PGT POHOD PO CERKLJANSKIH GRIČIH NA POVABILO MIHAELE, 27.3.2022

 Na podelitvi nagrad za PGT ligo v Gaberjah je na odru za zmagovalce že osmič stala Mihaela Tušar. Takrat nas je vse skupaj povabila in nas nagovorila, da naj enkrat za spremembo pridemo mi k njej ( in ne le obratno- ona vedno k nam) na Cerkljansko in se pridružimo pohodu, kjer bomo lahko malo podoživeli, kje vse si ona nabira kondicijo in kje doživlja svojo sprostitev...

In veš kaj, Mihaela? Še osem zmag ti podelim osebno - zaradi tega, ker si tako vztrajna, da se iz, da ne rečem bogu izza leđa, kjer živiš, pripelješ v naše kraje na toliko tekem. Pozimi in poleti. Ampak vem, zakaj si tam. Z vzrokom! Prekrasnim!

Zbor pgtjevcev smo imeli ob 9.00, v Želinu, takoj za mostom čez reko Idrijco, na poti, ki pelje v Stražo k njej na domačijo (do katere je  še 3 km take- pozimi, v snegu in ledu zame no-way, da me spraviš dol z nje -poti)

Mihaela je vzela zadevo čisto zares v svoje roke in nas že na mostu pričakala z dobrodošlico. ( sem vedela, da mi ni blo treba vzet nič za jest s sabo:)).

Počakali smo vsi na vseh.

 Nabralo se nas je 16, plus ena pridna Runa. še posebej pa sem se razveselila, da se nam je pridružila Marta, ki je nisem videla že kar več kot leto? Če ne dve?

Pot nas je najprej vodila v vas Jagršče. Začetek sicer ob sončku še vedno hladen, a prav kmalu smo začeli metat cune iz sebe...

V Jagrščah zavijemo s ceste na pot, po kateri čez kak kilometer pridemo do  stare kmetije, kjer živi najstarejši Čufer- Evgen.

Postreže nas s kozjim mlekom in seveda ne gre brez ene gasilske.

Naprej krenemo po na novo speljani makadam poti v Stržnico  in ravno ko pridemo na vrh k razgledni točki, se že veselimo ponovnega uspeha naših letalcev v Planici. In glej ga zlomka, Mihaelini sorodniki nas pričakajo z veliko kamnito mizo, polno dobrot, ki se jim seveda ne moreš upret..., kje pa! Vsaj jast ne!:))

Gremo dalje. Skozi Kališe, mimo nekaj vikendov do Idrijskih krnic. 

Vseskozi prekrasna narava, polna gričkov in dolinic. S pogledi na Porezen, Rodico, Vogel, Kojco, Črno prst, Blegoš,... celo Triglav se nam je v medli svetlobi prikazoval ( Škoda, ker ni blo bolj čiste svetlobe. A, za se najest je blo vseglih zadosti:))

Od tu sledi še hod do naše najvišje razgledne točke na višini 1050 m (začeli smo pa na 250 m/v).

Kilometri so se ob medsebojnih pogovorih  kar lepo nabirali in na vrhu je vejkarca kazala že 11 kilometrov. 

                       Ali smo ugotovili, kdo se pase?

Malo počijemo. 

Čaka nas še 7 kilometrov mimo Masor do Mihaelinega doma.

Po poti same krasne rožice:

                                                 pasji zob

                                                        spominčice

                                                  teloh

                                           navadni volčin

Na domačiji Mihaele nas že čaka kompletna žlahta, da nas (spet) postreže. 

Čeprav sem nardila 18 kilometrov, sem se zredila za vsaj kilo... Za skuzibuh... same dobrote. Kako naj rečem NE!???

( no, sem pa vsaj pridna za alko-post)

Odlični kruhki, super specialna jota, domač kruh, ocvirkovca, čevapi, peciva za izvoz.... 

Ma, Mihaela! Kako naj se ti človk zahvali? Ne le tebi. Tudi vsem tvojim, ki so tudi žrtvovali dan zato, da nas strežete z vseh strani.

Ni besed. 

Seveda smo na koncu nardili še eno gasilsko za zares lep, prekrasen dan, ki nam bo zagotovo ostal še dolgo v lepem spominu.

