JAST DO LETA 2003 IN JAST POTEM

MOJ PLANK VSAK DAN - 4 MINUTE - VIDEO

MOJ 3000-i VZPON NA PLAZ- 104m -528m

ponedeljek, 29. september 2014

14. VZPON NA HLEVIŠE, 27.9.2014

Idrija je že 14.ič zapovrstjo zadnjo soboto v septembru organizirala tako kolesarski kot tekaški ali zgolj pohodniški vzpon na Hleviše.
Ob prekrasnem vremenu se nas je na štartu zbralo 69 tekačev, okoli 60 kolesarjev in kar nekaj pohodnikov. Nekateri tekači lovijo sedaj še zadnje možnosti za osvojitev točk za pokal PGT, nekateri pridemo kar tako, k nimamo kam szi šoldmi in ker nam je na Hlevišah vedno fejst,  nekateri zdaj že preračunavajo, kako bi pridobili kakšno točko več, če unga ali une ne bi bilo, vsak se s svojim razlogom na štartu zapodi v hrib...

Na prijavnem mestu spet niso nič vedeli o znižani štartnini za družine. Pa so nam jo le spustili za 6 evrov.

Meni je ta tek zmeraj fajn, ker se vzpon vije po makadam cesti in je točno tak, da  ga lahko  komot hitro hodim, medtem ko vidim pred mano, da  s skoraj  istim tempom vsi laufajo. O kakšnih hudih vzponih ni tu ne duha ne sluha.

Čeprav sem na Hlevišah praktično prisotna na vseh tekmah, pa se prav tekme nisem udeležila že od leta 2006, to je celih 8 let nazaj. Sem bila vedno poleg le kot spremljava.. Pa nisem imela takega občutka, sem mislila, da sem tekmovala. . Seveda, ko zmeljem v glavi, da sem imela kako leto na ta dan kegljaško tekmo, pa  da je že štiri leta, kar  mi je tetiva šla po gobe... joj, kako šiba čas...
Sedaj sem se spomnila, da sem prav takrat, leta 2006,  v kegljanju podrla svoj osebni rekord, ki je bil dosežen v vse prej kot normalnih pogojih. Namreč, zjutraj sem dala tekmo na Hleviše skozi, spila na vrhu dva šnopčka, stekla v dolino, šla v avto in direkt v N. Gorico na tekmo lige kegljanja. Križ me je bolel kot ne vem kaj, nisem se upala niti približno iztegnit, kot se je treba pri kegljanju.
In prav takrat sem napravila osebni rekord, 587 kegljev.(še danes)  In to je bil takrat celo nov rekord kegljišča. Res, da le do naslednje tekme, a bil je. Evo, sem šla nalašč pobrskat po arhivu fotk. Jej, ma res čas hitro teče. No, danes si niti sanjat ne upam več o kakem rekordu.



Bejžmo naprej.

Torej,  moj hitri hod mi je torej kar laufal. V cilj sem prišla točno v 49 minutah. Ko sem pogledala rezultat od leta 2006, sem vidla, da sem šla za 29 sekund slabše kot takrat. Ja, sem bila takrat mlajša, pa lepša, pa hitrejša... hihi. A, če potegnem črto----------ista forma non stop.


 Na cilju smo kar dolgo čakali na rezultate, a nam ni bilo prav nič hudega, saj je sonček tako lepo sijal, da nas je kar nekaj ostalo tudi po podelitvi pred kočo, dokler se sonček ni skril za ogromno krošnjo.


                                            Sindis- absolutno peta, v svoji kategoriji edina.

Potem pa smo se podali nazaj v Idrijo k ex sošolcu od Pudgarja, ki nam je skupaj z ženo skuhal žlikrofe, ki sem jih jedla PRVIČ V ŽIVLJENJU. HVALA; BILI SO NJAMI:- ENKRATNI!

Tek na Hleviše mi bo ostal v spominu tudi po neprijetni izkušnji z oskrbnico koče, ki je ni za opisovat in pa seveda po tem, da smo v 40 km oddaljeno Idrijo odšli na pot ob 8.uri zjutraj, domov pa prišli ob pol devetih zvečer. Jej, jej, jej. Kam to pelje...?

REZULTATI

FOTKE BY JAPELJ PRESS




nedelja, 07. september 2014

21. GORSKI TEK NA ČRNO PRST, 6.9.2014

LINK DO MOJEGA POROČILA NA TF

 Joj, mati, bo treba kakšno kilčko dol vreč.... Poglej na desno, kaj je linija.

 Tja gor bo treba.

 Zbralo se je rekordno število g(n)orcev - 154

 Famozni travnik za hišo, pa naj kdo reče, da to ni bolj navpično od navpičnega...

Tuki so  še jasna nam vremena.

