JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

nedelja, 20. april 2014

NAJ NAJ MALI MARATON, 19.4.14

Ola, pa smo opravili s špancirjem, v primerjavi z unimi 100miljaši.

No, bejžmo od začetka. Ker sem šaldo pridna vrtnarica in ne pustim niti enemu plevelčku, da bi pokukal iz mojega vrta, sem bila seveda  zadnji teden non štop na preži.


















Ma, jast moram na vrtu stalno v počepu migat in ta počep me je stal tega, da sta mi obe koleni cel teden nekaj škripali.  Jejžeš, kaj bo zdaj? Ja, po pilulo bo treba v apoteko in pole bomo vidli. Ma, sem vzela sam eno. Sem rekla, če ima za pomagat, bo to to.

V soboto zjutraj pri nas v Vipavi dež, burja, brrrr. A moj, ki se je odločil zadnjo sekundo, da bo pa tudi šel z mano na Naj naj ( ker mu Istrski maraton v nedeljo ni zapustil  nič kaj hudega),  me je takoj tolažil, da to ni nič, da se zadeva že obrača in da burja piha dežek proč. O.K. No, z mano je šel tudi zato, ker sem se strašansko bala, da se revica kje izgubim. Vam povem, da me ne bi niti Nasa odkrila, če bi se. Bi lahko prižgali vse satelite in senzorje. Me ni.

Na kraj zločina prideva dokaj zgodaj, se prijaviva, jast seveda takoj na jezikovno ogrevanje z vsemi, ki jih poznam in tudi, ki jih niti ne poznam in že se je bilo treba uštimat. Uno, ta pravo ogrevanje za tek sem opravila z enimi 100 metri, saj sem si rekla, da bo tega dovolj že med tekmo samo.
Na štartu nas je bilo zares veliko, glede na to, da je šlo za težek polmaraton. Pa sem se spraševala, oštja, kaj je zdaj to? Na enem navadnem gorskem teku jih ne spraviš 70 skupaj, na tega pa vse živo? Mislim, vse super ekstremno pripravljeno. In željno preizkusit svoje telo?

No, odštevanje in za začetek se že poženemo v prvi hribček. Kolona se dokaj hitro raztegne.  Seveda sem vedela, da sva  že od začetka na repu karavane. In šibamo. Pa gor pa dol, pa gor pa dol, pa še mal gor pa dol. Ja, oštja ko sem prišla do sv. Ožbolta, sem mislila, da je to že ta zadnji vrh. V razpisu je pisalo, da se lavfa do treh vrhov.  Sam, jast sem bla zdaj tekom lavfa že na dosti več vrhovih... kaj je zdaj to? In kako, komaj prva okrepčevalnica? Kje so bile pa ostale? Ja, mati, še začela nisi... dej, dej, pridi na realna tla, dej. Ma, zakaj vedno ena in ista štorija? Na vsakem začetku se mi zdi, da sem že pol sveta obredla, pa  komaj kak km pade...

Ojej, vode ni! Ma, kako ni? Jej, sem bla jezna, pograbila eno pest rozin, k so se mi pole med zobmi premetavale sem pa tja in nič. Sprijazni se, mati, ni druge. Je pa bilo zato na drugi okrepčevalnici in pole na ostalih toliko bolj vse založeno. Predvsem je res pašala kokakola,( ne vem, ma po mojem je to pogruntavščina od Avija) No, na ta drugi sem si privoščila en košček banane, eno napolitanko, kokakolo in še en glaž vode za oblit.
Bejžmo dalje. Počasi. Gor pa dol, gor pa dol, gor pa dol. Bem, kaj je tle Bog ustvarjal tolk teh gorov pa dolov? Kdaj bom na ta zadnjem vrhu? Počasi gor, še bolj počasi dol, posebno tam, kjer je teren tako visel, da  je blo treba prav pod kotom laufat.  Za v dolince naju je kar nekaj sotrpinov prehitelo. Ma, za gor je kar šlo, no.
Vmes se je pokazalo celo sonce, ki pa ga nisem bla prav nič kaj preveč vesela, da mi je še to butalo v glavo. In do Tošča prideva, če mene vprašaste,  po enih sto vrhovih. Ja, zdaj pa sam še spust na Osolnik, pole še v dolino Hrastnice in še mal gor pa bo. Mhm, ja pa ja de. Na enem drevesu vidim tablo z napisom Osovnik. No in tam se je začela moja kriza, zid, al kaj že... Ojej, kaj ni pisalo v razpisu spust do Osolnika? Do vrha Osolnika sem se privlekla, pijana, kot bi spila ne vem kolk hektov. Malo levo, malo desno. Prazna. Ma, s težkimi nogami. Ojej, sem se takoj spomnila na fotko Žane Jereb, k je laufala maraton v Rotterdamu  in bila sedma. Vsa suhcena. Ojej, Žana, ne bi ti mal mojega stegenčka,  konkretnega? Ti ga šenkam...

