Sej sem že več botov napisala, da se jast najbrž staram, ma,... meni se ne da cingat v avti po dve ure in sploh po tevih wowinkastih cestah... in sploh še, ko iz wowinka kar naenkrat zmoliš v stotinki vse, kar znaš, in se sprašuješ, če bo unmu motoristi, k ti gre naproti, zneslo, da ne bo šel vate, al ne...
Kej bi dala, da bi se kar znašla na kraju, od koder se gre peške...
No, kakorkoli, zelo ozka in 12 km dolga cikcak pot te iz Tolmina pripelje v Tolminske Ravne.
Ura tam nekje okoli devetih. Parkirava in se odpraviva.
Vreme tako, mal čemerno, zelo soparno, no vsake tolk se je tud sonček pokazal, drgač pa skrit za oblaki.
Pri koči je bil semenj že zelo živ, veliko otrok, zagnanih v igrah...
A, to bom, ko se vrnem iz Vogla... ne mi vsega prodat...
Mal pokukam sem pa tja, če koga poznam...tako, glih slučajno, hihi, in glej ga zlomka...po sto letih zagledam Jolandko Kofolovo, s katero smo kar nekaj let skupaj tejkali po teh naši gorskih primorskih tekcih...jebelacesta, glih taka je, sam jast se staram...
Ogreta sva na hitrco sklenila, da greva naprej, vreme sicer mal čudno, ma, rečmo, da znese...
Še dve urce, piše na tablici. Alora eno dobro za nas...
Pot kar pestra, en cejt mičkene skalce, en cejt šudr, en cejt listje... ma, prav kake posebne nevarnosti ni. No, pozimi je tu najbrž druga štorija.
Med potjo srečava nekaj planincev, ki so se že vračali.
Čez dobre pol urce pogledam proti dol, kam sva že primaširala
tisti dve piki beli sta koči na Planini Razor
In še enkrat si moram sama sebi rečt, da če bi mi kdo pred 16, 17 leti rekel, da bom jast v pol ure primaširala tako visoko, bi mu gvišno rekla, naj gre dečko na pilule, ker mu ni spasa... Res sem ponosna nase. Da mi gre. In da grem.
Kej filozofiram zdej...
dej, dej,...če so se vojaki lohk tako visoko borili pred 100 leti in si mal pod Voglom zidali bunkerje in vlekli gor topove, boš pa tudi ti mati brez neč pršla na vrh, al kej?
Neč, bejžmo naprej.
Po slabi urci sva že na vrhu.
Ljudi kar nekaj, a večina jih je prišla iz druge smeri.
Usedeva se v travco, opazujeva, kdaj bo kako meglico kje odpihnilo, da se nama vsaj nekaj prikaže in hitro škljocam, kar se da... malo popijeva, pojeva
Pred kočo sta kuharja še vedno vneto cvrla frike in seveda je padla ena tudi v moj želodček...
Še eno pivičko, mal počit,
pa skočit v mlekarno po sir in specialno albuminsko skuto, k jo je dala tudi ta lepa kravca
In že greva nazaj v dolinco. Vreme je zdržalo, čeprav sem se na momente zares bala, da ne bo kake nevihte, ker črno je blo pa ko u rogu.... Br.....
Spet po ta dolgi dol, skozi prekrasen bukov gozd, spet tišina, spet moj na varni razdalji:))
Tolminske ravne, Pl. Razor in Vogel sem seveda doživela prvič v življenju.
Škoda , da nima Vogel še 80m več višine, da bi se lohk považla, da sem bla na dveh jurčkih:))
Med potjo v Tolmin nama je na cesto priskakljala luštna srnca
V Tolminu sem malo zahrepenela po časih, ko smo z mularijo redno vsako leto hodili na Tek Sotočja in bejžva danes mal pomočit noge v mrzlo Tolminko.... O, kolk je pašalo....
In ker so se nam noge spet ogrele do Kanala, sva šla vreč še tam noge v Sočo...
Nekaj pa mi ni bilo jasno, tu v Kanalu... zakaj v tahujš sezoni v kampu kampirata le dva?
Bwo...
Najbrž so ratali vsi ko jast... najraje na koncu dneva kampiram doma v svoji pojstli...:)
Je blo pa lepo pohajat... v hribih.... po cesti niti ne....
Strava pa me nejki zafrknla... kar neke letalske linije mi je risala, jast pa vem, da je blo tavžent cikcakov do vrha...
Ni komentarjev:
Objavite komentar