JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

nedelja, 25. marec 2018

SOLO OD DOMA NA ČAVEN, 25.3.2018

Za materinski dan sem si privoščila solo pohod od doma na Čaven. Če me kdo vpraša, od kje grem in mu rečem od doma, skoraj vsak reče, da to pa je podvig, ki ni kar tako.
Ma, vejkarca pokaže samo dobrih 7 km dolžine, kar pa po dolžini  ni glih  ne vem kaj... no, je pa višincev za nekaj  metrčkov.

Ker danes nisem imela s sabo nosača, ker je šel tejkat v Sežano na MKM, sem bila primorana vzeti s sabo svoj ruzak. Noter vržem eno majico, flaško energijske pijačke, par bonbončkov, čokoladko in se že konča. No, za imet moker hrbet je dovolj tudi to....

Preden sem šla skozi vrata, sem vsaj tri bote vzela in dala nazaj palice. Ja, ne, ja, ne, ja, ne,... ma, ajde, jih vzamem. Še sreča, ta bot.

Poti, ki si jih lahko izberem, je kar nekaj. Skoraj vse so tudi približno iste dolžine. Km gor al dol ne igra glih ne vem kakšne vloge. Lahko grem čez Malo goro, čez Skrilje, čez Stomaž...
Ker mi je stomaška najmanj všeč, sem si rekla, glih nalašč jo grem, da jo bolje spoznam... morda pa se mi začne dopast...

Po poti sem se prepustila razmišljanju o vzgoji otrok. Da  kako lahko še tako dobra vzgoja na koncu pade v vodo... pa se sprašujem, komu na čast se pole sploh martrat? Najbrž temu, da če ne bi tako vzgojil, kot si jih, bi bilo lahko še slabše? Bwo...

Hodim in pot se mi kar dopade.
 Ups....
Pridem malo  pod požarno pot, kjer gozdarji na veliko žagajo gozd. Drevesa na poti ležijo sem in tja in hkrati nimam pojma, kje pot je... Ja, mati, sej,...

No, nekako sem vedela, da če pičim proti gor, en bot že pridem na požarno. In res, Na požarni grem malo v levo, saj sem spodaj šla na desno, da sem naredila obvoz.
In sem spet na stezi.
Hodim, hodim in poslušam muziko iz enga starga mobitela, kjer jo lahko poslušaš brez slušalk.
Pri pihalih danes ni pihalo popolnoma nič.

Ko pridem na rob Male gore, pa sneg. Jej, mati, ma, kej nisi rekla, da ne greš več po snegu letos?
 Ja, sem, ma, kdo ga je pa čakal, ta sneg? Do zdej ga ni bilo... Ta kos pa že premagam. ;))

Končno zaslišim en glas. Foučkar ( tako se reče Stomažanom)  Bogdan  se že vrača nazaj. Par besed, malo čudno me gleda v noge in moje covate, a reče ne nič o tem, kaj me čaka...

Snega kolkor čiš. Spet. Shojeno nič.


Edina stopinja je bila od Bogdana. Ojej, Bogdan, če jih ne bi bilo, ma, ni šans, da pridem jast na Čaven. Bi odstopla. Tako sem pa vsaj za silo sledila tvojim. Na par mestih sem bila do riti noter. Palice pa so še kako prišle prav, da sem jih obešala preko vej in drevja, da sem se ven pobirala...
Ko končno pridem na pot, ki pride iz lokavške Vertikale, pa živo blato do koče. Korak naprej, tri nazaj.
O, ma, magari po zobeh, še to zmažem in pika.

V koči ni bilo skori nobenga, par besed z Zdravkotom, en čajček, pogledat polete na TV do konca, zmažem še jotko in jo mahnem nazaj.
Nekaj študiram, če bi izbrala kako drugo pot, ma, klinc, po tej grem do požarne, bo kar bo.
Seveda sem bila spet več na riti kot na nogah, ma, smo premagali tudi to.
 Ko pa pridem do požarne, si rečem, ma, ni šans, da grem zdej skozi to sečnjo... za dol pa se gvišno zgubim... in jo pičim po požarni do Kamenjske, in po tekmovalni mimo Košivca, kjer si privoščim en glaž dobre, domače kapljice...