Hvala!

STRAVA

VSE FOTKE

SABOTIN VERTIKAL KRONOMETER, 20.3.2022

 Naj me koklja brcne, če nisem bla glih pred dvema letoma in mesecem dni, torej 16.2.2020 prav na taisti tekmi zadnjič prav zares na tekmi. Od takrat dalje sami neki virtualni in seveda moji tekmovalno netekmovalni laufi, ups, hodi.:))

No, danes se nas je v kronometerskem štartu vsakih 20 sekund zbralo 72, bilo je kar nekaj Italijanov in pa seveda tudi ta hude konkurence, saj je na štartu stal tudi Miran Cvet, ki je kljub svoji "mladosti" ugnal vso konkurenco z novim rekordom tega vertikalnega vzpona: 18:38. 

No, jast sem bla v tem cajtu  glih na polovički in sem zmazala moj hribček v 36:56, kar je za minutko in pol slabše kot pred dvema letoma. A ta slabši čas pripišem zgolj temu, da sem se vsaj 20 krat za trenutek ustavila ter se umaknila tistim, ki so pridrveli do in mimo mene...To je krivo!!! Ne pa, da imam dve leti več, pa da sem imela že od začetka ene take čudne tježke nwoge....(izgovori:))

Glede na to, da itaq vsi na koncu čakamo na vse... meni bi blo bolj  logično, da štartamo mi na koncu? Tako pa je bilo na poti kar nekaj nejevolje zaradi umikanja, prehitevanja...Ma, jast sem se umaknla...pravočasno. Upam.

Tudi Varineji - zmagovalki je šlo super, saj je za dobro minuto in pol izboljšala svoj predlanski čas in za 4 sekunde ugnala rekord Tine Klinar. ( sori, Vari, če si včeraj brala, je blo glih obratno napisano... brzina moja, pač, brez kaj mislit) 

Do okrepčevalnice se mi je zdelo, da sem tik tak. Popijem dva požirka vode in gasa dalje. Tu se kalvarija seveda šele začne. In grizem kolejna in upalim škrge in še grizem in grizem, ko končno zagledam štenge. 

                                        Hvala, Milan, za fotko!

A ni še konec. Treba je še po grebenu prav do vrha Sabotina. No, vsaj klanca ni več tako hudga. Tako, da sem se zadnjih 100? metrčkov celo spravila v en tak mikro tekec:))

Na vrhu je kar pihal mrzel vetrček in hitro je bilo treba do koče po cune.

Malo smo se okrepčali s sadjem in jotko, malo poklepetali, malo prekontrolirali čase na Sportotime, ki so bili kar v živo, nekaj je bilo treba  popravkov, podelitev

in bejžmo v dolinco.

Miha, sem dobila v četrti rajdi en špargelj! Vidiš? 

In bi jih zihr več, ma, kej k so moji kompanjoni prevč hitru šibali dwol.

Rezultati Sportotime:

https://www.sportotime.com/slv/dirka/4826/skupni_rang

Jast pa delam statistiko-lestvico za Sabotinski tek že od začetka in je na spodnji povezavi. 

Ker je kronometer pač nejki druzga kot ex tek izpod mosta, sem ga dala posebej. In današnji bo tudi gor, a jutri. ( oz. ko mi znese vnest vse v komp) 

P.s. Ta jutri je danes:)) in obljuba dela dolg:

VSI TEKI NA SABOTIN

Čestitke vsem. Ni lahka, tale na Sabotin. Je kratka, ma hudo sladka!:))

( ma, sam, da mi ni trejba tejkat, hihi, )

 GPS GARMIN

10.JAKOBOV POSTNI POHOD IZ SKRILJ DO OZELJANA-12.3.2022

 Ravno na gregorjevo, ko se ptički ženijo in pomlad zares že trka na vrata, se nam je zgodil en prekrasen pohodniški dan. 

Lani je bila zaradi korwone udeležba dokaj mičkena, le 10 jih je šlo na pohod, letos pa seveda zaradi taistih  korwonskih zadevščin tudi ni bilo ravno na veliko oglaševano vse skupaj, pa se nas je vendarle nabralo okoli 60. 

