JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

nedelja, 28. julij 2019

20. GORSKI TEK NA GRINTOVEC -KOKRSKO SEDLO, 28.7.2019

Tako kot lani, sva tudi letos že pred šesto zjutraj mahnila proti Kamniški Bistrici.
Po poti nekaj malega dežja, a z upanjem, da se vse skupaj le umiri do dne...

Tam nekje okoli pol osmih me moj "vrže" z avta in begaj, mati...počasi proti Kokrškem. Na postaji si naložim še vodo za odnest do okrepčevalnice,... eno veliko flaško bo dovolj, saj sem imela v ruzaku več cunj kot za na morje... Tri vetrovke - anorake, bundo, dve majci, facole, kape, rokavice....vso strelo... za se štimat, slučaj zime.:))

No, ravno ko spravim vodo v ruzak, pride mimo en možakar, ki ga je ravno poklical prijatelj, k je bil na štartu, in ga obvestil, da je padla odločitev, da bo cilj na Kokrškem.
No, zame osebno ne igra kaj posebne vloge, tistim, ki so pač računali na posebne rezultate, ki naj bi bili zadnji... vsaj s strani organizacije Dušana, pa najbrž ni bilo glih fejst. A varnost naj bo na prvem mestu.

Že preden pridem do klopce, me dežek rahlo pere, da nimam preveč soli na faci.... Ob 8.20 se tako uščije, da sem pod enim drevesom čemela in čakala in študirala, če čem sploh gor naprej. Prva runda mojih oblačil, kljub temu, da sem imela marejlo, je bila mokra. Hitro se nekaj preoblačim in medtem sem seveda spet wet ko miš. Kam? Nazaj? Naprej?
Pohodniki hodijo mimo mene..., jast pa tam čakam..., no, saj cajt sem še imela, malo sem upala, da gejna padat..., ma ni.
Neč, mati, si pršla navijat, alora, bejži dalje.
In sem šla.

Na drugi okrepčevalnici celo nejki neha.
Grem gor.
200 m pred Kokrškim se ustalim. Manjka še več kot pol ure do štarta.
En cejt piha, en cejt pada, en cejt megla, ne ve, kaj bi.

Strateško postavim zastavo na plac, kjer bom lahko v škljoc ujela skupaj z njo tekače. Se spet preoblečem totalka.
V dar sem dobila tudi nov navijaški rekvizit...uno trobento, k pihaš vanjo, da se ti zvrti v glavi. En cejt piham, en cejt kričim, ko le zagledam še zeeeelooooo spodaj enga, k gre mal bolj hitro kot ostali. Agha, zdej bo....
Štartno listo sem seveda doma mal počekirala in začela kričat vsa imena, ki naj bi prihajala..., no, kakšnega sem tudi pozabla. Dež pada, aparat mi sproti moči, rokavice gnile,... trobento, ne vem, kam naj dam, marejla mi pleše z burjo sem in tja... o, jejžeš, kolk dejla. Neč, trobljo vržem v kot, bom raje svoj adut-glas ponucala. In kričim in prvi pride mimo Luka. Bravo, Luka! Bravo. Ker je imel kar nekaj prednosti, si je vzel čas, da mi je stapotjo izril iz skalovja mojo zastavo, da gre skozi cilj zmagoslavno, tako kot se spodobi. Naj bo, Luka.

Drugi pride mimo Timotej in takoj za njim Gašper. Pa Simon, Matjaž....
Kričim, Navijam. Pojem. Poskušam fotkat. A, kaj, ko mokrih prstov pametni telefoni ne ubogajo glih kaj ... in kolnem, in se drsam ob cune, za katere mislim, da so še vsaj malo suhe....
Pa glih nov mobi imam in bi lohk fotke ble lejpe...., ajd, bo, kar bo....
Kričim in kričim, škljocam in škljocam, spet sem mokra ko cucek. A jast sem tam do zadnjega. Metla se mi nastavi. Škljoc.

Nič ne bom hodila na vrh. kar dol, v dolino jo mahnem. Že tako sem tko počasna, da me bojo vsi prehiteli. Mojga že zdavnaj ni več. Je že v avtu.
Počasi pridem tudi sama dol, se spet preoblečem, grem na glavni oder, spoznam VinkotaP, popijem pir, k mi ga častijo Dolejnci, sprejmem kar nekaj stiskov rok v zahvalo za navijanje.

Podelitve nisva čakala. Sva šla K Mihovcu na postrv.

