No, sem si le izborila pol ure za izposojo kompa. Meni itak da moja stara kripa spet ne dela... na loto za kupit novga pa kar ne dobim in ne dobim.
No, lani sem si rekla, da gvišno pridem spet na tek na Vršič, če ne druzga, probat, kako je v normalnem vremenu iti gor. Lani nas je namreč celo pot lepo zalivalo.
Zjutraj dregnem ob mojga, če gre na Vršič. Ni odziva. Dregnem še en bot, nič. Alora, to zdaj pomeni, da moraš ti mati sama na pot. ( Nekaj ga je uščipnilo v koleno, zato mi je rekel že dan prej, naj grem sama, sam, pole sem vseeno probala srečo, če si je morda kaj premislil.)
Do Kranjske Gore imam točno 165 km. Grem na AC in nekaj pred deveto sem že pod smučiščem. Tekačev že lepo število, seveda je prekrasno vreme napovedovalo dobro udeležbo.
Na tekmo nas je prišlo okoli 150 in konkurenca med odličnimi tekači je bila kar huda.
Oh, kar mravljinci so mi šli po koži, ko sem pomislila, kakšen šprint bojo odtekli po letečem štartu. Spet bom sama samcata kraljevala v pozadini. Ah, ma bo že kako.
Na štartu se postavim ne prav na rep in še preden smo sploh prišli do hotela Lek, kjer je bil leteči štart, jast že skoraj sama, samcata na pisti. Za mano so bili morda še trije, štirje, legende iz najstarejše kategorije.
Ja, mati, to je ravnina in čim hitreje je treba teč. Ma, če mi pa ne gre hitro. In ne gre. Počasi bom že nekam prišla. Pred mano nobenga, itak, uni k so šli po ravnem 3 minute na km, so že globoko v rajdah, kdo ve pri kateri tabli, jast pa še globoko spodaj.
Joj, kdaj bom jast vzljubila tek? Kdaj bo to? Že 12 let se martram in martram, počasi, bolj počasi ne gre... pa nič.
Hrib, daj, pridi čimprej, da se lotim jast hodit. In končno se po dveh, treh km začne cesta vzpenjat.
O, tuki pa jast zdaj zaživim. Uberem moj hitri korak in maširam.
Za sabo imam reševalce, ki mi pridno sledijo. Pa zapelje naprej in počaka ob cesti na nas, ta hitre.
Prvič: " Gospa, a bo šlo? Kaj rabite? "
" Nič, hvala!"
In gre. In se ustavi.
Drugič: " Gre, gospa? Boste vodo? "
"Ne, hvala. Ma, ne se bati zame. Meni bo to vse lepo zneslo. "
In gre. In se spet ustavi.
Tretjič:" Gospa, ste žejna, bi jedla banano, ploščico, počivala?
" Ma, pa dajte požirek vode." Počaka še na zadnja dva. Oba Franca.
In spet gre.
Ma, kaj si misli, stric reševalec, da jast ne bom zmogla do vrha? Najbrž. Hja, kako ne ve, da se ne dam, jast?
In še četrtič in tudi petič mi je ponudil vodo, banano, energijsko ploščico. No in sem vsakič nekaj vzela, že iz vljudnosti, hihi.
Ta šestič pa, ko sem v zadnjih 2km celo prehitela nekaj tekmovalcev pred mano: " Ja, gospa, vi pa jo neumorno pičite, bravo! "
Hi, hi, končno je spoznal, da ne gre češenj z mano zobati.
Po dobri uri, ko so sprostili promet, pa se začne. Borba za zrak od motorističnih izpuhov, avtomobilov, avtodomov. Ja, če ni šlo 200 motorjev mimo nas... ovinki levo, ovinki desno, avti, počakte, avtodomi, ne nas zgazit. Vse v dimu.
Ja, bolj bi šibala, mati, bi bila že v cilju in bi ti bilo to prišparano.
No, vseeno mislim, če bi počakali na sprostitev prometa uro in 15 minut (ne le uro), da bi nas ulovili šele na vrhu, če sploh, bi bilo to strašansko fejst.
In maširam, maširam, prehitim celo dva kolesarja in v ravnini pred ciljem še najstarejšo udeleženko, ki so jo tik pred ciljem krči zagrabili.
Cilj. 1: 30:18.
Ma, super! Štiri minute bolje kot lani. A, kje sem jast to pridobila, bwo? Zdaj, da bi rekla, da vem, da mi je šlo boljše kot lani?
Na vrhu čestitke, dve banani, voda in krasen dan. A kaj, ko bo treba na avtobus, ki že čaka, da nas odpelje v dolino. Na hitro se malo umijem, preoblečem in že sem na avtobusu.
Usedem se spredaj, poleg Lipnik Brankota, s katerim se poznam, lahko rečem, blizu 20 let, ko je kot navdušenec nad hčerko Sindis, da je tako rada tekla kot mala punčka, in ko sem bila jast še v supervelterski kategoriji, daleč od kakega mišljenja, da bi pa morda tudi sama lahko kaj pomigala, njej za vsako novo leto prinesel koledar z risbami svojih učencev.
Med potjo malo klepetanja in predvsem občudovanje šoferja, kako obvlada vse une hude rajde in nas varno vozi v dolino.
Za kosilo smo dobili odlično pašto, jast z zelenjavo in še bolj odlično pito.
Usedla sem se k Maji, da smo malo počikulale in že je bila na vrsti razglasitev rezultatov.
Kralj letošnjega Vršiča je postal Miran Cvet s časom 49:01 ?! ( Ma, saj bi ostala doma, ma, ne bom, ne morem :D) Kraljica pa Petra Mikloša s časom 1:04:09.
Letos sta bili v kategoriji nad 50 let le dve udleženki. Drugo leto padem tja tudi sama. Obstaja morda možnost, da tudi sama prejmem drugo leto lep pokal ? Za hitro hojo?
Bomo videli ! Bo treba priti in se boriti.
Prav na koncu še pozdravi z Jeseničani in Via Vipacco na premiero filma Rimska zgodba.
Čestitke vsem in na svidenje naslednje leto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar