JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

ponedeljek, 11. november 2019

IZ MIRNA NA CERJE IN ŠE NA DRUGO STRAN : IZ PODSABOTINA NA SABOTIN, 10.11.2019

Včeraj sva se pa odpeljala v Miren. Da končno ( prvič) obiščeva in vidiva Cerje od blizu.
Parkirava kar v Mirnu na velikem parkirišču. Tokrat sem rekla, da greva po poti, ki jo bo pokazal gugl zemljevid.
Res vtipkam Cerje, kliknem na peš varianto, okoli 5 km, okej..in že hodiva po cesti po sledi. Po dobrem kilometrčku nama tetka ukaže, naj zavijeva levo na pot in hodiva dobrih sto metrčkov, ko nama pride naproti avto. Ustavi in kar sam vpraša, kam pa kam?
Jast kažem stričkotu:" Glejte..., na Cerje greva po tej poti, k nama jo kaže stric gugl zemljevid...
On pa:"Ja, ne vem, če bosta tu kam prišla...bi morala res zelo poznati pot, ki pa je vsa zaraščena, od robidovja, grmovja, novih dreves... se vam ne splača tu it... pejta raje nazaj in tam pri info tabli gresta zadaj in vidita potem strmo pot. Ali pa gresta po gozdni cesti naokoli. "
????
 Bem, dejva ubogat...
A, jej, jej, ti gugl... kej robidovne pa ne vidiš, al kej???

Res zavijeva na strmo pot, kjer imajo mtbajkerji vse naštimano za vratolomno spuščanje in skakanje po stezi. K sreči ni bilo nobenga.
Dvakrat prečiva cesto in že sva na pogorišču pred Cerjem, ki pa je res ogromno. Če nisva hodila več kot kilometer...

Ko kaže po tv to Cerje in spomenik, zgleda vse skupaj tko, bolj mičkeno. Vsaj meni, no. A, ko pa prideš gor, se ti odpre ogromen prostor, kjer se lahko na vse strani naješ krasnih razgledov. In včeraj je bilo kaj videt, res. 





Res lepo. In dan prekrasen. 
Se mi je pa malo, ah, kar dosti, "zameril" avtomobil ( najbrž od kakega, ki tam dela?), parkiran tik ob spomeniku. Kot da zanj ne velja, da je parkiranje spodaj na parkirišču.

 No, saj ni jezilo le mene, tudi za poln avtobus italijanskih turistov, ki so se slikali od vseh možnih strani, je bil moteč. Človk bi poslikal spomenik za spomin... zraven pa moderen avto... halo? No, seveda so potem vsi računali, kako avto odrezat od slikce..:))

Med tem, ko sva pasla očke na vse strani, sva se seveda oba zagledala v Sabotin in spomine, kako je bilo teden prej gor vse zelo dobro za papico. 
Kaj pa, če se midva zapeljeva en bot do vrha? In lepo pokosiva in se malo posončiva? Ja, ja, ja, dejva, dejva... ma, pravjo, da je cesta do Sabotina vse naokoli, da se zveličaš prej ko prideš gor? Ja, bem, bejžmo en bot, da vidmo, kje se sploh pride z avtom... 

Spust do avta in že se voziva proti Brdom. 
V kraju Podsabotin pa zagledava tablo, ki kaže, da je treba za Sabotin zaviti desno?

 Ja, in ta stric gugl zemljevid naju je spet malo zafrknil, ker on pa že ne more videt in vedet, da pride pot tudi zelo razrita od dežja, da se z avtom ne da po njej. In tako sva, sploh ne vedoč, kje sva, parkirala na enem travniku in se odpravila po planinskih oznakah proti Sabotinu. Sej, če pogledaste sled, se vidi, da je blo do asfaltne ceste, ki pride iz Gonjač,  enih 200 m, a kaj ko naša tojotka nima glih pogona na vse štiri... 

