torek, 31. maj 2022

KRVODAJALSTVO, 50 KRAT OD 3.10.1984 - 31.5.2022

 Takoj, ko sem dopolnila 18 let in sem se po triletni šoli za živilca ( takrat smo bili poskusni zajčki za usmerjeno izobraževanje in nam v bistvu sploh niso vedeli kaj napisat v spričevala, kaj smo po poklicu, tako da imam zapisano v njem kar vse, kar je možno iz Mlinotesta: predelovalec živil rastlinskega porekla, pek, mlinar, testeninar:) -  poklicev, kolkor čiš:))  zaposlila na Mlinotestu. 

Enkrat v začetku oktobra (evo, sem šla prow pogledat v knjižico, 3. oktobra je to bilo) tistega davnega 1984, se mi je seveda zdelo strašansko fejst, ko so me povabli, če grem tudi jast v Ljubljano na izredno krvodajalsko akcijo. Pa dva dni plačanga dopusta dobim! Ja, sevejde sem šla.  Pa z avtobusom se vsi peljemo. In če bo eden premalo, gremo z dvema! 


Kolk so bli fejst cajti. Po akciji en konkreten par klobas, k so špricale na vse strani:)), en glaž črnega( takrat so nam ga lahko še oni dali, zdaj sevejde ni več tega), kofe. Ko smo pojedli in popili na Zavodu, smo hitro stekli še v en bife, k je bil na vogalu ene ulice v bližini poplaknit še z enim glažem...da dobimo kri nazaj, sevejde:). 

In tako se je začela moja krvodajalska era. Enkrat na redni akciji v Ajdovščini, enkrat pa v Ljubljani. Do ohceti leta 1992.

Ko sem se 1992 poročila, sevejde akcije zaradi treh porodov niso bile več tako pogoste. In tudi v Ljubljano se ni več hodilo. Je prišla Ljubljana kar k nam:)). Pa tudi večkrat sem bila zaradi premajhnega hemoglobina odklonjena - mi krvi niso vzeli. 

Sem pa kri darovala, če se je le dalo. 

In tako sem danes po 38 letih darovanja sedla 50-ič na stol za odvzem. 

Že doma sem si rekla, da ta bot pa poškljocam prav vse, kar je možno, saj, pr oštji, v vseh teh 38-ih letih nimam niti ene same fotke iz krvodajalskih akcij??? Halo? In sem sevejde težila delavcem, če me lahko poškljocajo. 




Ta malo manj mladi so bli takoj za akcijo, ta zelo mladim pa je blo prow malčk nerodno, mene, tetko, škljocat. No, ma, nejki je le ratalo. 

Aja, še to se moram pohvalit. Z rekordnim Hb-149! 

( dokler nisem izgubila menstruacije, sem o takih številkah lahko le sanjala--- komajda je šlo čez 125. Zato so me večkrat tudi odklonili. No, po jemanju spiruline se mi je stanje izboljšalo na okoli 130, sedaj pa, ko ženskih zadevščin več nimam, pa ne jemljem spiruline, pa je hb vseeno visok. )


Za spomin.  


Podarili so mi tudi eno lepo majčko in gremo naprej...
proti 60-ki. 
Če bo zdravje. 
Naj bo! :)
P.s.
24.6.2022
V vipavskem Lanthierjevem dvorcu na dvorišču svečana podelitev in pogostitev. Na tem dvorišču sem, kot zanimivost, preživela velik del svojega otroštva, saj me je mama sem vozila v varstvo k dobrim ljudem. Še ena zanimivost: poleg njih, sosednja vrata, je živel moj oče, ki me pa ni hotel priznat za svojo in mi v vsem življenju ni rekel še niti ene same besede. ( No, to nima nič veze s krvodajalstvom, le spomini mladosti so na dvorišču prišli na plano...)
                      O, tam zgoraj je pa moj bivši (Plaz)




nedelja, 29. maj 2022

19. TEK NA ŠPIČAST VRH, 29.5.2022

 So se zbrali na kupu malo več kasno: Pankracij, Servacij in Bonifacij... Bem, da ne bo izjem, je pršla še poscana Zofka.:)) Naj bo 19. tek na Špičast vrh v znamenju vseh štirih. 

