Vsake kvarte, ma, res kvarte ( lani tega sploh ni blo) me zagrabi, da pa greva nekam z bičikleto.
Kam pa? Na morje? Ma, kaj bom vozila avto z biciklami na morje, zato da se bom pole gužvala tam,...ker danes bo po mojem tam en miljon folka, k bo lepo vreme, brez napovedanih neviht? Bejžva midva lepo proti Gorici in pole bova že vidla, kam naju bo pot zanesla... hihi, sam da ne v grapo:))
Zdej, jast nimam kakega posebnega kolesa. Zarad teh par botov in sam za te dva kilometra, k se poleti dosti botov zapeljem do Žabelj, da se ne kuham peške na asfaltu tolk cajta, pa res ne rabim par tavžent evrotu vrednega. Ta je zame čist dovolj dober:
Alora, pejva. Greva proti Selu. V Selu rečeva, pejva na Dornberk. Kolesarjev, motoristov, prometa na sploh ogromno. Kaj je tu strašansko lejpga, da moram non štop nejki ahtat, en bot motoriste, pole dirkalce, pole avte, traktorje... O, ga ni čez moj hribček za h nwogam it.... Me že mal jezi vse skupaj. Bem...
V Dornberku sva tik tak... sej je več al manj sam spust. Pejva še malo... a, do Bukovice pejva, pogledat dvorano, kjer sem preplesala še pa še ur... Prideva v Bukovico, pejva pa proti Renčam. Okej. Greva. Prideva v Renče, vidim jast tablo Temnica.
"Wače, kej greva v Temnico? "
"Ma, kej ti vejš, da moraš čez te hribe na drugo stran?"
" Ma, ja, kej, počasi bom že zgonila."
Mojmu gre mal na smeh...
"Dobro, dobro, pa pejva....," se hihita.
Skozi Žigone in naj se veselica začne.
Klanc, klanc, klanc...
Vročina buta v asfalt in iz njega direkt na moj ksiht... jast, k se težko spotim, sem lahko pila lasten pot.
"Ma, gwoni zdej, sej si tla."
" Ja, sej gwonim. Prva, kolkor gre:))"
Peš bi šlo hitrej. Nekje na ne vem kjermu kilometru vidim v eni rajdi tekača, k gleda na gugl, kje je... Pogledam mal bulši in se mi zdi, da je to Renato Lešnik? Legenda!
O, Renato... gonim do prve senčke, da se ustavim in popijem mal vode. In že priteče do naju. O, par besed, mal važenja, da sem prvič letos na bičikleti in kar takoj v tak hrib...
Ma, bo še dolga. Ma, kolk dolga? Ja, še en par km. Ma, keeeejjj? Ma, če sem do tlele pršla, bom pej še tevih par km. Seveda boš!
Še fotka za medije:)) In bejžmo naprej.
In še gwonim, gwonim, piham, diham, diham, ko končno prideva do table za občino Miren Kostanjevica.
Tam počiva gospa, ki je prišla tudi s kolesom. Mal jo povprašava, če kaj ve, kolk je daleč Trstelj?
Ja, zdej mal spusta in potem na levo še kake 3 km do Trstelja. Dva km asfalta, zadnji km pa makadam. In klanc, sevejde. Stalen.
Ja, sej zdej že znam:))
In pejva še na Trstelj. Ma, kej misliste, da je blo konc tistga makadama? Nje, ga ni blo...
Na Trstelju gužva. Vsi z avtotmi na kosilu. Sosedov z druge strani meje ne manjka. Midva pa nimava kam sest. Ma, magari na tla se usedem in spijem eno radlerco na eks.
No, vseeno dobiva en pošto. Mal poslušam gospodarja, kako naroča kuharjem za stranke??? Halo? Ne bom o tem...
Pejva dalje.
Spust v Temnico, gas v Komen.
V Branik. Še en klanc na Preserje. Na vrhu namesto desno, na levo, direkt v gostilno Rahela, k Čebronu na eno laško.
Še spust iz Preserij in domov. Na pripravo futra za piknik. In predvsem, če nisem spila pet radlerjev in še se ne odžejala....
57 kilometrov in skoraj jurja višincev je zame več kot dovolj. Za letos? Ma, kdo ve... Pr meni je vse mogoče.
No, še to napišem. Sem mislila, da me bojo mišice na nogah vsaj malo bolele, pa niti duha ne sluha o kakih bolečinah? In še enkrat več trdim, da jih jast nimam. Mišic. Jast grem na špeh!!! Amen!
Ni komentarjev:
Objavite komentar