In tako midva pičiva po nama novi poti na Sabotin. Vsa čast trailašem na 3V, ki so na ta dolgi progi prišli iz Korade po tej poti do Sabotina.


 Sam kamen, sama skala špičasta, na par mestih kar prepad, bog ne daj kam drugam gledat kot pod noge... In da bi še tekla??? Ma, kam... Še, k sem buljila v vsak korak, sem se en bot zahaklala s šnedelcom v eno špičko skale, k je štrlela tako nevidno, da...Marička, kje nisem zletela direkt dol v Sočo? Grrrr.... se mi ne dopadejo take poti...

Po slabi uri končno prideva na Sabotin. Ljudi ogromno. Kako ne. Ob takem lepem dnevu. Ja, ura pa je že pol štirih... ojej, še eno uro nucava za nazaj, če v miru jeva, gre še ena... kaj bova po temi bluzila po teh špičkah? O, ne, ne,... bomo jedli kje drugje... Tako je najino kosilo padlo v vodo. Na hitrco sva popila en čaj in eno radlerco in že šla nazaj. 
In četudi se nisva ustavila, sva glih za glih na sončni zahod prišla do avta. Sej vemo, da pole je pa tema na en dva tri...

"O, wače, zdej k sva pa že tuki, bejžva pa pogledat v Šmartno, k je cejla reč od martinovanja... Lohk bova pa tam kej finga dobila?"
Pej bejžva. In sva šla. Mrak se je že naredil, ven je pokukala ogromna in krasna luna. Parkirava dober kilometer pred prizoriščem, kajti ob cesti avto poleg avta...


In enih sto metrov pred prizoriščem organi pregona. V civilnem avtu. Glih enga Italijana imajo v "krempeljčkih". Nekaj jih prosi, oni seveda ne mulirajo... 

Wače, vidiš? O, me je minilo mene...
Prideva pred grad. Je treba kupit kozarec za 10 evrov. In potem degustiraš. Kaj naj degustiram? Prjatli me čakajo pred vratmi... 
Za en kozarec, k si bi ga še lahko privoščila, pa ne bom dajala 10 evrov... in tako sva naredila na brzino en obhod po prizorišču in šla nazaj v avto.  Mogoče pa je še bolje tako. 

Ja, zdej sva pa od celga dne že konkretno lačna. In če sva lačna in če se hočva zares najest, ni druge, kot da greva v Pigal na preizkušeno zadevo: leskovačka plošča. Specialna! Vsake par mesecev pa si jo brez slabe vesti privoščiva. 

No, konec dober, vse dobro.:))

petek, 01. november 2019

2V OD 3V, 31.10.2019 IN ŠE 3. VRH NASLEDNJI DAN NATO

Nam jutranji pogled skozi okno veliko pove o vremenu...
In največkrat zadanemo v nulo..., no, sej je prav tako. In sploh ni težko:))
Tako se je na prvi prazničen dan, dan reformacije, Nanos skrival v čudnih gostih oblakih, kar je dalo vedet brez da poslušamo vremenarje, da bo v notranjosti najbrž kar brrrr.

Alora, gremo na zahod. Tu pa vreme za ga narisat. Krasen sonček. Namen, vsaj moj, je bil opravit z vsemi tremi vrhovi ( v soboto bo tam šlo zares na tekmi, 12, 28, ali 58 km), a sta na koncu padla dva, tretji pa...
Parkirava v Solkanu na parkingu pod mostom in jo lepo ucvreva po trasi 3V proti Škabrijelu. Pot lepa, že označena.
Na Škabrijelu srečava Klavdijo, Matejo in Natašo, ki so še dodatno s trakovi označevale in pregledovale traso.
Aja, in ex političar Ivo Hvalica je bil tudi na vrhu. Za njegova leta kapo dol. In veste kaj? Popolnoma isti kot pred 15, 20 leti je.

