A v resnici je štorija nič kaj nedolžna. V bistvu, se mi zdi, da se tisith 800m višine povzdignemo šele na zadnjih dveh kilometrih, saj prve tri proga ni nič kaj netekoča, prav nasprotno, še v dolino smo šli en par botov...tako, da se je dalo lepo teč.
Ah, ma, bejžmo najprej na začetek. K prijavam. Že takoj sem vidla, da s kuverto za Toneka ne bo nič, saj so na tek prihajali sami gorski mački.
Prijava, za nagrado lep inox krožnik z zemljevidom proge, kuhalnica in bon za 30 evrov Treksta. Nice.
Vročina. To mi nič ni fejst. Kaj se čem ogrevat, saj bom hot že takoj, ko štartamo. No, pa le okoli štartne linije nardim enih 100 metrčkov in bodi dovolj.
Pozdrav s himno in že nas nekaj čez 80 čaka na 10.00. A glej ga zlomka, v cerkvi je že odbilo, mi pa še vedno na štartu.
Hihi, najbrž uni na vrhu Male gore, ki bi moral štoparco vklopit, ni prejšnji mesec položnice za telefon plačal, kajti Viktor ga ni in ni mogel priklicati in je v mobitelu govorilo le: " Pokličite kasneje!"
Viktor, najbrž že zaradi tega poten, hitro išče druzga, ki pa je reden plačnik.... :) in ko ga dobi:: " Tri, dva ena, gas in srečno!"
Vsi se zakadijo, uf, tu mač prehitro zame in že v prvih 100 metrih jast lepo na repu. Nič se ti mati ne sekiraj, bejži ti lepo po svoje.
Po tej novi varianti še nisem šla. Lepa. Malo gore , malo dole. Seveda mi je blo vroče že prav kmalu, k sreči se je sonce kar skrivalo za oblake, če ne, bi bilo še huje. Proga res lepa, trava na poti koscev lepo, na široko pokošena, le vročina buta ven iz nje.
Ojoj, kdaj bo una šuma, una senčka, kot so opisovali v vabilih? Še na travniku že prva okrepčevalnica. Hladna voda. Joj, kolk paše. Požirek, ostalo zlit za vrat in po rokah, da se malo ofriškam.
In bejžmo dalje.
Nadko imam pred sabo, ob meni ta mali Matej, še malo naprej Pintarjeva Tina.
Joj, Matej, saj jast bi ti kaj povedala in se kaj pomenila s tabo, sam, kaj, ko jast tega med laufom in hojo ne zmorem. Si je mislil Matej:"Ah, ta mi nič ne pove, najbolje, da jo mahnem dalje..."
In kot bi ustrelil, ga že ni bilo več nikjer. Ti mulc, ti...
Una prva voda mi še v želodec ni prav prišla, že je tu druga okrepčevalnica. Pašeee.
Oznake bežijo mimo in kar naenkrat piše na tabli še 2km. Aha, zdaj pa se bo lotilo. Vklopim jast škrge in si rečem, daj mati, štej si ti vdihe, da boš vidla, kolk kisika si pobrala gozdu.... In res, pri tabli za 2km se lotim štet, vsakih 100 vdihov iztegnem en prst in prav nič mi ni dolgcajt. Od 2km do 1 km sem naštela 604 vdihe. ( Profiči, ne čitat tega, jast tako živim...)
In od 1km do 0,5 km, ko je proga navpična, naštejem še 649 vdihov!
Malo pred zadnjo, že četrto okrepčevalnico grem celo mimo enga Italijana, za katerga se mi je na vpogled zdelo, da res trpi. Prav počasi je hodil naprej, jast pa z unimi majhnimi korakci, po moje.... cepeti, cepeti, cepeti... mimo njega.
Ma, mi je laufalo. Prav zares sem bila kontenta. In ko sem prišla iz gozda in me je čakal le še promenadni vzpon na vrh "skakalnice", sem se spravila v tek in lepo, počasi, pritekla do vrha.
Ura, tri minute in še nekaj, kolk še ne vem, ker še ni rezultatov. Super. Lepo.
Pri koči pijače, soka, čaja, slaščic, takih in drugačnih, sadje, poln zaboj debelih, rdečih češenj.... Kuharce so skuhale pašto tudi z zelenjavno omako za vegete.... V glavnem, ni da ni.
Spiker je metal ven take in drugačne, da ne vem, če je kdo lahko resen ostal... . in že smo pohiteli na podelitev, kajti iz neba je padlo pet kapelj dežja. Al pa šest. No, naj bo sedem.
A kot je začelo, je tudi nehalo. Podelitev najboljšim
In karavana lahko gre v dolino. Še zahvale organizatorjem in bejžmo.
In ko smo prišli do konca oziroma do štarta k Viktorjevi hiši, nas je pod lipo v senčki čakalo hladno p...
Za vse!
Kar nekaj nas je ostalo ob prijetnem druženju in klepetu, ki je po času trajal kar en debel maraton, al pa dva ?
Hvala vsem, posebej hvala Viktorju, ženi, za vse dobrote, mami za svež kruh.
Če ne bo preveč škode, pridem gvišno tudi drugo leto! :)
P.S. Zdaj so pršli tudi rezultati:
Ni komentarjev:
Objavite komentar