 Napijem se, najem in bejžmo naprej, če bo minila ta kriza, al kako se ji že reče. Enkrat sem že bila na tekmi na Osolnik in tisti klanec pred ciljem je bil takrat zares ubitačan. Ma, evo, danes imaš možnost pa tekmovat s spustom po njem. Vidiš, mati, kaj vse doživiš ti. Kar hkrati nas je bila ena skupinica skupaj in vsi smo bili tako tiho, da bi še medota presenetili.
No, ko sva prišla do potoka, sem pa le nekako vedela, da prav dosti najbrž ne bo več. Moram napisat, da sem pogrešala KM oznake. Vsaj nekaj, da bi jih bilo.
Še zadnja okrepčevalnica. Spet en glaž kokakole, košček banane, napolitanko, mal se polit z vodo po glavi. Vprašam punčke, kolk pa je še do cilja? Ni dosti, še en nič hud vzpon do Sv. Andreja, še tri kilometre. Še tri? Ma, kje ste jih dobili,  še tri? Punčke so se nasmejale, meni pa se je tudi nekaj smehljalo. In bejžmo.
Bem, če so rekle, da ni hud, damo pa v drugo, a ne? In res, sva šla mimo enih šestih. No, v resnici je bilo tako, da so  eni  imeli težave s krči, eni s slabostjo, jast pa sem pač mislila, da sem hitra.

Ja, ma mi je res pašal ta vzpon. Točno tak, meni pisan na kožo. Če bi bili vsi taki. Ko sva prišla do vrha, se seveda v strahu, da me čaka še kakšen konkreten klanec, nisem spravila v tek, ampak sem po tisti ravnini le hodila. Ko pa je zadnjih 500m navijač rekel: "Gremo, še zadnjih 500, nič več vzpona, samo ravno...",sem se pa le spravila v tek ( počasen, da ne bo pomote) in skozi cilj sva prišla z roko v roki po 3 urah in 28 minutah. Še cmok in ....


















Ma, kaj je blo kaj hudega na tekmi?
Ah, ne....   Nejki je pa treba doživet, da se lahko kaj piše, a ne?
Malo se okrepčam, umijem, preoblečem in že je razglasitev. Seveda vse čestitke ta najbolj hitrim. In organizatorjem z vsemi prostovoljci.  Si ne predstavljam, kako lahko šibate v dolino 25 km na uro, kot je Bojan zapisal v svojem blogu. Jast še szi avtom ne grem tako hitro.

Za konec naj napišem tudi jast, kakšno tip top tekaško opremo sem imela za ta moj podvig.
Oblečena sem bila v navadno bombažno majico, hlače tričetrt, navadne iz trgovine Mana, za tri evre,  z že  dvema pošivanima luknjama na stegnu, kolcete navadne, ma čiste ( ne na koncu), covate, oblečene v štunfe, da ne gre porkarija noter, drgači pa zlizane u nulo.
























Če bi bila z drugačno opremo kaj bolj hitra, pa sami presodite.

Aja, med tekmo me koleno  ni bolelo nič, bolj me je zezala tetiva. Danes nobenega muskelfibra, ker itak nimam mišic, špehofiber pa ne obstaja... baje.
No, to naj bi bilo to.

torek, 01. april 2014

14. GRADIŠKI GORSKI TEK

Bom nekako zbirala tudi v Blogu moje prispevke, predvsem zato, da jih obelodanim še s kakšno fotko, na kateri bom.
Uf, zdej sem spejglala en ogromen kup štrac: (glej fotko :)))
 Fotografija
 zdej končno lahko napišem eno poročilce.

Jej, zdej bom začela mal s čudnim stavkom, me boste lohk tudi odstranli ali pa suspendirali iz TF, ma zame je najboljši gorski tek uni, ki se ga lahko celo pot hodi.  :oops:  Zame!

Saj veste, da brzina od teka ni glih moja vrlina in tako sem tudi sama vedela, da bo včerajšnji dan najbrž moj rekorden na moj hrib, kar se tiče brzine,  saj  se je na štartu zbrala ena stotnija unih ta pravih tekačev. Vsi moji glavni konkurentje, od Aliča, Tratnika  :!:  pa do Sonje in Mace,  ki se je btw, spet pozabla obut v gorske covate  :lol: , smo se na štartni bojni črti, ob prekrasnem sončnem jutru  zbrali.

  In ker prvi km poti poteka tako rekoč po ravnem, mi ni preostalo drugega, kot da se tudi sama spravim v dir s tekom. Moram pa mus napisat, da  sem šla to traso včeraj sploh prvič v životu obdelat. Res se en dober km poti odvija na moji vsakdanji poti,, ampak da bi šla kdaj od štarta do cilja po tekmovalni, pa še never.