Na hitro podpis, en škljoc in bejžva naprej, da se ne ohladiva.


Na Prevali pozdrav Boroeviću

čez cesto in že grizeva proti Sveti gori. Seveda nisva šla skozi rove, ker nisva imela lučk,  ampak naokoli.
Na vrhu presenetljivo malo ljudi.
Na klopci miru se malo ojačava, napaseva prekrasnih razgledov.

Jast sem z mislimi že v tretji čimi in že grizem na Sabotin, ko mi moj začne, da se mu ne da še tja... Ah, pa neč.




V upanju, da si morda med potjo dol premisli... Pa si ni.
Bem, neki sva tudi dans nardila. Za jutri pa, če bo Nanos "čist", pade ta stara 25 ka UTVV.

GPS STRAVA
RELIVE POSNETEK

Naslednji dan nato.

Na žegen se ne hodim kazat... sploh pa tam nimam nikogar. Mamo sem raztrosila in je v vsakem trenutku ob meni, ali pa jast ob njej. Če je tako. In ne rabim 1. novembra, da se je dodatno spomnim.
Zato bom ta dan raje izkoristila za hribe.

Kompleten Nanos v hudih oblakih.
In če pri nas v Dobravljah piha, pomeni to, da je na Nanosu burja zagotovo orkanska.
Ah, se pa ne bom z burjo kregala...

Bejžva pa še tretjo čimo naredit danes. Na Sabotin.
In niti za tren mi ni žal, kajti tako lepo vreme, brez sapice, čisti sonček, ... mmmm, njami....
Škoda, ker ni danes tekma. Kako bi blo lepo. Kajti za jutri obljubljajo dež...???

 Gor sva šla po trasi, najprej na severno stran, na polovici pa namesto direkt na vrh nazaj na levo, proti Sv. Valentinu. Moj mi sicer pravi, da sva en bot že šla po tej, ampak jast je nimam v spominu.
No, potem pa po vrhu še nazaj do koče, kjer sva se lepo sončila in si privoščila papico in bumico, Zelo dobro je bilo.


 Kej sem že kdaj povedala, da sva se midva poročila na Sv. gori?
Samo midva in priči.
   Zadaj levo Triglav, spredaj pomnik grozot, zadaj desno Sv. gora.


No, tako. Jast sem nardila 3V. Miha, kej mi upoštevaš? Ne? Ah, pa neč.... :))
Jutri pa želim vsem SREČNO IN PO PAMETI!!! Sploh, če bo mokro.
STRAVA GPS


sreda, 30. oktober 2019

EN ČUDEN MIX, 27.10.2019

Nedelja. Dan prekrasen. Jast pa doma. Brez avta. Kajti moj dela.
Kako bi jast zdej lohk šla v hribe? Od doma na Čaven se mi ne da...je predolgo do hriba:))

Alora, bom izpeljala en čuden mix...
Najprej se zapeljem z mojo bičikleto do Mlinotesta, se usedem v avto in zapeljem do Predmeje.

Jo hitro šibnem na Golake. Folka veliko. Ponavadi mi ni treba gledat od Iztokove koče do vrha, kje hodim, če gre moj pred mano, ampak ta bot sem pa pol cajta ponucala samo za gledat, kje so oznake, kajti pot je bila tako lepo prekrita z odpadlim listjem, da je nisi videl poti niti pod razno.


Na vrhu je malo vleklo, a brez da se naužijem pogleda na oddaljene gore, se ne vrnem nazaj. Res lepo.
Hitro podpis v knjigo in šibanac nazaj. V koči si privoščim eno pijačko, malo čikule čakule in že šibam nazaj.
Po poti srečam Nadko in Konrada, seveda tudi z njima par besed...

Pridem na Predmejo, cajta imam še za vzpon na Čaven...alora, dejmo, mati, gas... Mi gre fejst. Ta iz koraka mi je res lepa, taka hitro hodljiva, se da šponat tempo...

