prijavam. Že takoj sem vidla, da s kuverto za Toneka ne bo nič, saj so na tek prihajali sami gorski mački.
Prijava, za nagrado lep inox krožnik z  zemljevidom  proge, kuhalnica in bon za 30 evrov Treksta. Nice.


Vročina. To mi nič ni fejst. Kaj se čem ogrevat, saj bom hot že takoj, ko štartamo. No, pa le okoli štartne linije nardim enih 100 metrčkov in bodi dovolj. 

Pozdrav s himno in že nas nekaj čez 80 čaka na 10.00. A glej ga zlomka, v cerkvi je že odbilo, mi pa še vedno na štartu.
Hihi, najbrž uni na vrhu Male gore, ki bi moral štoparco vklopit,  ni prejšnji mesec položnice za telefon plačal, kajti Viktor ga ni in ni mogel priklicati in  je v mobitelu govorilo le: " Pokličite kasneje!" 
Viktor, najbrž že zaradi tega poten,  hitro išče druzga, ki  pa je reden plačnik.... :) in ko ga dobi:: " Tri, dva ena, gas in srečno!" 
Vsi se zakadijo, uf, tu mač prehitro zame in že v prvih 100 metrih jast lepo na repu. Nič se ti mati ne sekiraj, bejži ti lepo po svoje. 
Po tej novi varianti še nisem šla. Lepa. Malo gore , malo dole. Seveda mi je blo vroče že prav kmalu, k sreči se je sonce kar skrivalo za oblake, če ne, bi bilo še huje. Proga res lepa, trava na poti koscev lepo, na široko pokošena, le vročina buta ven iz nje. 
Ojoj, kdaj bo una šuma, una senčka, kot so opisovali v vabilih? Še na travniku že prva okrepčevalnica. Hladna voda. Joj, kolk paše. Požirek, ostalo zlit za vrat in po rokah, da se malo ofriškam.
In bejžmo dalje.
Nadko imam pred sabo, ob meni ta mali Matej, še malo naprej Pintarjeva Tina. 
Joj, Matej, saj jast bi ti kaj povedala in se kaj pomenila s tabo, sam, kaj, ko jast tega med laufom in hojo ne zmorem. Si je mislil Matej:"Ah, ta mi nič ne pove, najbolje, da jo mahnem dalje..."
In kot bi ustrelil, ga že ni bilo več nikjer. Ti mulc, ti...

Una prva voda mi še v želodec ni prav prišla,  že je tu druga okrepčevalnica. Pašeee. 

Oznake bežijo mimo in kar naenkrat piše na tabli še 2km. Aha, zdaj pa se bo lotilo. Vklopim jast škrge in si rečem, daj mati, štej si ti vdihe, da boš vidla, kolk kisika si pobrala gozdu.... In res, pri tabli za 2km se lotim štet, vsakih 100 vdihov iztegnem en prst in prav nič mi ni dolgcajt. Od 2km do 1 km sem naštela 604 vdihe. ( Profiči, ne čitat tega, jast tako živim...)
In od 1km do 0,5 km, ko je proga navpična, naštejem še 649 vdihov!  
Malo pred zadnjo, že četrto okrepčevalnico grem celo mimo enga Italijana, za katerga se mi je na vpogled zdelo, da res trpi. Prav počasi je hodil  naprej, jast pa z unimi majhnimi korakci, po moje.... cepeti, cepeti, cepeti... mimo njega. 

Ma, mi je laufalo. Prav zares sem bila kontenta. In ko sem prišla iz gozda in me je čakal le še promenadni vzpon na vrh "skakalnice", sem se spravila v tek in lepo, počasi,  pritekla do vrha. 

Ura, tri minute in še nekaj, kolk še ne vem, ker še ni rezultatov. Super. Lepo.

Pri koči  pijače, soka, čaja, slaščic, takih in drugačnih, sadje, poln zaboj debelih, rdečih  češenj.... Kuharce so skuhale pašto tudi z zelenjavno omako za vegete.... V glavnem, ni da ni. 


Spiker je metal ven take in drugačne, da ne vem, če je kdo lahko resen ostal... . in že smo pohiteli na podelitev, kajti iz neba je padlo pet kapelj dežja. Al pa šest. No, naj bo sedem.

A kot je začelo, je tudi nehalo. Podelitev najboljšim 


In karavana lahko gre v dolino. Še zahvale organizatorjem in bejžmo. 
In ko smo prišli do konca oziroma  do štarta k Viktorjevi hiši,  nas je pod lipo v senčki čakalo hladno p... 
Za vse!

Kar nekaj nas je ostalo ob prijetnem druženju in klepetu, ki je po času  trajal kar en debel maraton, al pa dva ? 
Hvala vsem, posebej hvala Viktorju, ženi, za vse dobrote, mami za svež kruh.
Če ne bo preveč škode, pridem gvišno tudi drugo leto! :) 

P.S. Zdaj so pršli tudi rezultati:

ponedeljek, 01. junij 2015

12. GORSKI TEK NA ŠPIČAST VRH

Evo, pa sem doma. Za mano je dvojni doplih vikend. Danes si sicer pravim, da se bo treba eno malček umirit, ampak, saj veste- jutri je nov dan, za nove cilje, ki pa naj bojo lepi. :D 

