JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

sobota, 20. oktober 2018

KRN-KRN, 20.10.2018

Kdor je šel danes na Krn v tem prekrasnem jesenskem dnevu, je prišel domov z raztrganimi gatami. Jast z dvoje raztrganih gat. :)) Tolk so bli lepi razgledi, da so  res gate trgali.
Jutri grem kupit nove. Je blo vredno.:))







Sem šla gor z neko novo aplikacijo, ki pa je seveda še ne znam prenest na komp.
No, v glavnem, dolžina 4,9km, 1250 metrčkov v luft, cajt 1h45min. To je blo za gor.
Za doooool pa.... ne vem, no, ma se mi zdi da enih 50 km in zihr več cajta kot za gor. Ni konca, ni konca.... ma, ker je bil lep dan, tudi če ne...:)
Fotke : ALBUM
Aha, sem se že naučila: GPS

nedelja, 14. oktober 2018

SOBOTA TEŽKA IN DOLGA NA STORŽIČ, NEDELJA KRATKA IN SLADKA: 5. ŠURKOV TEK NA KLJUČ, 13.-14.10.2018

V soboto sva jo najprej hotla mahnit na Krn, ma, več šans za jasnino je bilo v igri, če greva na Storžič.
Ojej, kdaj sva bla nazadnje, k sem trpela pod vrhom ko pes? Ojej, sej bo že tri leta... Bem, pa pejva, da vidim, če bo kej boljše...
In greva.
Parkirava v Mačah in jo mahneva po tekmovalni najprej do Kališča. Do tu je še še šlo. Malo se okrepčava. Oskrbnico prosim, glede na to, da mi v tako lepem vremeni res ni blo treba vlačit opreme s sabo na vrh, če lahko pustim ruzak kar v koči, da ne bom tolk trpela na vrh. Ma, bi blo vseeno,...al bi ruzak mela s sabo ali ne.... jast sem do vrha trpela do amena.




Sej, na vrhu sem stala, se naužila razgledov, ampak s tolk muke, da moram kar na hitrco zaključit ta Storžič in ga čimprej pozabit. In danes vam rečem, da ne mi ga več kazat.  Ne vem, sicer, zakaj, ampak meni je res huuud.
No, sej slabih 14km s 1550 gor in glih tolk dol, vem, da te nekje dobi, ampak da te tolk zlajba... Amen.
GPS SLED

Že takoj, ko je organizator dal na TF vabilo za 5. šurkov tek na Ključ, sem si zamislila, da bi blo pa fajn, če bi midva šla raje kot na tekmo na  Nanos, kamor sva bla že en tavžent botov, raje v Podolnico. Prvič bi bila tam, v kraju sploh, nekaj drugega bi doživela, proga fejst,  kratka, sploh, ker letos nič ne tečem in  s točno zame vzpona...
Ma, pa pejva res.
V Podolnico sva prispela med prvimi. Lušten kraj je bil zavit še v gosto meglo, medtem, ko bi lahko pri nas že v kopalkah vrtičkala..hihi.





A so obljubili, da se do štarta tudi tu dvigne.
Pred gostilno smo se počasi zbirali, od šprinterjev je bilo kar nekaj zvenečih imen: Gašper, Matic, Tilen,  med damami pa naša Ana in Katja.

Pa vendar nas je ob 11. uri na štartu stalo le 24 moških in 7 dam. Česar  si organizator za tako vrhunsko izpeljano prireditev zagotovo ne zasluži. Res je bilo kar nekaj tekov tega dne, ampak ...
Je bilo pa lepo videt tudi četico 20-ih otrok, od najmanjših do malo večjih, ki so pol ure pred nami premagali svoj krog okoli vasi. Bravo, otroci. Pridni.