 Če je bela, pole to ni vijolica? Kaj je pole belolica? :))

In domov. Evo, jast sem prišla s Čavna, moj iz Sežane, mulc pa z žura! Pa smo bli vsi spet na kupu. Kdo gre prvi pod tuš? Jast, ker moram pole takoj v Ajdovščino futrat mačke od Sindis, k je ni doma, k je šla v Valencio...
Čeprav trudna, srečna zdaj pišem tole poročilce...
GPS ZA GOR
GPS ZA DOL


nedelja, 18. marec 2018

KJE SVA BILA DANES? ZELO TEŽKO VPRAŠANJE:))

Zjutraj sem šibala na mojga. Mi je šlo ko strela. No, le ta zadnji košček, ko sem bla v hribu na živi ilovici,... tam je druga štorja:)

Po kosilu sva rekla, da proti morju ne greva, ker preveč piha, ale, pa pejva na zahod.

Kam le, kam?

Kamor se voda hitro izteče in so kamni tik tak suhi...

Najprej čez reko..

proti severni, ta strmi in tekmovalni
Do tu je iz parkinga točno 2 km.

Nasproti čez reko stoji na vrhu hriba cerkev, kamor bi v bistvu morala jast danes biti, ker je bil pohod iz Ajdovščine do tja, pa sem zadevo skenslala zarad blatnih poti, ki jih v 35 km ne bi zmanjkalo.


 Do prve klopce sem od vhoda v goro nucala 19 minut.


Dren cveti.


Po klopci je treba počasi škrge prižgat in dihat nanje do šteng, ki pa so, začuda, na tekmi čist drgačne, kot dames... :)) Danes sploh niso ble strme:)


Rov je bil danes zaprt. Je pa odprt za tekmovalce na dan tekme.


Na vrhu prekrasen razgled na ..... ?

V koči en čajček in nazaj po drugi, italijanski strani, kjer sva nabrala špargjlev za dobro frtaljo.

LE KJE SVA DANES BILA?  :))

GPS

nedelja, 04. marec 2018

HUUUUDOOOOO SNEŽNE ODEJE NA GOLAKIH, 4.3.2018

Kolko botov sem že napisala v naslovu: V debeli snežni odeji...? Bwo?! Ja, sem mislila do danes, da bolj debele ni... Kaj naj pa danes napišem? Bwo?!
Zjutraj sva se odpravila po čisti jasnini proti Predmeji. Namen je bil najprej na Golake, pole pa še na Čaven iz koraka. Mhm. Prideva do koraka. Stop. Prometni zamašek. Midva še letne gume, da niti sanjat o kaki nadaljni vožnji naprej proti Golakom, alora, bejžva pa enkrat končno na Golake iz Tihe doline? 

Ma, saj res, kdo bo zdej tuki iskal parking, se zapeljeva še dober km do Tihe doline in parkirava par sto metrov pred kočo Edmunda Čibeja. Do tam je zneslo. Naprej je bilo že preveč snega na cesti. 
Moje zlizane Kanadia covate, okoli nog gamaše, palice, ki sem jih pole preklela do amena, navadno vetrovko, kajti bilo je čisto jasno, toplo, božansko vreme, eno mini čokoladico v žep za slučaj hude lakote:). Dereze pa k mojmu v ruzak, tudi za svaki slučaj. 

Upalim Sporttrackerja in bejžmo. Hihi, ljudje po hišah so se vsak s svojo lopato ukvarjali z brezplačnim fitnesom, midva pa se greva mal potit v bele strmine. 

Po par sto metrih "čiste ceste" se zakadiva v zasneženo pot, zgaženo morda od dveh treh ljudi. 
Okej, korak se mi udira do kolen, bem, sej bo.... Palice, kam naj vas zapičim, da ostanete malo bolj pr vrhu? Grrr. 
Slediva oznakam in čez dober km srečava znanca, ki se že vrača. Ga malo povprašam, kolk je še do vrha? "Sej se še lotilo ni, ne vem, morda še uro in pol? "
"Keeej? Še tolk? Sem že zdej mal štufa tega snega...!"