Prejšnji vikend v soboto KBK, v nedeljo Čaven vertikal, ta vikend v soboto ogled GM4O, danes tekma za PGT - !2. gorski tek na Špičast vrh.
Tudi to je tekma, kjer mi zagotovo ni niti najmanj žal 12 evrov za štartnino. 
Najbrž, kaj najbrž, zagotovo se bom ponavljala izpred prejšnjih let, ampak s čim vse te domačini ne postrežejo, in od spredi in od zadi...., da se domov vrneš zadovoljen, da si rečeš, da sem pa pridem tudi naslednje leto :clap: 
Ne napišem tega zato, ker morda nekateri mislite, da grem na tekmo zgolj jest in pit, ampak zato, ker...., ah, ne bom, da me ne linčajo. 8)
Bom samo napisala, kaj vse dobim.
In zagotovo dobim več kot dam. :clap: 

Zjutraj pridem na parking, sem mislila, da bom prva, pa je bila že kar gužva. Vreme oblačno, glih točno za tek. Prišlo je tudi kar nekaj Italijanov. Celo s kolesom se je eden pripeljal. Sem ga srečala že na colski cesti, kako je gonil v hrib proti Colu. 

Ob prijavi si izbereš po svoji želji velikost in barvo majice. Gospodinja iz domačije Pr Bizarju , kjer se vse dogaja, pridno ponuja kavo, sok...







Vsem, ki jih poznam, na dolgo in široko razlagam, kako sem včeraj na ogledu GM4O totalka zablokirala z mojo hojo, kako mi ni in ni šlo in se že vnaprej s strahom opravičujem, da morda pa danes ne bom zmagala, če se slučajno ponovi včerajšnji dan. :--( :D 

Ma, jast pa, vseeno pred štartom v uni gužvi malo za hec, polhno zares :lol: sporočim Mihaeli, naj se me danes boji, ker danes bom pa gvišno zmagala. :lol: Mal smeha, še ugotovitev, da sva danes na štartu SAMO dva Čuferja ( še Mirko1) in da se torej tekma lahko začne. Ker če Čuferjev ni, tekma kar odpade. :lol: 

In bejžmo... Že v prvih par 100 m se lepo zaprestoliram na zadnje mesto. Ko zagrizemo v hrib, čakam, kdaj me bo blokiralo, kot me je včeraj, ampak mi kar gre. Ulovim moj ritem z dihanjem in korakom in gre. No, pa še boljše. Na polovički voda, malo za popit, malo za polit po vratu in gremo dalje. Kar je bilo ravnega, sem celo pretekla :oops: hihi, če je to, kar jast dvigujem moje lepe nogice, tek. :D Hihi, vam povem, če bi hotla v šolo teka k Praprotniku, bi dal obrt kar noter... :D Bi reku: " Misija nemogoče!"

Pred sabo sem imela enga Italijana, sem ga lovila, ma ga nikakor nisem mogla dohitet. 
V zadnjih par 10 m se lep gorski vzpon preimenuje v čisto vertikalo par 10m grizenja kolen, pridruži se mi Mihaela in že smo v cilju. 

Še malo, še malo... mi pomaga zmagovalka Mihaela 




                                Ne, ne, tu ne probam premaknit traktorja, le k sebi prihajam...


                               Gorenjka Marija Moser letos teče za pokal PGT - in to kako !



                         Je že luštno....


Dobiš steklenico soka, frutabelo, na mizi pod razglednim stolpom postrežejo tudi z unim ta temnim. :shock: 

Podam roko Italijanu, mi reče: " Alora, brava sinjora, ma ste grizla, niste popustila propjo nijente. Sem vas gledal nazaj." 
" Ma, čertamente, da nisem popustila prav nijente, se ne dam, jast kar kozi !" :lol: 

V dolino se vrnem po isti trasi, lahko bi šla po bližnji, ma...
Med klepetom z Mihaelo sva bili tik tak nazaj v Zadlogu. 

Prav za vse udeležence so organizatorji pripravili praktične nagrade. Ni bilo žrebanja, po štartnih številkah so pripravili za vsakega nagrado, ki si jo šel iskat. Jast sem dobila lepo stensko uro.

Malica je bila tudi za vegete, stojnica se je šibila pod težo sadja, od banan, jabolk, lubenic, pomaranč, limon :!: .. in napolitank, bombonov....soka, kave.


Rezultati so viseli na deski ekspresno hitro. Tu bi poudarila, da si lahko prav vsak tekmovalec ogleda svoje prejšnje rezultate od samega začetka naprej. :clap: :clap: 
Sama sem tako pokukala in videla, da sem bila na tej lepi tekmi že sedemkrat in da sem svoj lanski čas, ko so progo zaradi žledoloma za malenkost spremenili, podaljšali, izboljšala skoraj za dve minuti. Na, pa sem bla srečna. :lol: In ne le to. Ker spet ni bilo drugih bejb, sem celo pokal - matuc za tretje mesto prejela. 





Nagradili s posebnim priznanjem so tudi tistega, ki je bil na tekmi že okroglo desetkrat. Letos je bil to Stojan Rodica - Kraški tekač. :clap: :clap: :clap: 


Po koncu podelitve še zahvala glavnega organizatorja, predsednika društva TRMA ZADLOG in namesto dežja, ki je v oblakih nad nami nekako ves čas grozil, je v zahvalo posijalo sonce. In tako smo tudi po koncu še malo posedeli in se lepo imeli.

In ko pišem doma ta moj prispevek, mi na vratih pozvoni današnji fotograf Bonča Rafael, ki mi je iz Zadloga v Vipavo prinesel cd z naloženimi fotkami. ( ker on ne uporablja mailov in teh zadev) Hvala, Rafael! :clap:
Čestitke vsem in hvala. Jast sem svoj prihod na tekmo naslednje leto že obljubila.

FOTO BONČA
FOTO MIRKO
FOTO JAPELJ LT
REZULTATI