No, štartali smo  nekaj minut kasneje, ker so čakali na reševalno vozilo... in se takoj po asfaltu zakadili v rahel klanec. Že takoj sem seveda ostala skoraj sama, samcata na repu druščine. Le en dečko se je za menoj stalno neki sam s sabo menil, da saj ve da bo zadnji...ma, da v cilju bo.
Kmalu zavijemo s ceste desno na široko gozdno pot in ja, saj veste, čim se skrijem, da me nihče ne gleda, se spravim v moj hod...
In jo maham po super označeni poti lepo proti luftu. Čez nekaj časa grem celo mimo ene bejbe. In še mimo ene, ki pa je na žalost padla. Upam, da ne bo hujšga.

Nekje na sredini nas je čakala okrepčevalnica z vodo, ki sem jo seveda ponucala za en požirek in malo osvežitve po rokah.

Dohitim možakarja, s katerim sva se potem "dajala" do pred cilja, ko me vpraša, če greva z roko v roki skozi cilj.
"Ja, kdaj pa bo cilj?"
"Glej ga, je že pred nama."
In res zagledam malo naprej rdečo zastavo z besedo CILJ.
O, ma, ta košček pa lahko tudi pretečeva. In ga.
Na vrhu so imeli vso potrebno tehnologijo z monitorjem, kjer sem s pogledom nanj uzrla čas 28:18.
Ma, bravo jast. Sem mislila, da bo tam pikco čez pol urce, pa je blo boljš... Vsa presrečna, sam, da ni bilo muk kot včeraj.

Okoli vratu smo vsi prejeli lepe medalje -šurke.. (ščurke)


Miza na vrhu je bila polna od a do žnj. All inclusive. Od sadja, tako svežega kot  suhega, keksov, čokolade, soka, mrzle laške, grozdnega likerja... ma, ni da ni.
Tonek, kje si bil? Ne bi imel,  ma popolnoma nič minusov. Ni šans.
V cilju smo dobili še lepo tekaško majico.


Malo se okrepčam, malo več poklepetam, pa sem bla skor sam še jast gor... ni kej, bo treba nazaj. Moj je seveda gvišno že opran in očeden spodaj na čakanju name:))

Pred gostilno je bilo res že vse živo.
Izgleda, da je gotilna Pr Kozinc na zelo dobrem glasu, kajti noter je bilo na kosilu vse nabito. Ljudi, kolkor čiš. Morda pa prideva tudi midva kdaj mimogrede iz kakega teka.

Za našo malico je bil odličen ričet. Seveda sva ga poplaknila z eno birčko. Malo smo se pomartinčkali in rezultati so tu.

Sej, malo sem vedela, da če nas je 7, da mi najbrž medalja ne uide. Se pohecam Ivi med gledanjem v rezultate ..
"Hihi, Ivi, ti si predzadnja, jast pa odlična druga"... pa me malo čudno gleda, preden skuži...nakar pa le tudi njej smeh ne uide.
 ( so pa časi nejki zameštrani, a so rekli, da bojo popravli. Če sem prišla z možakarjem z roko v roki v cilj, ne more bit on 7 sekund hitrejši. In tudi pri Ani, ki je odtekla nov rekord proge, se čas v zdajšnjih rezultatih za več kot minuto razlikuje od realnega --- no, ma bojo poštimali vse.)



Sledi podelitev. Medalje spet posebne - šurki. Bravo!
Zmagovalci so prejeli tudi lepe nagrade. Ana za nov rekord proge pa še denarno nagrado. Ana??? Kam me povabiš??? (hihi)

Ja, ja, zdej pa že končujem....
V glavnem, izredno lepo, prav vrhunsko organiziran tek. Ki si vsekakor zasluži večje udeležbe.
Hvala. Vam kar povem, da je to klanec čisto po mojem okusu in če bo zdravje,  drugo leto ne manjkam.

