Na Slavnik? Ja, lohk, ma, kdo se bo v Podgorju kregal, kje parkirat, noben ti ne pusti....bejžva en bot s kakšne druge smeri.
Hitro na Hribe.net obdelat in študirat, s katere bi jo lohk mahnila... bejžva s Prešnice... piše dve ure, vsaj nejki, da se zmartrava. Prešnica? Nikoli slišala....Super, spoznava nejki novga...
Se uštimava in jo mahneva. pr nas že mal sonček sili skozi oblake,...alora bo pr morju že čist lepo...Mhmm.
Malo naprej od Kozine po stari cesti proti Kopru zavijeva levo in po dobrih dveh kilometrih parkirava na koncu luštne vasi z zanimivim zvonikom cerkve prav sredi vasi ob cesti.
Parking je lepo označen in oznak za na Slavnik, kolkor hočeš.
"Wače, ma pada dež..."
"Bem, kej si s cukra? "
"Ma, grem pa z marejlo!"
In jo mahneva. Že takoj, ko zagrizeva na stezo, zagledam marelo.
"Wačččee, gledi!"
Moj se prav ustraši.
"Marejla!"
Ja, kej nej zdej hodim gor z dvejmi marejlami? Hitro jo skrijem za en drevčk.
O, če je ena, bo pa še kakšna... moj korakec seveda upočasnim z buljenjem levo in desno,.... en par jih pa še dobim, prej ne grem domov, ne bom mazala kozice sam zaradi ene...
In hodim in hodim... kar malo višje zagledam tri bele kapice ...joj, ma so taaammmm spodaj v mokri travi,... ma, grem ponje.
Spet jih skrijem za en drevčk, si naštimam en par vej ob poti, da mi dajo znak, ko se bova vračala, kje so. Tega pa že ne spregledam.
In tako še dva bota.
Moram povedat, da je pot zares super, lepo označena, vzpon je lep, enakomeren,...in komaj čakam, da ponovim vajo v lepem vremenu.
Za tekače bi bila to ena super proga.
Po dobri urci prideva na vrh Slavnika. Sporttracker mi je pokazal 5,2km. In pole mrknil. Nimam pojma, zakaj se mi je zbrisala sled? Nikjer jo ni. Bwo?
Dež ne ve, al bi al ne bi padal.
Muzika.
Avtov, kombitov, kolkor hočeš.
"Ma, kej se dogaja dans tuki?"
"Vsako prvo nedeljo v oktobru poteka pohod na Slavnik in letos je to že jubilejni 40. po vrsti."
In dobi ena skupina mene, da jih pofotkam. Alora, dejmo. Stric mi da en super aparat v roke, jast parkrat poškljocam.
Hvala, hvala.
Ni problema.
Adijo, adijo. srečno, se vidimo drugo leto, .... poslušam "pohodnike", kako se pozdravljajo med seboj.
Se usedejo v avtomobile, kombije in se odpeljejo.
Oprostite! Prosim? Pohod? No, koment.
Dež ja kao nehal. S serveto obrišem klop, malo posediva, pojeva eno jotko, popijeva eno p... in počasi mahneva nazaj.
Spotoma poberem dve "skrite" marele. Po poti nejki blebetava in blebetava, nakar sva že nad vasjo.
"Ma, wače, ma, in une tri marejle?"
Ma, kako sva falila, sej sem naštimala enih vej, da jih ja ne zgrešim.
Ma, grem pa nazaj. In piham spet proti gor... in to kolko!
Ko končno zagledam moj znak. Bwo, mi ni jasno, kako sem šla mimo.... poberem marele izza drevesa in šibnem nazaj. Ta čas je moj dobil še eno in bravo, pohanje bo!
Če pišem, sem še tuki:))
Ni komentarjev:
Objavite komentar