Ma, kaj vi kaj vidiste? Jast prav nič.


 Brrrrr, kakšna zima.... grem kar v kočo pomljaskat sadno kupo.


 Ma, kaj smo na šagri?

 Dobitniki Pušeljca 2014- 39 komadov

Hčerka Sindis je bila tretja, nečakinja Ana pa prva.

REZULTATI

ponedeljek, 01. september 2014

3. GORSKI TEK NA ANGELSKO GORO MIMO OTLIŠKEGA OKNA, 31.8.2014

Tekma skorajda pred vrati, bi lahko  rekla. Pred dvema letoma se je na prvi vzpon odpravilo 39 tekačev, včeraj na tretjem pa nas je bilo na štartu že 83. Torej, lahko rečemo, da se je zadeva prijela. Jaz sicer prvič in priznam, prav strah me je bilo, kako bo šlo. Na Otliško okno sicer grem, recimo en bot na leto, a po tej, tekmovalni, sem šla včeraj prvič v životu.

Vreme v dolini je bilo oblačno, kar vetrovno in ko bi se na vrhu gore prišlo na plano, bi znala burja pošteno briti. A ni bilo nič od tega. Prav prijetno je bilo.

Na prijavnem mestu je bilo prav živo, kava, sok, glasba, debate levo, debate desno,  malo  smeha  še o spominih na ex žur gorskih tekačev in simpatizerjev prejšnjo nedeljo po vzponu na Sabotin ali  Sv.Goro pri Prezlju na njegovem ranču v Solkanu in že smo se zbrali na hubeljskem mostu na štartni poziciji.

Ker je tek kar težak, sem itak že vnaprej vedela, da bom spet na repu druščine. Pa se nalašč postavim malo bolj noter, v gužvo, pomešat štrene. Hi, hi, da kakšnega mal razjezim... Pok pištole


in prvih 500 m po asfaltu se četica že lepo razporedi. Seveda za sabo slišim že kaj kmalu zgolj par ali dva copat. Proga se ob skrenitvi s ceste zelo močno zoža, tako da je prostora zgolj za enega na stezi. Malo dvignem glavo, da vidim, kva dogaja in opazim, kako že vsi pred mano tudi samo hodijo. Ja, je klanec, ni kaj. Bo treba danes tudi škrge mal upalit. In gremo... naša četica koraka, strumno in veselo, drug za drugim v ravni vrsti....
Dam v svojo brzino in lepo hodim, šibam. Lepo, po moje. Med potjo pohodniki spodbujajo. Grem celo mimo treh ali štirih tekmovalcev.
Ko pridemo mimo Otliškega okna na vrh h kapellici, se proga zravna in še dober kilometer do cilja na Otlici je bilo treba preteči.
Ja in kaj čem,  spravim se jast v moj tek.
Poglejte si  na fotki ta stil... to eleganco... to tehniko,  v nulo izpiljeno... v nobeni knjigi ne dobiš take sorte teka... k še ni napisana... iznajdena, sploh. Ojoj, mati, kdaj se boš naučila lepo teč, a? Nikoli! Ja, in kaj boš zdaj zato, ker ne znaš teč, raje doma, sam na kavču? O, to pa tudi ne, bog ne daj!


Ker sem  se szi svojo brzino bolj ali manj  le po centimetrih premikala naprej, je seveda  v ciljni ravnini mimo mene lepo stekel meni neznan tekač, za katerega sem kasneje po priimku izvedela, da je sin mojega razrednika od 5.- 8. razreda OŠ. Na, kolk majjhn je ta svejt.

Ker že malo obvladam izračun mojih časov na podlagi zmagovalčevih iz prejšnjih tekem, sem doma računala na tam okoli 49-50  minut. Pa je šlo en pikič bolje. 48:07 !  Bravo jast ! In vsi pred mano in vsi za mano!
Na okrepčevalnici dovolj sadja in pijače. Mi ni šlo kaj preveč za jest. ( Ne vprašte pa za zvečer,, ko se je brezno odprlo)
Se umijem, preoblečem in spet je na vrsti čikulanje.
Pašta je sicer bila tudi za vegete, a mi res ni šla.
Ko so objavili  rezultate, sem se seveda razveselila tretjega mesta v kategoriji. Ja, ni bilo ta dobrih dveh, Mihaele in Urše in pole pridem kdaj tudi jast na vrsto. In paše vsake tolko časa, tako, malo za vzpodbudo.

Učenci osnovne šole so pripravili zabaven skeč, dekle je lepo zaigralo na novo harmoniko in prijetno s koristnim se je končalo.
Še peške v dolino, da se načudimo, kaj smo premagali in že smo z mislimi na sobotnem teku na Črno Prst.
Kjer bo tudi lepo.

REZULTATI
FOTKE
VIDEO