Ma, tip se je zmotu, kej ne ve, da midva greva, ne mencava... ja, ja, to bova midva tik tak gori....

Bem, za vsak slučaj si, mati, razdeli, to uro in pol na tri koščke. Bo lažje. In hodiva. 
   Tu se zavije levo in tu se začne.... čista jeba. Tam gori si, Golak, ma, pridem do tebe! 

Vsak drugi korak se mi vedno bolj globoko udira in ni bilo dolgo, ko se mi je vsak ta drugi udiral do riti. Še sreča, da se tam konča noga, sej, bi bla anti cela noter, če ne.
In gazim, hodim, padam, se pobiram, preklinjam palce, k itak ne vem, kaj naj si z njimi pomagam. Najraje bi jih kar tam nekje pustila! 
"Ma, wače, ma, jast v vsej tej moji karieri za sto nisem še po takem snegu hodila. Niti pod razno!" 
Uni moji trije koščki so počasi oz. hitro plahneli in že sem se spraševala, če bo sploh dovolj ura in pol, da pridem na vrh. Da ne bo treba še enga koščka? :)
Ko končno prideva pod vrh. Tu pa čista drsalnica. Dereze pa lepo na varnem. 
O, samo en pogled proti Krnu in Triglavu me je kar dvignil od tal. Kolk je bilo lepo. Spodaj pa sama megla, Okoli in okoli. 

Na vrhu je malo vleklo, no, ni blo hudga, bilo je nekaj ljudi, ki pa so vsi prišli po poti mimo Iztokove koče. 

Podpis v vpisno knjigo, ojej, pogledat pa že moram, kolk sva rabla in kolk je pot dolga.  Dobra ura in pol, dolžina 5,1 km! Bentiš, uni se ni skor nič zmotu....

Dol? Kje greva? Bejžva pa naokoli, mimo Iztokove na Predmejo in v Tiho dolino.... Pa bejžva. 
Na strminah ni bilo šans, da ne pogrnem, baj d vej, dereze lepo na varnem v ruzaku....
Ma, usedi se, mati, na rit in se spusti... Ja, pa po možnosti mal koreči, da ne pristaneš v kaki bukvi... haha. 
Tik tak sem bila pred kočo, hihi. 
Ustavljala se danes nisva nič, sva šla hitro naprej. Ja, še na Čaven je treba. 
In šibava, 
Snega, kolkor čiš.
Prideva do Predmeje. Se pogledava.... ma, kaki Čaven, dovolj je tega snega za danes!

Sva se raje ustavila v Tihi dolini v koči na krasnem sončku.  
Skozi okna me je sonce prijelo:)

Dobrih 12 km za tri urce zasnežene poti.... Dovolj za danes. Ma, kej za danes... ne mi več govort o kakšnem zimskem vzponu!!!

In se peljeva proti dolini, ko se meni še gre nekam.... po suhem. Ma, dej, baba, kej še na Školj boš šla? Ma, ja, če je pa lep dan. In sem šla še na mojga. 
Da vidim na mojmu, kje sem bla
Sej, nisem čist sto procentna, če ni Mali Golak malo bolj levo,... da ni to Veliki Golak?  Če pogledam proti Golakom iz Ajdovščine, točno vem, kjeri je kjeri,... tu iz mojga pa.... ups...

S kakim užitkom sem prikorakala na vrh Školja, Kot da nisem bila danes še nikjer. Hudo!!!
Edino moja žila, ki je naj ne bi bilo več, me je vsake kvarte špiknila, da me je zaskelelo...Če bi mi stric kirurg rekel pred operacijo, da me bo po operaciji žila (ki je naj ne bi bilo več) šele začela zezati... ( do operacije sem namreč imela zgolj in samo vizuelno napako na nogah,... kar se tiče kakih bolečin, nikoli nič).
Ah, ja, sej bo, sej bo.

No, da končam.  V glavnem, po takem snegu ne grem več!!!!
Ni šans!!!

Ma, dej, mati bejž spat, dej,... in boš jutre napisala, če res ne....:)




GPS
ALBUM