Še na Čavnu eno pjačko in že računam, če bi meni zneslo še do Male gore. Ja, seveda bi, ampak, bejži, živo, mati...
Ja, ja, že šibam...

Na Mali gori te vsako nedeljo pričakajo dežurni Kamenci, da te postrežejo s pijačko... btw, sej veste, da Kamenci organizirajo tip top tekmo na Malo goro, nje? Malo kje tako, čisto zares!!!
Še z njimi par besed in že se vračam dol po tekmovalni na srednječavensko pot, kjer jo potem mahnem nazaj proti tunelom.
Ki jih kar ni tlo bit.... me je že mal skrbelo, če bom nazaj prej, ko moj delo konča???



No, končno pridem na cesto, grem po cesti skozi vse tunele še dober kilometer do koraka, kjer imam avto, malo se umijem, popijem malo vode iz vodovoda, ki so ga delali skori sto let in v vseh možnih režimih :)) in že se vozim v dolinco Vipavsko...

Še enkrat zamenjam prevozno sredstvo in se spet z bičikleto peljem nazaj v Dobravlje.

Pa sem srečna, da sem lepo izkoristila prekrasen dan.
STRAVA POT

sreda, 23. oktober 2019

MA, SAM, KAKŠEN DAN.... PREKRASEN. 23.10.2019

Zjutraj sem šla po moji stari navadi najprej na mojga.

Pridem domov, vidim, da dirkalnega kolesa ni, alora, je moj šel v Sesljan na kopanje. ( to moram sama ugotovit, ni žena vredna, da bi vedela, kam gre:))) 

Mal se ofrišam, zamenjam cune... dan prekrasen. 
Zdej, k ni mulca doma, k je na faksi v LJ, mi ni treba kuhat. Oz. treba,... pač, nimam  komu. Moj itak ne je tistega, kar skuham, ( ker se glih ta dan njemu to ne je, pač...),  jast nisem lačna kuhane hrane ta moment, alora grem pa še jast. Doma v tako krasnem vremenu že ne bom.

V mojo boršetko za okoli pasu si zatlačim eno mandarino, vržem notr en deci vode, par bombončkov, dva solda, tulifon in bejžmo.
Do Wajdušne se odpeljem s kolesom. 
Pwole jo mahnem tempo hodni korak na Waknu. 
Dan za ga jest szi žlico. Res lep. 

Hihi, na Stravi mi je Tinca Pintarjeva napisala, da mi je mahala z Gwore, pa sem ji napisala nazaj, da sem šla takoj preverit, če je še tam.... pa je nisem srečala. Sem pa seveda lepo pogledala na mojga, kako se važi....:))
Do Wakna nisem srečala žive duše. A, nje, lažem, eno gospo, k se je že vračala, pa sem. 
 In na Wakni so me pozdravle prjatlce kwoze.

Podpišem se v knjigo. Dan še mlad, ene dve urca je bla, ....ma, jast grem prvič še do Sinjega vrha. Prvič, ja. 


Zgleda,da je bil dan tudi idealen za padalce, zakaj jih je blo polhno nebo...

Narava je odeta v krasne jesenske barve:


Na Sinjem vrhu sem si privoščila odlične štruklje in eno radler. 

Malo poklepetala z Vipavci, k so bli gor čist slučajno. 
In se vrnila nazaj do križišča, kjer ena pot pelje v Ajdovščino.

Ma, se mi je vlejkla ko jara kača. Sicer piše, da rabiš do dol eno uro, ma, meni se je zdelo, da sem že dve ure na tem spustu....ko končno pridem ven na Ulici Vena Pilona. 