Spodaj nekaj malega fotk in rezultati.
FOTO
REZULTATI





ponedeljek, 08. oktober 2018

NA SLAVNIK Z MARELO PO MARELE, 7.10.2018

Zjutraj na hitrco skuham kosilo in študiram, kako jo bom mahnila na mojga, ker je itak dež,...kam češ it v takem,....se mi ne da drugje bluzit.... pa reče moj, da je fraj dežja, da ga ob morju zihr ni več, pregleda vse vremenske slike, res kaže tako in če greva na Slavnik?  
Na Slavnik? Ja, lohk, ma, kdo se bo v Podgorju kregal, kje parkirat, noben ti ne pusti....bejžva en bot s kakšne druge smeri.
Hitro na Hribe.net obdelat in študirat, s katere bi jo lohk mahnila... bejžva s Prešnice... piše dve ure, vsaj nejki, da se zmartrava. Prešnica? Nikoli slišala....Super, spoznava nejki novga...

Se uštimava in jo mahneva. pr nas že mal sonček sili skozi oblake,...alora bo pr morju že čist lepo...Mhmm.
Malo naprej od Kozine po stari cesti proti Kopru zavijeva levo in po dobrih dveh kilometrih parkirava na koncu luštne vasi z zanimivim zvonikom cerkve prav sredi vasi ob cesti.


Parking je lepo označen in oznak za na Slavnik, kolkor hočeš. 


"Wače, ma pada dež..."
"Bem, kej si s cukra? " 
"Ma, grem pa z marejlo!"
In jo mahneva. Že takoj, ko zagrizeva na stezo, zagledam marelo.
"Wačččee, gledi!"
Moj se prav ustraši.
"Marejla!"
Ja, kej nej zdej hodim gor z dvejmi marejlami? Hitro jo skrijem za en drevčk.
O, če je ena, bo pa še kakšna... moj korakec seveda upočasnim z buljenjem levo in desno,.... en par jih pa še dobim, prej ne grem domov, ne bom mazala kozice sam zaradi ene... 
In hodim in hodim... kar malo višje zagledam tri bele kapice ...joj, ma so taaammmm spodaj v mokri travi,... ma, grem ponje. 
Spet jih skrijem za en drevčk, si naštimam en par vej ob poti, da mi dajo znak, ko se bova vračala, kje so. Tega pa že ne spregledam. 
In tako še dva bota.
Moram povedat, da je pot zares super, lepo označena, vzpon je lep, enakomeren,...in komaj čakam, da ponovim vajo v lepem vremenu.
Za tekače bi bila to ena super proga. 


Po dobri urci prideva na vrh Slavnika. Sporttracker mi je pokazal 5,2km. In pole mrknil. Nimam pojma, zakaj se mi je zbrisala sled? Nikjer jo ni. Bwo?


Dež ne ve, al bi al ne bi padal. 

Muzika. 
Avtov, kombitov, kolkor hočeš. 
"Ma, kej se dogaja dans tuki?"
"Vsako prvo nedeljo v oktobru poteka pohod na Slavnik in letos je to že jubilejni 40. po vrsti." 

In dobi ena skupina mene, da jih pofotkam. Alora, dejmo. Stric mi da en super aparat v roke, jast parkrat poškljocam. 
Hvala, hvala. 
Ni problema. 
Adijo, adijo. srečno, se vidimo drugo leto, .... poslušam "pohodnike", kako se pozdravljajo med seboj. 
Se usedejo v avtomobile, kombije in se odpeljejo. 
Oprostite! Prosim? Pohod? No, koment.
Dež ja kao nehal. S serveto obrišem klop, malo posediva, pojeva eno jotko, popijeva eno p... in počasi mahneva nazaj. 
Spotoma poberem dve "skrite" marele. Po poti nejki blebetava in blebetava, nakar sva že nad vasjo. 
"Ma, wače, ma, in une tri marejle?" 
Ma, kako sva falila, sej sem naštimala enih vej, da jih ja ne zgrešim. 
Ma, grem pa nazaj. In piham spet proti gor... in to kolko!
Ko končno zagledam moj znak. Bwo, mi ni jasno, kako sem šla mimo.... poberem marele izza drevesa in šibnem nazaj. Ta čas je moj dobil še eno in bravo, pohanje bo!


Če pišem, sem še tuki:))