Dušan se je z orkestrom potrudil v nulo. Saj drugače ne gre. Dirigentska palica naj bi šla počivat.
Za vedno? Ne, saj na mladih svet stoji. Pa naj jo prevzamejo.
Ker Grintovec je eno samo veliko srce. Zato naj bije. Še dolga leta.
Čestitke vsem od prvega do zadnjega. Ne glede na to, da je tekma končana na Kokrškem, ni bila lahka. Za nikogar. Niti za tekmovalce, niti za organizatorje, niti za navijače. Zato si lahko od srca čestitamo. Velikega srca.
Za fotke se opravičujem vsem, ki jih ni moj moker prst "prijel". Sem škljocala, ampak zagrablo pa ni.
A večina vas je pa le .
FOTO - POD KOKRŠKIM SEDLOM

ponedeljek, 22. julij 2019

13. GORSKI TEK NA BEVKOV VRH

Se bom tokrat "prijela" unga, k pravi, da nonštop eno in isto pišem, zato bom samo zalimala iz TF-ja, kar sem napisala.
Jast ne morem pomagat, če se človk nekako izpiše... če sem 13 botov na eni tekmi in če je vsakič super fejst, ja, kaj naj pišem, da ni? Če pa je...

Evo, samo prilepim fotko z Majo in Andrejem, ki bosta prav kmalu pestvala.

Moram sam še to, da sem ga komplet zamenjala s Tadejem Mederal. In šele včeraj prišla na čisto, kdo je kdo...
Jast sem se pa čudila na GM4O, kaj me Tadej tako čudno gleda, k sem mu rekla, da sva lani prepevala....O, buh...

No, sej isti problem imam npr. s Pavlotom Šorli. Bogi revež, tuki na fotki mi odkimava, da on pa že ni Simon Drole...

In tako je vsakič!!! Že ne vem, kolk let. Enostavno ju zamenjam. Če sta skupaj, vem točno, kdo je kdo, čim je tekma.... čista zmeda.
Bem, zdej končam.
FOTO ALBUM

Še iz TF:
Tek, ki ga ne zamenjam za noben LM, niti pod razno. Organizacija od parkinga pa do odhoda s prizorišča vrhunska. Hvala. Sem seveda šla tekmovalno netekmovalno in uživala na sto. Kupim še za naslednja leta. :D 
Na koncu kot vedno nakupili mlečnih izdelkov. 
Sedaj pa odmaranje v Idrski Beli. 
Čestitke vsem. :laola Kar čez stotico nas je bilo. 
Sploh pa Vrtnici , ki se je na pot podala kar v dveh :shock: ...in to skoraj na koncu...vsi trije z Andrejem so stali v cilju ponosni in tudi jast z njimi. 

FOTO ALBUM

ponedeljek, 15. julij 2019

STRANE - VOJKOVA KOČA- SUHI VRH - STRANE, 14.7.2019

Že sva se peljala po cesti, da greva na Čaven in Kucelj, ko se pred križiščem na Cesti vprašava, če čva rajši na Vojkovo kočo, k že en cejt nisva bla tam....
Okej, ma, greva po kaki drugi, po uni iz Stran, k tam pa še nikoli nisva šla... in še, sem brala, da je na poti tudi cerkvica Sv. Brica... tko, za mal pogledat...

Zdaj sta na Vojkovi koči ( moram rečt res končno) nova oskrbnika, Slavko in Janja, ki sta prej celo desetletje kraljevala na Snežniku. Upam, da sta pobrala iz vseh vrat in dreves milijon papirnatih navodil, kako in kaj lahko dihamo gori na Nanosu in kolk lahko lulamo, pa umit si rok najbolje da ne, pa če jemo, plačamo pogrinjek, ker servet pa ni zastonj,....... pa kar neki...

Zapeljeva se v vasico Strane in kot piše na Hribi.net, res parkirava poleg igrišča, kjer je že pet avtomobilov. Pa še najin porše stisneva notr.

Zdej sem se že navadla, da če piše na Hribih, da hodimo npr. 3 ure, da je to za naju dobra polovička.
Alora, če piše do Vojkove 2:15, bova midva v dobri urci  že tam gori:

Takoj na začetku me pozdravi žlahta ( bi reku moj:))

Lepo slediva oznakam po lepi široki poti. Varnostna razdalja je tudi že:

in prepustim se svojim mislim in tempo dihanju.

Stalno sem gledala, kje bo znak za skrenit k cerkvici, a ga po luštnem in dobrem izvirku, ki pride prav iz vrha cerkvice ( to vem sedaj), ni bilo. Križišče sicer je bilo, a neoznačeno...in buh ti ga vejdi, kam pelje, če ni znakov...

Alora, se bom dala pa za nazaj na to... da jo dobim...

