Uf, zdej sem spejglala en ogromen kup štrac: (glej fotko :)))
zdej končno lahko napišem eno poročilce.
Jej, zdej bom začela mal s čudnim stavkom, me boste lohk tudi odstranli ali pa suspendirali iz TF, ma zame je najboljši gorski tek uni, ki se ga lahko celo pot hodi. :oops: Zame!
Saj veste, da brzina od teka ni glih moja vrlina in tako sem tudi sama vedela, da bo včerajšnji dan najbrž moj rekorden na moj hrib, kar se tiče brzine, saj se je na štartu zbrala ena stotnija unih ta pravih tekačev. Vsi moji glavni konkurentje, od Aliča, Tratnika :!: pa do Sonje in Mace, ki se je btw, spet pozabla obut v gorske covate :lol: , smo se na štartni bojni črti, ob prekrasnem sončnem jutru zbrali.
In ker prvi km poti poteka tako rekoč po ravnem, mi ni preostalo drugega, kot da se tudi sama spravim v dir s tekom. Moram pa mus napisat, da sem šla to traso včeraj sploh prvič v životu obdelat. Res se en dober km poti odvija na moji vsakdanji poti,, ampak da bi šla kdaj od štarta do cilja po tekmovalni, pa še never.
No,na štartu se mi je dopadlo, da se mi je zdelo, da je prisotnih kar lepo število bejb. In res,ko sem zdaj preštela v rezultatih vse bejbe, bilo nas je kar 31 komadof. Bravo me! :clap: Ma, ja, no, tudi fantje bravo! :
No, bem, dejmo že enkrat štartat. :lauf: O.K. Gremo. Sonce že po par sto metrih nabiva v glavo, ojej, tlje ne bojo lahke… senca, kje si? In še po enem km kar nejki mečem te moje lepe izpopolnjene noge naprej in še nekam gre, sam škrge so se pa tudi že oglasile in vprašale, če lahko preklopijo. No, ja, dejte, to progo bo treba pač na škrge. Zakaj le? Ja, zakaj? Saj si pa ja na domačem terenu, mati in še domačini so pri hišah, ki te vsak dan vidijo, kako maširaš proti gor! Pa ja se boš izkazala, zdaj, pred njimi.
No, ko končno zavijemo na stezo in ko vem, da ne bo več glih kaj preveč publike, preklopim seveda prav hitro v moj hod. In bejžmo. In gre. :juhuhu: Kako zelo se pozna, ali greš po svoje, ali pa je stvar tekmovalna, sem prav hitro dojela na koncu ta prve , ta hude strmine, kjer se zadeva do okrepčevalnice skoraj položi. Od tam do vode namreč večkrat, na izi , ma še bolj na izi, ma prav na izi, pretečem tistih par sto metrov. Ma, včeraj…. Ma ni blo variajnte, ki bi me spravila v še ne vem kako izi tek. Je ni bilo. Ti, mati, samo hodi, buh, če sploh to upaš. Komaj sem čakala, da naredim požirek vode in da se malo ofrišam po vratu in čelu.
Zdaj, po fotkah sodeč, je bil Andrejl prav tam, na okrepčevalnici. Ma, če mene vprašaste, jast nisem vidla tam prav nobenga. Čista tema.
No, po vodi sem se seveda prerodila in še zadnji dober km v svojem tempu od skalce do skalce lepo prehodila.
Kar nekaj poti sem imela tik za r….. Viktorja, ki mi je na koncu v cilju priznal, da če ne bi bilo mene, ki sem ga nekako vlekla, ne bi prišel tako kot je. No, jast sem pa mislila tudi isto, sam obratno- če njega ne bi imela zadaj, bi šla tudi jast bolj na lahko.
No, vidiste in tako sva oba, v tisti sekundi izmučena, pretekla ciljno črto.
A že v naslednji sekundi me preplavi zadovoljstvo, ki prevaga še vsako muko, ki jo na poti doživim. :clap:
In ko sem se malo odpočila, se okrepčala s čajem in sadjem, že kaj kmalu nisem več razmišljala o tem, kako zelo hudo je bilo, ampak kako lepo je zdaj, ko vem, da lahko dobre 4km s 550 m višinske razlike premagam v 41 minutah. Sama sem nase ponosna. To pač jaz zmorem. To je moje in nihče mi tega ne bo vzel.
No, bejžmo naprej. Bem, v cilju je bilo, kot sem sicer že rekla , voda, čaj, sadje in seveda se nisem izneverila, da ne bi poskusila niti naravnih pridelkov - smrekovih vršičkov niti borovničk. Jej, jej, jej, kam pelje to…
Ena gasilska z Matejem in Maco.
No, pole smo se počasi odpravili nazaj v dolinco, spotoma sem se skočila podpisat še na moj Plaz.
Po poti je po grmovju vsepovsod strašansko šelestelo in pokalo. Ha, ma ne, to niso bli medoti, to so ble naše punce, k so špraglje nabirale.
No, pole smo šli seveda še popacat joto szi klobaso ( k sem jo dala mojmu ZZ-ču) Ne vem, če je Maca vidla, sam je bla tudi polenta zate, Maca, skuhana! Ja, in en glaž tudi paše, aneda?
In že je bla razglasitev in podelitev nagrad. Ja, neč, kej čem rečt… Ker ni blo drugih, sem pršla po dolgem cajtu tudi jast do medalje za tretje mesto.
Sploh smo od šestih Čuferjev, kolkor nas je bilo na teku, v petih vse pobrali:
Nečakinja Ana tretja absolutno, hčerka Sindis tretja v kategoriji.
Svak Stanko na drugem mestu.
Nečak David na tretjem mestu je šel danes super. Najbrž je prvič prehitel očeta Stankota?
Jej, jej, jej, ma, sam, kam to pelje…
Seveda za konec iskrene čestitke prav vsem, posebej pa še ta najbolj hitrim, Mi je hasknilo na Plazu pri vodi, da sem jast ŽE tam, medtem ko pa Simon ŽE ŽE lepo počiva v cilju.
Prvi trije se že smehljajo, medtem ko sem sama šele na okrepčevalnici...
No, zdej grem pa vse une cunje v omare spravit…
papa
P.s. to je moj prvi... za napake si opravičim.... bo drugič boljše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar