JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

sobota, 15. marec 2014

12. UR ŠMARNE GORE, 15.3.2014

Joj, kaj sem jast doživela!
Po enajstih urah spanja mi bo že marsikaj ušlo za napisat, a bo vseeno zgodbica dovolj dolga, hehe.
Moje spanje večer prej je bilo seveda vse prej kot spanje. Ko sem vse spakirala,( po navodilih Toneka, hehe, sem zmetala enih majic v potovalko, da jih prav zares za teden dni morja ne ponucam tolko), sva odšla spat že ob pol sedmih!   Moj seveda takoj v sen, jast pa v študije, kaj bo, kako bo, sem kaj pozabila,  imam dovolj s sabo za pit , za jest,… cunj, vem, da mi ne bo zmanjkalo, mi bo ponoči dovolj svetila una luč za na butaro, ki je sicer sploh ne maram, ker mi stalno nekaj leze , kaj pa, če padem, kdo me bo ponoči reševal iz tistega terena?   Saj me bojo morali trije nositi dol, mene, ki mi kile okrog riti in stegen nikakor nočejo splahneti?!  Joj, kolk brezveznih vprašanj! Ura je zvonila petnajst pred polnočjo, a sem jo že prej ugasnila, saj očesa nisem niti zatisnila. En kvart čez polnoč greva lepo na pot proti Tacnu  in ko prispeva, že vidiva na P placu prve, ta gajstne tekače.  :

Sledi nočno pozdravljanje, prijava, bla, bla, bla, ki mi, verjeli ali ne,  laufa tudi ponoči,  :lol:  in že nas je na kupu pred štengami zares veliko. Navodila Avija, kaj in kako in bejžmo. Luna je še prav lepo sijala in v koloni eden za drugim smo na vrh prispeli lepo na izi. Prvi  zapis ure in sedaj pa prosto po Prešernu. Seveda jast in moj, ki si je premislil, da bi tekal, ker se je bal, da bi imel s tekom na koncu manj vzponov, ker bi ga zihr kaj zabilo, lepo s hojo, nekateri norci pa v dolino, kolkor gre.
A, vi kar laufajte, sicer mi ni jasno, kako lahko brez posledic čez vse tiste korenine in zares zaj… teren, a vi kar… Bom pač jast szi mojo hojo mal skupno povprečje pokvarila. Seveda sem doma razmišljala, kolko botov bo meni zneslo priti na vrh. Konec koncev sem se včeraj podala prvič v životu na tako dolgo preizkušnjo. Na  Sladkih6, ki so bile zame po par letih premora,  največ, kar sem dala skozi, je bilo treba lepo le po ravnem, a tu je hrib in pole dol, zafrknjen teren u nulo  in za hvala lepa še enkrat več cajta kot Sladkih6.

Kaj naj pričakujem? Ja, nič, mati, bejži, če bo šlo, bo šlo, če ne, pač ne. A tam zadaj, v enem kotku mojih kravželčkov mi je vseeno hodila po glavi številka 10. In pa, če bo 9, ne bo nič wrong, če bo pa 11 ali pa celo 12, ja to pa…

Jejžeš, da ne bom predolga, saj bi nakladala za vsak vzpon in spust, sam… bom mal bolj na hitro zdej.
V glavnem, do jutra mi je cajt minil, kot bi trenil.  Že v temi sem na vse pretege buljila v zapise imen, ki smo jih imeli tekmovalci na številkah, ki nam jih je Avi zrihtal ( poseben plus zate, Avi) in če sem le uspela  prebrat, sem izrekla ime in besedo vzpodbude. Tako tudi drugi meni. Hvala!

In še to, na hitro, eni so imeli tako močne luči, da ko so šli mimo mene, moje sploh ne bi nucala, saj se je naredil  prav dan, ko so zdrveli mimo. Hudič je bil pole, ko ni blo nobenga, se mi je zdelo, da hodim po temi, kljub temu, da mi je svetilo.

Poseben odstavek si zasluži okrepčevalnica. Jast sem imela szi sabo ene hrane, da bi me lahko za tri cele  tedne v bunker poslali, pa je ne bi zmanjkalo. In to zato, ker je pač v predhodnih navodilih pisalo, da okrepčevalnica pač bo, dokler bo kaj gor. Ja, ma čakte!   Miza, obložena szi vsem, kar si lahko zamisliš, in to vseh 12 ur! In to za vseh 115 norcev! Ja, ma čakte! In to, da boste vedeli, uni ki ne veste, ni bilo treba NIČ štartnine plačat! Ja, ma čakte! Kako se lahko to napiše, da bo zadosti pohvalno delovalo? BWOOO???!!!

Ola, kje sem ostala? Aja, pri jutru… No, prvič sem se šla preoblečt, oziroma še slečt vetrovko po šestih vzponih, ki so mi, zares še enkrat napišem, minili  just like that!  Torej, ker sem se prvič preoblekla, se pravi, sem že prišparala 5 majic, ki bi jih Tonek sicer že ponucal.