Pot je kar pestra, malo me spominja na moj bivši Plaz. Je pa popolnoma cela ( razen na dveh koščkih od 10 m ) v senci. Na momente je prav strašljiva tema noter. Ma, za poleti, v hudi vročini... superca!
                        Tu se odpre glih samo za si mal napast očke...

Pleša je ponujala danes krasne razglede... se je videlo zares daleč.







V koči je bila kar gužva na šanku, a midva sva se usedla zadaj v sobo in prav takoj naju je prišla Janja vprašat, kaj bova. Jast jotko, moj pa njoke szi golažem. Splahnli bomo pa z birco, ofkors.
M, njami, njami... Za piko na i pa še en štrudelj in ene štruklje.
 M, njami, njami....
Ola, zalogovnik smo napolnili, ura je še mlada, kaj pa če bi midva šla še na najvišji vrh te naše lepe kraške nanoške planote - Suhi vrh?

Pa bejžva.. ponucat vse te kalorije, ale...
In jo mahneva še tja.
Po poti same lepe rožice.



Ki sem jih seveda videla. ker klepetat pa nisem mogla glih...??:))

Kar enih pet kilometrčkov je do Suhega vrha, ki mu seveda to ime zares tudi pripada, kajti na vrhu vse suho - drevje. Zakaj se prav tam ne zarase? Bwo... In samo tam? Bwo...
Ker tla so pa čist fejst, polna cvetja...





Eni čudni oblakci se nabirajo nad nama, na idrskem je že bilo videt, da pada, zato jo kaj kmalu mahneva nazaj.

Zdaj se dam na to, da dobim to cerkvico....
Malo je začelo pršet, ko prideva do unga križišča, ki naj bi blo označeno. Malo pogledam proti gor in res med drevjem skrita cerkev. Ampak oznake nobene... se je najbrž sprala iz skale. Bi blo za poštimat to reč...

" O, glej jo, tam zgori...vidiš? Bejžva sam pokukat..."
"Ti pejdi sama, jast te počakam spodaj pri izvirku."

Okej.
Res je le kakih 100 m strmega vzpona do nje, a strelajasna, ma, kej glih ta cejt mene doleti, da vidim, da je tam spodi medo???

O, jejžeš, kej si pr miru? .. buljim tja dol ko munjena, naježena do zadnje kocine... buljim, buljim, ko vidim, da je ta medo sam lesen čok.. ( ampak tudi na fotki bi rekla, da je )
Šiš..

Luštna cerkvica Sv. Brica:

Še mal prestrašena jo prav hitro ucvrem nazaj. Vidla sem. Škljocnila tudi.

Še spust do avta in hitro domov pod tuš, malo kokice poštimat, cunce dat prat in spet nazaj k Sindis in Ireneju v Postojno, da se mal poveselimo na Furmanskem prazniku.

Se dobimo pred jamo, naročimo pjač, mal za popapcat, k unu s koče sva že ponucala;)), mal poklepetamo, se lotmo jest, puf, se uščije anti vsa voda tega sveta...
Četudi je bil kozarec piva že skoraj prazen, je bil v par sekundah nazaj polhen...
Marelo je moj že imel s sabo, a kaj, ko mi je pa s špic padalo po hrbtu in v covate, da se še danes cedi iz njih...


Škoda. A, ni kaj. Taki, premočeni,  ne moremo ostat na zabavi in vsi smo jo seveda mahnili domov.

Si bomo pa še mal bolj zapomnili ta dan:))

GPX -STRANE-VOJKOVA KOČA
GPX - VOJKOVA K.- SUHI VRH -STRANE

sobota, 06. julij 2019

TOLMINSKE RAVNE-PL.RAZOR-VOGEL, 6.7.2019

Ta vikend je moj celo fraj. In namen je bil, da greva končno en bot na Sv. Višarje. Ja, ma... vremenarji strašno plašjo szi nevihtami in neurjami, alora, dejmo mi mal bližjo destinacijo in se prav na hitrco odločim, ker sem vidla po tv reklamo za Gremo v hribe, da jo mahneva tudi midva na Pl. Razor in če bo zgledlo vreme, da bo zdržalo, pa še naprej na Vogel.
Sej sem že več botov napisala, da se jast najbrž staram, ma,... meni se ne da cingat v avti po dve ure in sploh po tevih wowinkastih cestah... in sploh še, ko iz wowinka kar naenkrat zmoliš v stotinki vse, kar znaš, in se sprašuješ, če bo unmu motoristi, k ti gre naproti, zneslo, da ne bo šel vate, al ne...
Kej bi dala, da bi se kar znašla na kraju, od koder se gre peške...
No, kakorkoli, zelo ozka in 12 km dolga cikcak pot te iz Tolmina pripelje v Tolminske Ravne.
Ura tam nekje okoli devetih. Parkirava in se odpraviva.
 Na tabli piše urca in pol. Ko kar nekaj časa hodiva, pa spet tabla za urco in pol. Za položno. Za strmo pa urca. Bem, bejžva okoli, da ne bova prehitro na vrhu. Res lep bukov gozd, medota nobenga, tišina, moj, kot ponavadi, krepko spredaj...
V dobrih 50 minutah sva že pri koči.
Vreme tako, mal čemerno, zelo soparno, no vsake tolk se je tud sonček pokazal, drgač pa skrit za oblaki.