Po bicikel, še v Špar po mal špeže ( imam fejst košarco na blatniku) in šibaj baba še v Dobravlje. Da te tema ne ulovi.:))

Teta Strava je vsega skupaj izmerila skori 28(pol je kolesa)  kilometrčkov v slabih štirih urah miganja. ( in dve ure blablabla... ma, kolk ta cajt hitro teče::))
Plus 10km od zjutraj... pa bom lepo ninčkala...ni hudir.


ponedeljek, 07. oktober 2019

DELOVNI VIKEND PAKET MED TEDNOM :) V BAŠKI, 2.-4.10.2019

Sej sem že sto botov napisala, da je meni osebno Baška kot morje čez vse. Jo ne zamenjam. Ker ne verjamem, da je še kje tako.
Zjutraj, ko se sonček dvigne, morje mirno ko glaž, čisto, da vidiš metre globoko vsak kamenček...in jast zaplavam tja do skakalnice v miru....ma, ga ni, no...

Poleg tega, da mi je morje zelo všeč, mi je seveda všeč tudi to, da imaš v Baški za hodit ali na levo ali na desno, kamor ti srce poželi in kolkor ti srce poželi.

In če spremljaš malo Kuponkota ali Ena na dan, se zna zgodit, da dajo hotelirji iz Corinthie enkrat spomladi in enkrat jeseni zares ugodno ponudbo.
Ko sem gledala konec avgusta, da bi prespala eno noč, me je kmalu kap s cenami. 579 evrov za eno noč? Ma, kaj bi spala v zlati pojstli, al kaj? O, ne... to pa ne. Sva šla pa lepo samo za en dan. In zvečer domov.
No, sredi septembra pa promet upade in padejo tudi cenčke... in tako sva dobila 3 dni (dve noči) polpenzion, vse self service, tudi pjača, za 115 evrčkov komplet vse.  Ma, kam češ bolje? V restavraciji se po mili volji naješ( ali bolje rečeno-nažreš), da ti špega vse skozi uha ven. In greš naslednji dan za "kazen" po vseh hribčkih, ki jih premore Baška.

Plani za hodit so bili, da greva v Staro Baško, v kanjon Vrženica in seveda btw tudi Do mjeseca i natrag...

DAN1:
Ko parkirava pred hotelom, grem na hitro vprašat, če je slučajno soba že fraj. Ni bila. Alora, pridemo več kasno. Ker greva v Staro Baško. Vremenarji so napovedovali soden dan, a v Baški ne duha ne sluha o njem. Malčk je vleklo, ma to je tudi vse.
Najprej po poti v Batomalj in nato naprej zagrizeva v kar konkreten hribček.



Oznake so bile več kot odlične. Tako na gosto jih še na trailih ni.:)

Srečala najbrž prav zaradi strašnih napovedi nisva popolnoma nikogar.
Moj kot po stari navadi daleč spredaj, jast pa mal škljocam sem ter tja.... Enkrat mi celo zažuga, da slučajno njega ne škljocnem...
Ma, čakte, kaj vi ga kje vidiste? Jast, pr mej duš, da ga ne:))
Po dobrih treh km prideva na vrh, kjer se odprejo krasni razgledi na vse strani.


Po vrhu je poti kar ene dva, tri kilometre al pa še več, ko se potem spustiš mimo kar po tleh zmetanih starih lesenih daljnovodov še s kabli ( kar mal čudno, da jih ne pospravijo ?) do Stare Baške. Me je blo na momente, ko sva hodila čez njih, kar malo strah, da je štrom še noter:))
V Stari Baški popolnoma nikogar in vse zaprto.
Ja, sezone je konec.


Eno určko si mal oddahneva. Moj je tudi zaplaval. Jast pa itak nisem imela nič s sabo...:((
Greva nazaj. Lepo. Prideva nad Batomalj, v eno križišče, še v gozdu. In vidiva, da pelje ena pot na desno. Torej najbrž nad Baško in bo potem kje za se spustit. Bejžva pa tle, da ne bo vse isto...
Ja, sej,...ne se čudit, ampak po označeni poti sva grizla nazaj v hrib in prišla ven skori na koncu Krka- Bagu!!!


 Pa sva imela dodatne kilometre. A, mi ni čist nič žal. Razgledi za gate trgat.
Bem, in še  večerja bo bolj teknila:))
GPS STRAVA
RELIVE POSNETEK

No, prav hudga nama ni bilo, le veter se je kar lepo okrepil.
Prideva v hotel, se prijaviva in kar hkrati zunaj tema, ma, tema..ko v rogu...in tako neurje, da....
Al sva midva imela danes srečo....uf.
Še malo bazena, notranjega, seveda in navali narod na papico. Ojoj, bog ne daj en teden tazga prehranjevanja. Jast ziher počim.
Vse bi človk, vse je dobro in v glavi imaš, da je škoda, da ne bi, če že je,....ja. Groza!
Sita do amena in še čez.
Jutri zjutraj ne grem na fruštk, ker ga ne bom imela kam dat.

DAN 2

No, ja, eno frišno žemeljco pa zmečem vase s putrčkom in medom. Ajde, pa naj bo še en rogljič, k se kar stopi v ustih. Dva. Tri. Ma, kej čim še banano? Za vsak slučaj, da ne padem skupi do večerje? Ajde, pa dej... No koment.

Današnji plan je kanjon Vrženica.
Se odpraviva. Valovi ogromni. Takih v vseh 26 letih, kar hodim v Baško, še nisem doživela.



Ko prideva do fkk, sva seveda šla po zemljevidu, ki naju je peljal okoli nad kamp in nato nazaj spust na konec fkk. To sva seveda videla šele, ko sva bila tam. Da bi lahko šla kar po plaži.
A, verjetno je to mogoče samo, ko tam ni sezone. Po mojem ni glih fejst se z gojzarji in planinsko opremo sprehajat med nagci? Buh vej...



No, in ko sva midva na koncu uvale Bunculuka, se nama mal zatakne.

 Pogledam mal na zemljevid in vidim, da bova na takih položajih še vsaj dva bota...
 In zdej?
"Dej, dej, mal zračunaj, kdaj se val umiri in šibneš hitro mimo..."
Okej. Zračunam...  Sej, jast sem zračunala prav, ma val je narobe:)) in fljosk, sem bla gnila v trenutku.
"O, ne ne, wače, jast tle že ne grem... sem že zdej mokra ko cuck, kej pej še bo....?"
In se spravi k izračunu še moj. Njemu pa bo ratalo. Mhm, malo morgen. Sam, še mal bolj moker ko jast je bil.:)
Ni kej.
Pa drugič.
In direkt v hotel, v bazen. Tuki sem pa lohk mokra.:)

Sej, dobrih 6km sva pa le nardila. Vsaj nejki fruštka da gre ven:))

 GPS STRAVA

Popoldne pa sva jo mahnila še lepo Na mjesec. Lepa pot. S čudovitim razgledom.



Na vrhu sem se pa malo začudila ( moj pa sploh), kdo le tam po tistih špičastih kamnih kolesari? Kajti gor je kolesarska označena steza? Uboge gume.:(


Pri spustu je vseeno kar  za pazit na vsak kamen, kajti en dva tri se spotakneš ob kakega.
No, na koncu pa že paše ena ožujska, kajneda?

GPS STRAVA

DAN 3:
Samo malo po obali. Veter se je počasi umirjal. Valovi so dodobra premešali morje. In njega temperaturo.


Med sprehajanjem prideva do "najinega" drevesa, ki edini tam tudi po 26 letih še vedno stoji in raste.  Zanimivo.
Ko sva "zavohala" Baško, sva se s stoenko pripeljala prav na plažo do tega drevesa in imela tam celo pravi žar piknik. Sama. Nikjer nobenega. Vse je bilo v razpadu. Takrat je Baška po vojni začela spet iz nič. In uspela.
 Lepo je, če se zgodbe srečno končajo.