No,na štartu se mi je dopadlo, da se mi je zdelo, da je prisotnih kar lepo število bejb. In res,ko sem zdaj preštela v rezultatih vse bejbe,  bilo nas je kar 31 komadof. Bravo me! :clap:  Ma, ja, no, tudi fantje bravo! :

No, bem, dejmo že enkrat štartat.  :lauf: O.K.  Gremo. Sonce že po par sto metrih nabiva v glavo, ojej, tlje ne bojo lahke… senca, kje si?  In še po enem km kar nejki mečem te moje lepe izpopolnjene noge naprej in še nekam gre, sam škrge so se pa tudi že oglasile in vprašale, če lahko preklopijo. No, ja, dejte, to progo bo treba pač na škrge. Zakaj le? Ja, zakaj? Saj si pa ja na domačem terenu, mati in še domačini so pri hišah, ki te vsak dan vidijo, kako maširaš proti gor! Pa ja se boš izkazala, zdaj, pred njimi.

No, ko končno zavijemo na stezo in ko vem, da ne bo več glih kaj preveč publike, preklopim  seveda prav hitro v moj hod.  In bejžmo. In gre.  :juhuhu: Kako zelo se pozna, ali greš po svoje, ali pa je stvar tekmovalna, sem prav hitro dojela na koncu ta prve , ta hude strmine, kjer se zadeva do okrepčevalnice skoraj položi. Od tam  do vode namreč večkrat, na izi , ma še bolj na izi, ma prav na izi, pretečem tistih par sto metrov. Ma, včeraj…. Ma ni blo variajnte, ki bi me spravila v še ne vem kako izi tek.  Je ni bilo. Ti, mati, samo hodi, buh, če sploh to upaš. Komaj sem čakala, da naredim požirek vode  in da se malo ofrišam po vratu in čelu.


 Zdaj, po fotkah sodeč, je bil Andrejl prav tam, na okrepčevalnici. Ma, če mene vprašaste, jast nisem vidla tam prav nobenga. Čista tema.
No, po vodi sem se seveda prerodila in še zadnji dober km v svojem tempu od skalce do skalce  lepo prehodila.

 Kar nekaj poti sem imela tik za r….. Viktorja, ki mi je na koncu  v cilju priznal, da če ne bi bilo mene, ki sem ga nekako vlekla, ne bi  prišel tako kot je. No, jast sem pa mislila tudi isto, sam obratno- če njega ne bi imela zadaj, bi šla tudi jast bolj na lahko.

No, vidiste in tako sva  oba, v tisti sekundi izmučena, pretekla ciljno črto.

A že v naslednji sekundi me preplavi zadovoljstvo, ki prevaga še vsako muko, ki jo na poti doživim.  :clap:
 In ko sem se malo odpočila, se okrepčala s čajem in sadjem, že kaj kmalu nisem več razmišljala o tem, kako zelo hudo je bilo, ampak kako lepo je zdaj, ko  vem, da lahko dobre 4km s 550 m višinske razlike premagam v 41 minutah. Sama sem nase ponosna.  To pač jaz zmorem.  To je moje in nihče mi tega ne bo vzel.

No, bejžmo naprej. Bem, v cilju je bilo, kot sem sicer že rekla , voda, čaj, sadje in  seveda se nisem izneverila, da ne bi poskusila niti naravnih pridelkov - smrekovih vršičkov niti borovničk.  Jej, jej, jej, kam pelje to…

















Ena gasilska z Matejem in Maco.


No, pole smo se počasi odpravili nazaj v dolinco, spotoma sem se skočila podpisat še na moj Plaz.


Po poti je po grmovju vsepovsod strašansko šelestelo in pokalo. Ha, ma ne, to niso bli medoti, to so ble naše punce, k so špraglje nabirale.

No, pole smo šli seveda še popacat joto szi klobaso ( k sem jo dala mojmu ZZ-ču)  Ne vem, če je Maca vidla, sam je bla tudi polenta zate, Maca, skuhana!  Ja, in en glaž tudi paše, aneda?
In že je bla razglasitev in podelitev nagrad. Ja, neč, kej čem rečt… Ker ni blo drugih, sem pršla po dolgem  cajtu tudi jast do medalje za tretje mesto.



 Sploh smo od šestih Čuferjev, kolkor nas je bilo na teku, v petih vse pobrali:


Nečakinja Ana tretja absolutno, hčerka Sindis tretja v kategoriji.

Svak Stanko na drugem mestu.



Nečak David na tretjem mestu je šel danes super. Najbrž je prvič prehitel očeta Stankota?
Jej, jej, jej, ma, sam, kam to pelje…

Seveda za konec iskrene čestitke prav vsem, posebej pa še ta najbolj hitrim, Mi je hasknilo na Plazu pri vodi, da sem jast ŽE tam, medtem ko pa Simon ŽE ŽE lepo počiva  v cilju.

Prvi trije se že smehljajo, medtem ko sem sama šele na okrepčevalnici...

No, zdej grem pa vse une cunje v omare spravit…
papa

P.s. to je moj prvi... za napake si opravičim.... bo drugič boljše.