Jebelacesta, že več kot en mesec se nisem nič važla, kje hodim... A, to ne pomeni, da nič ne hodim. Hodim, hodim, in to kar fejst. Do danes sem bila na mojem srčnem tolk botov, kolkor je dni in še popoldne greva z mojim po ravnem okoli Dobravelj skor vsak dan... Tako, da kilometri se pridno nabirajo. Jih imam že 740 letos.
Meje so končno odprli. Najprej sem imela namen obdelat Naj Naj 21, ma, pole sem se spomnila na vse tisto blato iz Osolnika dol, k je tam po toliko deževju skor za ziher in me je mal pasalo. Sej bom šla, ko bo suho.
In naslednja destinacija? Ja, klasika. Slavnik in pole še obala.
Ker kot mnogi, tudi mi še nismo kupli vinjete, sva se v Podgorje odpeljala lepo turistično po stari cesti.
Prideva v Podgorje, parking zabit s pločevino. Osrednjeslovenskih tablic, kolkor hočeš.
Se uštimava in bejžva. Prideva v vasi do križišča, kjer se skupina pohodnikov naglas sprašuje, gledoč v označevalni tabli, po kateri bi raje šli... Pa jim kar rečem, da po strmi je dolga 2,5, po položni še enkrat daljša. A, saj imamo kondicijo, pejmo po strmi. In so šli...
Jast pa tudi. Moj točno ve, da grem rada na Slavnik (no, saj ne samo tja:)) vsaj malo bolj na polhno, a on zanalašč žlajfa... No, prav, grem pa naprej... te pustim, da me boš lažje k.... :))
In seveda med potjo prehitim kakih sto pohodnikov, od mladih do malo manj mladih...Ja, važi se, ja, mati, v hoji si pr ta prvih, ma, če bi blo za tejkat, pa glih da rep uloviš....
No, vejkarca se je na vrhu ustavla pr 41 minutah, s štartom na parkingu. Ker nisem imela nič s sabo za se preoblačit, sem se, da se ne ohladim, kar obrnila in šla nazaj proti mojmu... Dejmo, Damči, dejmo, kje si??? ( una rumena pikca)
Sevede je zdej jezen, kot ponavadi. Zdej bomo: Prisluhnimo tišini:)) Greva na vrh, mal pofotkat. Razgledov ni bilo, veter je kar pihal, zato se ni kaj za preveč obirat.
Grem h koči in vidim, da strežejo To go. No, tudi letos ( zdej je to že tradicionalno) se držim 45 dni posta brez alkota, zato seveda naročim čajčka. Je bil dober.
Pejva v dolino.
Hodiva, hodiva in nekje na sredini srečava uno skupinco, k se je spodaj odločila it po strmi, kako grizejo proti Slavniku... "Ojej, gospa, ma, niste povedala, da je tko strma..." " Ja, sej ste rekli, da imaste kondicijo..." Hihi.
K avtu. Malo se obrisat, preobleč majco in že se voziva proti Kopru.
Jebelacesta, ma, kako pa sploh prit v Koper po starih cestah??? Do Dekanov že, ma, pole??? Vsi znaki te vodijo na AC, po starih cestah nič... O, buh... Ma, da bi pa šla na mobitel in pržgala guglov zemljevid, izogibaj se AC, ma, to pa, ma, kje??? Kdo se pa spomni na kaj tazga, ko si že noter v zosu...Al se gre lahko na AC? Bwo, niti sanja se nam ne... Če greva na AC, bojo organi Darsa samo na naju čakali...:)).
Ojej, dobiva en parking pod Olmom. Zadosti. Pravzaprav glih točno.
In greva na peš pot proti Izoli. Ojej, ma, kolk folka? Kej je kakšen semenj? Res, ogromno ljudi.
In pripomočkov za prit iz kraja A v kraj B. Rolke, rolerji, smučke na kolescih, kolesa navadna, gorska, tekmovalna, električna, monocikli, skiroji... ni, da ni. No, sam da se je na zraku...
Morje je bilo kot glaž, mirno. Sonček je nekako hotel, ma ni zmogel prit na plano...
V Izoli vidim, da slaščičarna laufa. To go. Vrsta za đelati, pokukam v izložbo in vidim mojo šamšnito, čist polhn pladenj,... Mmmmm, njami, če je polhn, je glih frišna, če imajo še baklavo noter, se ne odrečem, niti pod razno. Počakam, da pridem na vrsto in mi res postreže vsako v svojo pvc skledco .
Ma, tu je ta bulši šamšnita na svejti!!! In skupej z baklavo? Na vseh svejtih! :))
Ma, te nasiti to. Moraš bit že majstr, da poješ oboje. Res. No, jast sevejde sem. :))
Alora, pejmo zdej nazaj.
Drevčki na obali so že v cvetju:
Še 6,5 km do cilja...
Hvala Kopru za eden in edini sekret od Kopra do Izole, k je na promenadi. Bogi folk. Vlada, odpreš meje in kaj? Betule zaprte. Scat nimaš kam. Bognedaj, da te zagrabi še kaj več...
Na sejmišču tisoče ljudi, a kmet ni prodal niti enga samga vola...
Boga mati.