Ko sva se vozila proti Črnemu vrhu, zunaj zima, dež, burja, megla, v avtu je kazal termometer celih 6°C... Tu je skori 30 manj kot pred tremi dnevi. Halo???

"Ma, dej, jast bom obrnu avto, grem domov na kavč!"

"Ma, buh, če smo že pr Cenci, bomo pa ja šli do Zadloga pogledat, kaj je... sej lohk je kej bulši vreme tam?" 

"Ma, gejni, gejni, kej če bet bulši..."

In pridemo v Zadlog, na kraj zločina, kjer pa niso vsi cvik možje in cvik žene, kakor midva, saj je bil parking že prav lepo zaseden z avti. Veliko mladine. Bravo!

Pozdravi. 

"Kaj vas kaj zebe? " "Ma, glih malo." 

"Ma, ne tolk, da tekma odpade?"

" O, tolk pa ne... tekma bo! "

"No, wače, sem ti rekla, da bo."

Na prijavnem mestu kot vedno dobrodošlica s kavo in čajem. Prijava, izbira barve majice ( te od Trme so mi zelo fejst- so res kvalitetne in jast jih kar gulim in gulim)

Ker je bilo zaradi logistike s traktorjem in opremo nekaj nerodnosti, oz. se je  moralo najprej počakati, da so vsi otroci prišli v cilj, se je štart zavlekel za 15 minut. 

Jast sem seveda spet izbrala možnost: Pejdi prva, pridi zadnja in sem šla na pot lepo počasi, da se preveč ne spotim, ker pole bi pa preveč zmrzovala na mojem navijaškem poštotu, če bi vsa mokra stala tam na mestu tolk cajta. Lohk bi še zmrznla...

Med potjo megla, veter, sem pa tja kaplje.... In prekrasen duh po čemažu. 

Pridem na vrh, nikjer nobenga še. 

Čez par minut pride za mano nekdo in mi pove, da so štartali 1/4 ure kasneje. 

Se počasi vrnem nazaj kakih 200 m in lepo počakam najprej na traktor, pole pa še na vse tekače. 

Na koncu grem še sama še enkrat do vrha in  seveda malo antigripina, flaška fruca in čokoladka, danes na stolp ne gremo, ne bi imeli kaj videti, zato kaj hitro spust nazaj v dolino. Zaradi slabega vremena so pogostitve in podelitev "premaknili" v Črnovrško dvorano. 

V dvorani smo bili postreženi s super obarco ( jast sem jo dva bota, ma ne nobenmu pravt), sadjem in čeprav smo bili v zimi, tudi sladoled je pripadal. In prav pašal je. 

In prav vsi smo še dodatno prejeli srečke-praktične nagrade, kar je danes že  redkost. No, v Zadlogu se že vsa leta za to lepo potrudijo. ( hihi, pa čeprav imam doma že za eno veliko stalažo unih škatel za orodje...sej pridejo prav prav- so vse polne raznoraznorij:))

Danes zmagovalec ni bil Simon Alič, ampak sveža popestritev iz Kladivarja Lucijan Zalokar, vendar mu je Simon kar lepo dihal za ovratnik. Tretji pa je bil tudi že znan tekač na naših PGT tekih, Uroš Zorman.


Med dekleti pa seveda brez presenečenj zmaga in četrta absolutno v noge Varineji Drašler. Drugo mesto je zasedla mlada, 15 let stara Klara Močnik, tretje pa Anja Mikuž. 

Odraslih članov je bilo tokrat 36m+15ž, torej 51, Za mladino pa ne vem, bo kdo drugi napisal. A, jih je kar bilo lepo število. 