To, da smo se szi vsemi pozdravljali in se spodbujali, ne bom več nakladala. Je bilo tega še pa še. In vzdušje, ne glede na to, da sem se z veliko tekmovalci  prvič videla…


Foto: M Rekar

Z dnem se je začelo seveda tudi vsesplošno romanje Ljubljančanov na Šmarno in gužve ni zares zmanjkalo niti za tren. Od mikenih otročičkov, do rešpekta  vrednih veteranov. Če bi bila moja pot na Plaz tako obljudena…( je to dobro ali slabo? )

Ne glede na gužvo so uni, ta najbolj nori norci, drveli gor pa dol, midva, malo bolj normalna norca, pa sva imela v povprečju glih slabo urco za gor in dol. In že smo pri številki 10. Ravno, ko sva se spuščala po devetem proti dol in sem se v glavi začela veseliti, kolk sem jast super in fejst in oh in sploh, me šavsne nekaj v kolenu!
Prikazan je element 12 ur Šmarne vrh.jpg
Na, mati, zdej imaš! Kaj zdaj, boš prišla do dol in pole še en bot gor? Kaj se veseliš prezgodaj? Kaj se nisi še navadila? Najprej naredi, pole se veseli!
 Ma, zdej bom pa grizla, tudi če se priplazim na vrh , pej ni hudič! Če sem zdržala z užitkom devet ur, ma bom pa še potrpela eno malček, aneda?  No, in  gor je šlo, se mi zdi da sva bila na vrhu ob desetki, ob 11.38. Kaj zdaj? :roll:  Pomigam malo szi kolenom sem pa tja in se mi zdi, da bi zdržalo še en bot? Kaj naj, če ne , delava še dve polni uri na vrhu? Greva še en bot? Bejžva, ale, bo kar bo! In sva šla. Z bolečino, ma, dej, mati, buh vej, kej vse druge boli? Boš pa ja tudi ti mal potrpela! In sem!

Z enajstim vzponom sva  zaključila ob 12.50! Še dvanajstič bi mi ratalo, če bi hotela!? Ma, ne, mati, dovolj!  To je to za teve solde!
Seveda, več kot presrečna, z izpolnjeno normo!  Če bi mi kdo pred leti rekel, če se grem podit po Šmarni gori od dveje ure ponoči do dveje popudan… Ej, dečko, kaj je szi tabo kaj narobe?  Ma, ker Predin poje uno…Bolj star, bolj nor… Zakaj bi bla jast izjema?

Jej, čakte, ta zapis je zdej že mal dolg, aneda?   Ja, ma, kej čem, v dvanajstih urah se polhno doživi. In jast moram pač čimveč zapisat. Da bom čitala, na stara lejta… al pa, da bom vnučkom pokazala, kje je bila njihova nona… Al pa morda celo pravnučkom?

No, bejžmo naprej, torej. Po zadnjem vpisu cajta me je moj še malo dražil, daj, daj, greš še en bot? Ma, ne, ne…. Ma, ja, ja…Ah, pustim za drugič!
 Bejži, mati, se hitro sezut, tja k vodi teve covate in vrži tace pod špino, če bo šlo sploh kaj proč, zakaj enga praha, unga, prav ta živga… smo ga tudi popapcali nejki… Uf, kako je pašalo.
 Zdej, ne vem, če kdaj in kolku piha na Šmarni, ma, se mi zdi, da sva midva szi sabo pripeljala uno burjo, ta pravo vipavsko, na momente prav orkansko???

Ko sva se očedila, sva si v gostilni privoščila enga ta kratkega in en pir in tudi joto sem pojedla, čeprav sem bila sita, kot že rečeno, od vseh dobrot na okrepčevalnici.

Loni je ob 14-h hitro šibala izračunat, kdo je kdo in kaj je kdo naredil, in prav kmalu je sledila prisrčna,  s polno mero pozitivnega vzdušja, kot, da nismo še prav nič zmartrani, podelitev.
Zmagovalci, to pomeni uni  specijalni norci, :wink:  ki  so bili na vrhu največ botov, so se seveda morali še malo ven pokazat in izpostavit, da smo jim mi, ostali zmagovalci, to pomeni, malo manj specijalni norci,  iskreno zaploskali, ker so si  aplavz od pač nas,  navadnih norcev zares zaslužili.
 Skoraj da ne solze na očke so prišle, ko se David zahvali svoji dragi Andreji in vsem, ki so mu pomagali.
In UrsaD se jima je z zares skromnim darilcem v imenu vseh zahvalila, da sta prava človeka, na pravem mestu in da sta s toliko pozitivne energije človeka,  ki jima lahko uspe, kar si  zadata, kar marsikomu ne bi nikoli uspelo! HVALA!

Še skupinsko fotkanje za spomin in kolonca  norcev se je počasi vrnila v dolino.

 Pot mi je ob čikulanju z Zdravcem minila, kot bi mignil in, če bi mi kdo ukazal, naj grem gor še en bot, bi šla. Ma, ker mi ni nihče ukazal…

Še zadnji pozdravi v slovo z vsemi in že sva na poti domov, jast polna samih lepih vtisov, ponosna, da sem lahko del te družine, pa čeprav mi ( joj, ko gledam fotke, kje dobiste tako debelo rit, saj se tolažim, da nimam take   ) špeh  s tazadnje in stegen nikakor noče izginit in bi bila, če bi šteli zgolj in samo kilogrami, ki jih nosiva szi sabo, jast in Plevel ali Kairos, nesporna zmagovalca. Vam, ostalim niti ne bi bilo treba na tekmo priti!   Hehe.
To je to, za teve šolde.

Aja, še to! Če slučajno pri zapisu Tonekovih cajtov kaj ne štima ?!  Ali je morda  kaj zapackano, da se ne da prebrat, kolk vzponov je opravil?  Saj že vemo, aneda, če je ponucal vseh enajst majic, je to to!

LINK DO AVIJEVE STRANI

REZULTATI

Ni komentarjev:

Objavite komentar