Pri koči je bil semenj že zelo živ, veliko otrok, zagnanih v igrah...
in predvsem sem si zapomnila super vonjave iz ponve,...na, zdej sem pa pozabla, kako se kliče krompir in sir ??? Agha, frika... evo, mi j haskenlo...
A, to bom, ko se vrnem iz Vogla... ne mi vsega prodat...

Mal pokukam sem pa tja, če koga poznam...tako, glih slučajno, hihi, in glej ga zlomka...po sto letih zagledam Jolandko Kofolovo, s katero smo kar nekaj let skupaj tejkali po teh naši gorskih primorskih tekcih...jebelacesta, glih taka je, sam jast se staram...

Ogreta sva na hitrco sklenila, da greva naprej, vreme sicer mal čudno, ma, rečmo, da znese...
Še dve urce, piše na tablici. Alora eno dobro za nas...
Pot kar pestra, en cejt mičkene skalce, en cejt šudr, en cejt listje... ma, prav kake posebne nevarnosti ni. No, pozimi je tu najbrž druga štorija.
Med potjo srečava nekaj planincev, ki so se že vračali.

Čez dobre pol urce pogledam proti dol, kam sva že primaširala
    tisti dve piki beli sta koči na  Planini Razor

In še enkrat si moram sama sebi rečt, da če bi mi kdo pred 16, 17 leti rekel, da bom jast v pol ure primaširala tako visoko, bi mu gvišno rekla, naj gre dečko na pilule, ker mu ni spasa... Res sem ponosna nase. Da mi gre. In da grem.

Kej filozofiram zdej...
dej, dej,...če so se vojaki lohk tako visoko borili pred 100 leti in si mal pod Voglom  zidali bunkerje in vlekli gor topove, boš pa tudi ti mati brez neč pršla na vrh, al kej?
Ah, te vojne...

Neč, bejžmo naprej.

Po slabi urci sva že na vrhu.

Ljudi kar nekaj, a večina jih je prišla iz druge smeri.




Usedeva se v travco, opazujeva, kdaj bo kako meglico kje odpihnilo, da se nama vsaj nekaj prikaže in hitro škljocam, kar se da... malo popijeva, pojeva


  In se počasi vrneva...
Po poti veliko lepega cvetja, nisem pa videla nobene planike, za katere so rekli, da jih je tu veliko?


Pred kočo sta kuharja še vedno vneto cvrla frike in seveda je padla ena tudi v moj želodček...

Še eno pivičko, mal počit,
pa skočit v mlekarno po sir in specialno albuminsko skuto, k jo je dala tudi ta lepa kravca

In že greva nazaj v dolinco. Vreme je zdržalo, čeprav sem se na momente zares bala, da ne bo kake nevihte, ker črno je blo pa ko u rogu.... Br.....

Spet po ta dolgi dol, skozi prekrasen bukov gozd, spet tišina, spet moj na varni razdalji:))

Tolminske ravne, Pl. Razor in Vogel sem seveda doživela prvič v življenju. 
Škoda , da nima Vogel še 80m več višine, da bi se lohk považla, da sem bla na dveh jurčkih:)) 
                                           T. Ravne
                                  slamnata streha
Med potjo v Tolmin nama je na cesto priskakljala luštna srnca

V Tolminu sem malo zahrepenela po časih, ko smo z mularijo redno vsako leto hodili na Tek Sotočja in bejžva danes mal pomočit noge v mrzlo Tolminko.... O, kolk je pašalo....
  

In ker so se nam noge spet ogrele do Kanala, sva šla vreč še tam noge v Sočo...

Nekaj pa mi ni bilo jasno, tu v Kanalu... zakaj v tahujš sezoni v kampu kampirata le dva? 
Bwo...
Najbrž so ratali vsi ko jast... najraje na koncu dneva kampiram doma v svoji pojstli...:)

Je blo pa lepo pohajat... v hribih.... po cesti niti ne....
Strava pa me nejki zafrknla... kar neke letalske linije mi je risala, jast pa vem, da je blo tavžent cikcakov do vrha...