Med podelitvijo in po njej smo si lahko privoščili tudi feto ali dve pršuta, ki jo je možakar sproti lepo na roke rezal.


Tu vedno nagradijo tudi najmlajšega in najstarejšega. In čist lepo sta na odru skupi spadala, čeprav je med njima kar 70 let razlike. Bravo. 
Čestitke vsem in hvala vsem domačinom in organizatorjem, ki so se lepo potrudili za 19.izvedbo tega teka. Naslednje leto pa jubilejna 20. Ma, Čuferca  ne bo manjkala...:))
manjka Simon Alič

FOTO ALBUM  ( tudi zasilni rezultati)







torek, 24. maj 2022

NA SNEŽNIK (1796m), 21.5.2022

 Na KBK ne greva letos. Zakej? Bwo? 

Bejžva na Snežnik. Za tja se moram prej psihično pripravit, predvsem zarad nikoli konca trajajoče vožnje iz Ilirske Bistrice do Sviščakov. 

Si moram prav rečt, da bom potrpela to... Buh, kolk se vlejče. Bem, naj bo, enkrat na dve lejti...

Aja, sej sva hotla it najprej na Krn, ma, kej ko so napovedovali takoj popoldne nevihte... Zdej, da bom tam med strejlami, pa.... ne, ne, hvala. Naj bo Snežnik. Tega lohk hitro zmažem. Brez da me ulovijo...

Prideva na Sviščake. Dan lep, krasen. Se uštimava. No, kaj preveč se nisva štimala... 

Pot na Snežnik je do zadnjega kilometra zelo lepa. Za tekače čista tekaška. Prehitela sva par ljudi in že sva na zadnjem križišču, ki zavije na stezo. 



V zadnjem kilometru in pol pa....ena sama mušica. Ups, ne ena...miljarda mušic. Saj ne moreš verjet. Moj, k se je sleku, je pršu na vrh komplet črn... V oči, v usta, po telesu... ni bilo za bit gor.

 Hitro se vpisat, mal rožce pofotkat, na enga kratkega v kočo, ki je bila slučajno odprta( ker so nejki štimali), da razkužim vse požrte mušice in bejžva nazaj. 

Zadaj, na severni strani, so še vidne zaplate snega, spredaj pa seveda ne duha ne sluha o kakem snegu. 

Na Sviščakih sva si privoščila en radlerček. Moram pohvalit poceni pijačo. Zakaj ni povsod tako? Sej, tudi do Sviščakov se vozi po wowinkih 19 km iz Bistrice, pa je pjača vseglih pocejni? 

Ola, mal počijeva in bejžva počasi nazaj v kuhalco...na deset stopinj več.

STRAVA GPS

 





ponedeljek, 16. maj 2022

JAST IN BIČIKLETA... SE ZGODI:)) - NA KRAS ČEZ TRSTELJ - 15.5.2022

 Vsake kvarte, ma, res kvarte ( lani tega sploh ni blo) me zagrabi, da pa greva nekam z bičikleto. 

Kam pa? Na morje? Ma, kaj bom vozila avto z biciklami na morje, zato da se bom pole gužvala tam,...ker danes bo po mojem tam en miljon folka, k bo lepo vreme, brez napovedanih neviht? Bejžva midva lepo proti Gorici in pole bova že vidla, kam naju bo pot zanesla... hihi, sam da ne v grapo:))

Zdej, jast nimam kakega posebnega kolesa. Zarad teh par botov in sam za te dva kilometra, k se poleti dosti botov zapeljem do Žabelj, da se ne kuham peške na asfaltu tolk cajta, pa res ne rabim par tavžent evrotu vrednega. Ta je zame čist dovolj dober:

 
Alora, pejva. Greva proti Selu. V Selu rečeva, pejva na Dornberk. Kolesarjev, motoristov, prometa na sploh ogromno. Kaj je tu strašansko lejpga, da moram non štop nejki ahtat, en bot motoriste, pole dirkalce, pole avte, traktorje... O, ga ni čez moj hribček za h nwogam it.... Me že mal jezi vse skupaj. Bem... 
V Dornberku sva tik tak... sej je več al manj sam spust. Pejva še malo... a, do Bukovice pejva, pogledat dvorano, kjer sem preplesala še pa še ur... Prideva v Bukovico, pejva pa proti Renčam. Okej. Greva. Prideva v Renče, vidim jast tablo Temnica. 
"Wače, kej greva v Temnico? "
"Ma, kej ti vejš, da moraš čez te hribe na drugo stran?"
" Ma, ja, kej, počasi bom že zgonila."
 Mojmu gre mal na smeh... 
"Dobro, dobro, pa pejva....," se hihita. 
Skozi Žigone in naj se veselica začne. 
Klanc, klanc, klanc... 
Vročina buta v asfalt in iz njega direkt na moj ksiht... jast, k se težko spotim, sem lahko pila lasten pot. 
"Ma, gwoni zdej, sej si tla."
" Ja, sej gwonim. Prva, kolkor gre:))"
 Peš bi šlo hitrej. Nekje na ne vem kjermu kilometru vidim v eni rajdi tekača, k gleda na gugl, kje je... Pogledam mal bulši in se mi zdi, da je to Renato Lešnik? Legenda! 
O, Renato... gonim do prve senčke, da se ustavim in popijem mal vode. In že priteče do naju. O, par besed, mal važenja, da sem prvič letos na bičikleti in kar takoj v tak hrib... 
Ma, bo še dolga. Ma, kolk dolga? Ja, še en par km. Ma, keeeejjj? Ma, če sem do tlele pršla, bom pej še tevih par km. Seveda boš! 
Še fotka za medije:)) In bejžmo naprej.

In še gwonim, gwonim, piham, diham, diham, ko končno prideva do  table za občino Miren Kostanjevica. 

Tam počiva gospa, ki je prišla tudi s kolesom. Mal jo povprašava, če kaj ve, kolk je daleč Trstelj? 
Ja, zdej mal spusta in potem na levo še kake 3 km do Trstelja. Dva km asfalta, zadnji km pa makadam. In klanc, sevejde. Stalen. 
Ja, sej zdej že znam:))
In pejva še na Trstelj. Ma, kej misliste, da je blo konc tistga makadama? Nje, ga ni blo... 
Na Trstelju gužva. Vsi z avtotmi na kosilu. Sosedov z druge strani meje ne manjka. Midva pa nimava kam sest. Ma, magari na tla se usedem in spijem eno radlerco na eks. 
No, vseeno dobiva en pošto. Mal poslušam gospodarja, kako naroča kuharjem za stranke??? Halo? Ne bom o tem...
Pejva dalje. 
Spust v Temnico, gas v Komen. 
V Branik. Še en klanc na Preserje. Na vrhu namesto desno, na levo, direkt v gostilno Rahela, k Čebronu na eno laško. 
Še spust iz Preserij in domov. Na pripravo futra za piknik. In predvsem, če nisem spila pet radlerjev in še se ne odžejala....
57 kilometrov in skoraj jurja višincev je zame več kot dovolj. Za letos? Ma, kdo ve... Pr meni je vse mogoče.
No, še to napišem. Sem mislila, da me bojo mišice na nogah vsaj malo bolele, pa niti duha ne sluha o kakih bolečinah? In še enkrat več trdim, da jih jast nimam. Mišic. Jast grem na špeh!!! Amen!


ponedeljek, 9. maj 2022

PST - SPOMINSKI POHOD OKOLI OKUPIRANE LJUBLJANE, 7.5.2022

 Na vipavskem se dogaja največji športni dogodek leta, v Lj pa tudi ( poslušam, ko pravjo po radiu) največji športni dogodek leta - tek trojk in pohod okoli okupirane Ljubljane. 