Nekaj čez sedmo zjutraj se od doma lepo odpravim pod vznožje Male gore in Kuclja,  v skoraj 1000 let staro vas Skrilje, ki je dobila ime po skrlah, seveda.

Zbor Jakobčkov je vsako leto pri Rovtarjevih, ki te že navsezgodaj pričakajo s feto pršuta, sladkim, kavo, čajem, ali...Ni da ni.

Ob 7.30 bi morala biti maša, a je župnik staknil (ravno, ko si je rekel, da jo bo odnesel brez) korwono. In je maša odpadla. Tako, da smo mimo mogočne, 250 let stare murve krenili kar malo prej kot druga leta. 

In v križišču, namesto na levo proti Skrlanki, na desno in v hribček.

Po emblemih na nahrbtnikih je bilo opaziti, da se je pohoda udeležilo kar nekaj "mačkov", ki so že večkrat opravili s Kompostelo. Kdaj bom pa jast med njimi? 

Ko se ravno ogrejemo, smo že v Kamnjah. 

Ja, tu nas že seveda pričakajo domačinke s postrežbo. In župnik nas je v župnišču pozdravil kar iz vrha stopnic in nam vseeno namenil kratko molitev. 

Pesem, pozdravi in pejmo naprej. Dan je bil prekrasen, sem pa tja je malo zapihalo, a ni bilo hudga. Ob poti že cvetijo prekrasne rožce...

Pridno hodimo. 

V Vrtovinu, ki je še vedno daljši kot New York, hihi, sem naskrivaj pokukala skozi odprta vrata v pravi muzej starih zadevščin, ki bojo morda  kdaj v bodoče še kako prav prišle?

 

Naslednja postaja bo najvišje ležeči, še vedno ohranjen rimski vodni stolp na naših tleh, zgrajen v 5. stoletju.

          in Škol sv.Pavla nad Vrtovinom. 

Tudi letos nas pričaka domačin, ki nas seznani s pestro zgodovino. 

Če kdo še ni bil tu... naj gre. Imaš kaj za videt. Zares.

 In če se znaš spravit vase in začutit, se zagotovo napolniš z energijo.

        Pejmo dalje. V Tabor- Ravne.

Na obhodu Tabora nisem mogla iti mimo prekrasnega hrama, kjer ima lastnik spet pravi muzej...

Po okrepčilu ( k nismo že strašansko dolgo nič jedli in pili:)) se počasi odpravimo mimo obnovljenih vodnih korit za napajanje živine v Gojaški gmajni.

       Naslednja postaja?

                Cerkev Marijinega vnebovzetja nad Vitovljami. 

Tu nas spet pričakajo Rovtarjevi in postrežejo s toplo malico: Odličnim tenstanim zeljem in klobaso!

Malica z razgledom!

Polhni želodčki. Zapojemo par pesmi, poplaknemo ( jast s čajem, saj sem na alkopostu), ena gasilska in pejmo dalje.

V Šmihel. Postanemo ob cerkvi sv. Mihaela. Tu je tudi doma naš vsakoletni vodič Vlado. 

Oštja, še kupčka nismo podrli, spet okrepčevalnica...

Ma, zakuzibuh, skoraj 20 km nardim in se zredim...:)) 

Po postanku sledi le še spust v Ozeljan. Tu ima cerkev seveda ime po sv. Jakobu. 

Na vrtu grada so nas seveda spet postregli in pršutka, ki so jo zjutraj v prvo zarezali, je izginila...

Letos nas za nazaj na izhodišče ni čakal avtobus, ampak sta se dobila dva dobra človečka Božidar in Miran, ki sta po sedem ljudi zapeljala nazaj v Skrilje po avtomobile, da so nas prišli iskat in zapeljali nazaj.

No, meni se je seveda mudilo domov, k sem imela še za pomolst :)), zato sem jast malo posleparila in sprosila nove znance, ki so rekli, da jih pride hči iskat, če grem lahko kar z njimi. In seveda niso mogli rečt ne, tudi če bi hotli...:))

Kravce so me doma pridno čakale...:))

Lep dan. 

Nabralo se mi je 20 kilometrčkov.

STRAVA GPS

Celoten album:

FOTO JAKOBOV POSTNI POHOD