Na obeh krajih hkrati ne morem bit, zato sem dan prej razobesila na mojem kosu poti, kjer tudi poteka UTVV, navijaške rjuhe:)), da sem vsaj malo tudi jast sodelovala pri tem...

Nekaj čez sedmo zjutraj se odpraviva v Ljubljano. Ne vedoč, kakšno bo vreme, seveda v avtu za eno majhno trgovino cunj za preoblačenje.

Na poti skozi Logatec kar lepo pada, a ko pridemo do Ljubljane, je vreme zgolj oblačno. 

Na P+R parkeđotu na Viču seveda niti enga prostega placa, pa sva parkirala kar na prostoru za družine z otroki? Sej jih imava:)) ...No, res upam, da nas danes organi pregona pustijo pri miru. Ker, če me čaka piltek, ko pridem nazaj, me Lj ne vidi več. 

Ko hočemo na uni mašini plačat, eni pravijo, da je danes vse zastonj, eni pa, da ne... bem, kej zdej, plačamo, al ne? Mal gledam po drugih avtih, nihče nima nič, alora bejžva hitru še midva:))... da nas ne ulovijo že zdej:))

Dvigneva pod mostom na prvi kontrolni točki vpisni kartonček, vpis ure 8.20 in gas. 

Tempo nekako 5-6 km na uro. Pot je kar lepo označena, nekaj zmede in izginotja oznak je bilo tam okoli Aleje. 

Folka veliko. Ker si pač mal prisiljen poslušat, kaj se kdo meni, ko greš mimo ljudi, hihi, na sporedu tema, ki je pri mojmu prepovedana ( razen, če se njemu o tem govori:))- denar. Dnar, dnar, dnar.... ( ma, kej nisem glih tega napisala že, ko sva bla na zadnjem pohodu?:))

Ogromno jih je hodilo v nasprotni smeri. Ker naj bi blo manj gužve? meni se ni zdelo tako.

Moram rečt, da je Ljubljana kar lepo zelena. Od asfalta, kar smo pač prečkali ulice s semaforji, ma, drgač pa prav lepo uštimane rekreacijske poti z ogromno drevja in zelenja. Najs...bi reku Angljež:))



Aja pa gradbišč stanovanj je tudi ogromno.... sam, kdo in s čim bo folk vse to pokupil, pa??? Bo, bo...če že ni:) 

Ne smem pozabt oment, da sem nekje na 20 km srečala mojo prjatlco KBK-jevko Silvanco Jezerškovo. Sevejde objem, glih dve besejdi in niti pofotkat se nejsmo mejle cajta? Trdu...

In da mi je kmalu po štartu 50-ke Majčka poslala fotko moje rjuhe, k jo je slikala, ko je šla mimo Brejga. 


Haha, na vzponu na Golovec se prow hmali vidi, kdo je kdo, hihi, saj sva jih sam tam prehitela enih par sto..., če ne tavžent...

Na Golovcu je bilo zelo živo, šank, muzika...a, se nisva nič ustavljala ( razen za minus)... Je bilo kar mal preveč živo.

Čez  6 urc sva zopet stala pod mostom na prvi KT, kjer nam je prostovoljka podelila spominsko medaljo. In to je to.





Še par minut straha do avta, kolk piltkov nas čaka na vetrobranski šipi? Šivš. Nič ni. No, hvalabogu.

 Pridem še.:)

Aja, pa največje slovenske športne dogodke dejte mal časovno uskladit. Naj bosta dve soboti rezervirane zanje, ne pa ena za oba:(

Točno 33 km mi je moj Garmin izmeril:

GPX - STRAVA

P.S. Dodajam dve fotki mojih prjatlc Mojčke in Nataške, k so ble metle na mojmu koščku poti in se poškljocale poleg mojih rjuh:))






nedelja, 1. maj 2022

21. TEK NA SLIVNICO - NE JAST:)), 1.5.2022

 Pred 13.imi leti, 1. maja 2009 leti smo se zadnjič udeležili tega teka kot celotna družina. Vseh pet nas. 

Moram mus napisat anekdotko, k smo jo takrat doživeli... 

Alora, je bilo žrebanje raznih nagrad. Vinjete za AC so se ravno dobro udejanjile (1. julija 2008). Seveda smo takrat še vsi mal študirali, kako bi je ne kupili.... 

In ko je Gornikov žrebal nagrade, pride na vrsto tudi nagrada za najštevilčnejšo familijo. To smo bili pa itak  mi. In reče: "Za nagrado, Čuferjevi,  dobite vinjeto!" 

Hihi, jast se vsa presrečna zakadim tja k njemu po nagrado in mi da v roke: piškote. Ki so se imenovali Vinjeta. Hihi. No, tudi dobro. 

No, zakaj letos spet na Slivnico? 

Uradno bi morala jast danes peš po poteh naših non v Trst. Ko sem se prijavila, mi je organizator razložil, da ne gremo do Trsta, ampak le do Volnika in nazaj peš. (Ker naj bi bili problemi z najemom avtobusa za nazaj peljat.)

Ma, če ne gremo do Trsta pomočit noge v morje, pole pej ne grem. Al grem do Trsta, al pa nič...Kej je to, pole, če se ne gre do konca? Kar neki. Pa drugo leto, če se odločijo do konca.

Letos pa, po dolgem času, greva lepo na Slivnico. Moj tekmovalno, jast pa hitro hodalno. 

Zjutraj je bilo vreme še čisto fejst. Prijava mojga, pozdravi z znanimi tekači in ob 9.38 bejži, mati, na tvoj hod naprej. 


Sicer je bil pohod tudi organiziran, a so šli gor po bližnjici, Jast pa sem si želela celo narest. Alora, pejdi naokoli. 

Ta pot se mi res dopade. Čisto tak, mičken vzponček, se ga da hitro laufat, hodit pa tudi. Malo sem računala, da če bodo tekači zelo hitri, me ulovijo tam, okoli sedmega km. 

Pa me niso...alora grem še naprej, hod mi gre fejst in gas, mati, do cilja. Kilometrske oznake so bile kar točne vso pot, le deveti km je kar nekam hitro izginil in tudi vejkarca mi je pokazala le 750 m le tega- devetega? 

Še nekaj sto metrčkov in cilj, ki sem ga dosegla po 1 uri in 25min. Zgolj in samo hoje. 


Ta prvega pa še vedno ni. Šibam hitro nazaj in po 400 metrih spusta priteče mimo Tadej Osvald. Bravo. Sploh, ker potem še skoraj 4 minute ni bilo za njim nikogar. Pa se prikaže drugi Martinč in takoj za njim legenda Simon Strnad. 

Še dva moška in že zagledam, kot šesto absolutno, našo Varinejčko... Ma, super, bravo, res!!!!


In tako naprej... fotkam, navijam, dokler ne dočakam mojga. 
Aja, že med vzponom je bilo slišat grmenje nekje iz daljave, a vedno bližje je hodilo... o, buh, kej nas bo zalivalo? In trejskalo bo? Name? Veštice, dejte mal usmert drugam teve strejle...ni treba danes tukej in zdej, nooooo?
Ma, ja, sigurno, ti boš ukazala, Čuferca... :))

In nič, začne padat in pada. 
Spustili smo se v Grahovo kar po bližnjici. 
V domu so nas postregli s porcijo čevapov. Še sreča, da bi dež gasil morebitne požare, kajti vsi smo se med nevihto, ki je kar ni tlo bit konec, "naselili" v garaži doma. Bi gasilci težko prišli do oblek in opreme, če bi kje gorejlu...
No, bodi dovolj.
Slivnica, morda pridem naslednje leto tekmovalno? Me boste čakali? Boste, boste:))
Čestitke vsem tekmovalcem in pa organizatorju za lepo izpeljan dogodek.
Hvala.